Jedro

Tožnik ob izdaji odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ni izpolnjeval pogoja dopolnjene pokojninske dobe. Šele s poravnavo prispevkov na podlagi dokupa zavarovalne dobe se lahko obdobje, za katero so bili plačani prispevki, upošteva v zavarovalno dobo, saj skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Po izdaji pravnomočne odločbe je prišlo do spremembe dejanskega stanja z nakupom zavarovalne dobe s strani tožnika. Tožena stranka bi zato morala o zahtevi tožnika odločiti po vsebini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2011 in odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2011 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi sklep toženke z dne 13. 9. 2011 in odločba toženke z dne 28. 10. 2011 ter da se tožniku prizna invalidnina za telesno okvaro. Menilo je, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahteva opira po izdaji pravnomočne odločbe z dne 21. 9. 2010, nista spremenili.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je na podlagi odločbe toženke z dne 19. 11. 2011 in njegovega plačila prispevkov bila priznana zavarovalna doba v obsegu 2 let, 10 mesecev in 3 dni. Tako dokupljena doba se bi mu morala upoštevati pri priznanju pravice do invalidnine za telesno okvaro, saj je zahtevano zavarovalno dobo pridobil z dokupom let in tako izpolnjuje pogoje iz 143. in 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da so se s tem spremenila tako dejstva glede izkazane gostote zavarovalne dobe, kakor tudi pravna podlaga za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je presojalo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tej presoji pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in v zvezi s tem tožbeni zahtevek tožnika napačno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. … z dne 28. 10. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A., št. … z dne 13. 9. 2011. S sklepom Območne enote A. je bila zavržena zavarovančeva zahteva za priznanje pravice do invalidnine po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. 19. 7. 2010 se je začel postopek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Invalidska komisija prve stopnje v A. je pri tožniku ugotovila obstoj telesne okvare I. stopnje od 24. 4. 2010 dalje, zaradi bolezni. Kljub temu tožniku ni bila priznana pravica do invalidnine za 100 % telesno okvaro, saj do dneva nastanka telesne okvare ni izpolnil pogoje dopolnjene pokojninske dobe, to je eno leto in 6 mesecev. Zahtevek je bil zavrnjen z odločbo št. ... z dne 21. 9. 2010. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je 6. 10. 2010 vložil zahtevo za dokup zavarovalne dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija na Višji strokovni šoli B., za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2009, kar znaša 2 leti ter zahtevek za dokup zavarovalne dobe za čas prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje za čas od 20. 10. 2006 do 22. 8. 2007, kar znaša 10 mesecev in 3 dni. Dne 19. 11. 2010 sta bili izdani odločbi toženke, da se bosta navedeni dobi šteli tožniku v zavarovalno dobo, če plača prispevke. Tožnik je prispevke plačal. Po plačilu teh prispevkov je bila tožniku doba vpisana tudi v delovno knjižico. Tožnik je nato dne 14. 12. 2010 pri toženki vložil novo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine. Toženka je s sklepom z dne 13. 9. 2011 njegov zahtevek za priznanje pravice do invalidnine zavrgla. Menila je, da je bilo o pravici do invalidnine tožnika že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 21. 9. 2010, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, pa se ni spremenilo in je tako potrebno v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo tožnika zavreči. Enako stališče je v pritožbenem postopku bilo zavzeto z dokončno odločbo, enako stališče izhaja tudi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Po določbi 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če ni s ZPIZ-1 drugače določeno. ZPIZ-1 glede predmetne zadeve nima posebnih določb, zato je potrebno uporabljati določila ZUP. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali pa je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ne odloča o sami vsebini zadeve, torej ali je pritožnik upravičen do pravice do invalidnine za telesno okvaro, temveč zgolj presoja, ali je tožena stranka tožnikovo vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno zavrgla v okviru predhodnega preizkusa njegove vloge.

S tem, ko je tožnik dokupil čas študija in čas, ko je bil kot nezaposlena oseba prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in mu je tako po plačilu prispevkov na podlagi odločb toženke št. ... z dne 19. 11. 2010 bila priznana zavarovalna doba za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2009 ter od 20. 10. 2006 do 22. 8. 2007 v skupnem obsegu 2 leti, 10 mesecev in 3 dni se je dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo toženke z dne 21. 9. 2010 spremenilo. Na tožnikovi strani je prišlo do dokupa zavarovalne dobe za obdobje pred nastankom telesne okvare (24. 4. 2010). Ali ta nakup zavarovalne dobe vpliva na tožnikovo pravico do invalidnine za telesno okvaro ali ne, in kako se zavarovalna doba upošteva, pa je stvar vsebinskega odločanja o predmetni zadevi.

Tožnik ob izdaji odločbe tožene stranke z dne 21. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva do pravice do invalidnine za telesno okvaro res ni izpolnjeval pogoja dopolnjene pokojninske dobe. Šele s poravnavo prispevkov na podlagi dokupa zavarovalne dobe, po odločbi toženke z dne 19. 11. 2010, se lahko obdobje, za katero so bili plačani prispevki, upošteva v zavarovalno dobo, saj skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Za odločitev v predmetni zadevi pa je odločilno, da je po izdaji pravnomočne odločbe z dne 21. 9. 2010 prišlo do spremembe dejanskega stanja z nakupom zavarovalne dobe s strani tožnika.

Tožena stranka bi tako morala o zahtevi tožnika z dne 14. 12. 2010 odločiti po vsebini. Za zavrženje vloge tožnika ni imela pravne podlage v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Pri tem je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijana upravna akta in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje, da o zadevi odloči po vsebini.