Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020. Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo dodatka za delovno dobo v posameznih mesečnih zneskih, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen dopust za leto 2020 v znesku 752,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2020 dalje in za plačilo odpravnine v znesku 227,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2021 dalje (I. točka izreka), višji zahtevek, do 18.834,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika (III. točka izreka), tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 774,89 EUR (IV. točka izreka) in določilo toženko kot zavezanko za plačilo sodne takse v deležu 12 % (V. točka izreka).
2. Zoper odločitev o plačilu dodatka za delovno dobo in nadomestila za neizkoriščen dopust za leto 2020 se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni prerekal navedb, da ni zahteval koriščenja dopusta za leto 2020 in da bi lahko dopust koristil pri novemu delodajalcu. Direktor je tudi izpovedal, česar tožnik ni prerekal, da mu je v septembru 2020 odredil koriščenje dopusta. Tožnik v septembru 2020 ni delal in je dejansko koristil letni dopust, na plačilni listi pa je prišlo do napake, ker ni bil obračunan dopust. Toženka ni kriva, da tožnik ni koristil dopusta. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 107/2011, VIII Ips 191/2010, VIII Ips 218/2010) izhaja, da morajo obstajati objektivni razlogi, zakaj delavec ni mogel koristiti dopusta, teh pa ni. Ni pomembno ali je toženka tožnika seznanila s pravico do koriščenja letnega dopusta. Tožniku je v letu 2020 priznavala več kot zgolj 2 dneva dopusta, s čimer je bil tožnik seznanjen. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od dodatka za delovno dobo, saj toženka ni mogla priti v zamudo do 23. 8. 2021, ko ji je tožnik predložil podatke o delovni dobi. Kandidat je tisti, ki mora delodajalcu predložiti podatke o delovni dobi (prvi odstavek 29. člena ZDR-1). Tožnik je prejemal plačilne liste in obračunu plače ni ugovarjal, kar pomeni, da se je strinjal z obračunanimi zneski, iz plačilnih list pa je bil razviden podatek o delovni dobi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne tudi v tem delu in priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen za določen čas na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer od 1. 12. 2019 do 30. 9. 2020 in od 1. 5. 2021 do 30. 9. 2021. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v letu 2020 ni izrabil pripadajočega sorazmernega dela dopusta v višini 17 dni, zato mu je priznalo nadomestilo za neizkoriščene dni dopusta, ki mu je pripadal pri toženki. Ugovor toženke, da bi tožnik dopust za leto 2020 lahko izrabil pri drugemu delodajalcu, je neutemeljen. Kadar delavec sklene delovno razmere ali mu le-to preneha med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (prvi odstavek 161. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1). Pri tem mora vsak delodajalec delavcu zagotoviti sorazmerni del dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznemu delodajalcu (drugi odstavek 161. člena ZDR-1). Tožnik zahteva plačilo nadomestila le za sorazmerni del letnega dopusta, ki mu je pripadal pri toženki in ga ni mogel izrabiti, prav tako pa ga ni mogel prenesti k drugemu delodajalcu.
6. Če delavec dopusta ne more izrabiti do prenehanja delovnega razmerja, je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust (164. člen ZDR-1). Pri tem je bistveno, ali je imel dejansko možnost, da izrabi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Dokazno breme, da bi delavec dopust lahko izrabil, da je bil poučen o možnosti koriščenja in posledici, če tega ne stori, je na delodajalcu.1 Na tožnikovo pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne vpliva dejstvo, da za izrabo dopusta ni zaprosil, zato je nepomembno, da ni prerekal navedb toženke, da ni prosil za izrabo dopusta. Iz prve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas od 1. 12. 2019 do 30. 9. 2020 izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Tovrstne navedbe je podala prvič šele v pritožbi in ne navaja razlogov, zakaj jih ni mogla podati do konca glavne obravnave, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020. 7. Toženka v pritožbi navaja, da tožnik ni prerekal izpovedi direktorja, da mu je septembra 2020 odredil koriščenje dopusta. Izpoved stranke ne nadomesti trditvene podlage, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedi direktorja toženke s tem v zvezi, tožnik pa take izpovedi ni bil dolžan prerekati. Navedbe, da je tožnik v septembru 2020 dejansko izrabil letni dopust, pri plačilni listi pa je prišlo do napake, ker se mu ni obračunal letni dopust, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, do katerih se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
8. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tudi dodatek za delovno dobo za mesece, ko mu toženka tega dodatka ni plačala. Tožnik je bil skladno s prvim odstavkom 129. člena ZDR-1 in 65. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije upravičen do dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Plačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost delodajalca, kateri se ne more izogniti s sklicevanjem, da mu delavec ni predložil potrebnih podatkov. Toženka ni dokazala, da bi tožnika pred 23. 8. 2021, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-12 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama. Ker je bila toženka do 18. v mesecu za pretekli mesec tožniku dolžna plačati poleg osnovne plače tudi dodatek za delovno dobo, česar ni storila, je bila s plačilom v zamudi (prvi odstavek 378. člena v povezavi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika), zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. v mesecu za pretekli mesec.
9. To, da je bil del tožnikovega zahtevka neutemeljen, ne pomeni, da je neutemeljen tudi njegov zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo in za plačilo nadomestila za 17 dni neizkoriščenega dopusta za leto 2020. Tožnik je dokazal utemeljenost svojega zahtevka v tem delu.
10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljanji pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).
1 Prim. VIII Ips 42/2019. 2 Ta določa, da je kandidat pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžan delodajalcu predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o vseh njemu znanih dejstvih, pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih drugih okoliščinah, ki ga kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri izvrševanju obveznosti iz pogodbe ali ki lahko ogrožajo življenje ali zdravje oseb, s katerimi pri izvrševanju svojih obveznosti prihaja v stik.