Jedro

Med tožnikom in njegovim delodajalcem je delovno razmerje obstajalo od 20. 5. 2009 dalje in je bil tožnik na podlagi delovnega razmerja od tega dne dalje tudi prijavljen v obvezno zavarovanje. Tožnik dela dejansko ni začel opravljati, temveč je čakal, da ga delodajalec na delo pozove, le-ta pa ga na delo ni pozval, temveč ga je brez njegove vednosti dne 16. 6. 2009 odjavil iz zavarovanja z dnem 31. 5. 2009. Tridesetdnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje, ki je pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je začel teči šele takrat, ko se je tožnik seznanil z odjavo iz zavarovanja, ki je bila vložena šele z dnem 16. 6. 2009. Prijava na zavodu za zaposlovanje dne 1. 7. 2009 je bila zato pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo št. ... z dne 18. 3. 2010 in odločbo št. ... z dne 7. 10. 2009 ter tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta o tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 411,00 EUR na račun sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), pri uporabi katere je merodajno, ali se zavarovanec prijavi pri zavodu za zaposlovanje v določenem roku 30 dni, ki začne teči od prenehanja delovnega razmerja kot objektivnega dejstva. To objektivno dejstvo pa glede na zakonsko opredelitev že samo po sebi ni odvisno od subjektivne komponente glede dejstva obveščenosti zavarovanca, saj bi se zakon v takšnem primeru glasil: „če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma potem, ko izve za prenehanje delovnega razmerja ali zavarovanja...“. Opozarja, da iz procesnega gradiva izhaja, da je tožniku pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja prenehalo dne 31. 5. 2009, kot izhaja iz izpiska matične evidence. Ni bilo nobenega postopka, v katerem bi bil spremenjen datum prenehanja delovnega razmerja ali zavarovanja, kar dokazuje dejstvo prenehanja delovnega razmerja prav na ta dan. S prenehanjem delovnega razmerja se zavarovanec odjavi iz obveznega zavarovanja. Tožnik se je tako odjavil dne 31. 5. 2009. Pri razmerju med tožnikom in delodajalcem gre za vprašanje pravic iz delovnega razmerja. Nadalje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik na Zavodu za zaposlovanje RS prijavil dne 1. 7. 2009, kar je po izteku 30-dnevnega roka, ki teče od objektivnega dejstva prenehanja delovnega razmerja ali zavarovanja, kar pomeni, da ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba dejanskega stanja ne izpodbija. Zgolj pavšalno in povsem neobrazloženo navaja le, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer ga izrecno in substancirano ne izpodbija. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 7. 10. 2009. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ker se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja dne 31. 5. 2009 ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Sporno je torej, ali je bila tožnikova prijava pri zavodu za zaposlovanje pravočasna.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo ustrezno delo od dne 23. 9. 2009 dalje in osebnim delovnim dovoljenjem, veljavnim od 2. 3. 2009 do 1. 3. 2012, prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. dne 19. 5. 2009. Z zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 509/2009 z dne 15. 6. 2009 je bilo odločeno, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito in je trajalo do 19. 5. 2009. Zamudno sodbo je tožnik prejel dne 19. 6. 2009. Ugotovilo je, da se je tožnik z dnem 20. 5. 2009 zaposlil pri delodajalcu B. s.p., kjer mu je delovno razmerje prenehalo dne 31. 5. 2009. Tožnik se je dne 1. 7. 2009 prijavil v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in odjave iz obveznega zavarovanja na obrazcu M-2 z dne 25. 5. 2009 ugotovilo, da se tožnik z odjavo iz zavarovanja ni seznanil z dnem 31. 5. 2009, torej ko mu je prenehalo delovno razmerje pri B. s.p., temveč šele kasneje po tem datumu, pri čemer se z odjavo ni mogel seznaniti še preden je bila dne 16. 6. 2009 s strani delodajalca dejansko vložena. Kot že navedeno, pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, zlasti še ugotovitve, da se je tožnik z odjavo iz zavarovanja seznanil šele po 31. 5. 2009 oziroma najprej 16. 6. 2009, ne izpodbija.

Sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da je bila tožnikova prijava pri zavodu za zaposlovanje pravočasna. Pri tem je zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru rok za prijavo ni začel teči že s prenehanjem delovnega razmerja pri B. s.p. oziroma zavarovanja, temveč šele s tem, ko se je tožnik seznanil s prenehanjem delovnega razmerja in s tem s prenehanjem zavarovanja. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Pravico do nadomestila za invalidnost ima skladno s 1. odstavkom 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi na podlagi 97. člena ZPIZ-1 pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno glede na okoliščine konkretnega primera, ko je med tožnikom in delodajalcem delovno razmerje obstajalo od 20. 5. 2009 dalje in je bil tožnik na podlagi delovnega razmerja od tega dne dalje tudi prijavljen v obvezno zavarovanje, pa tožnik dela dejansko ni začel opravljati, temveč je čakal, da ga delodajalec na delo pozove, le-ta pa ga na delo ni pozval, temveč ga je brez njegove vednosti odjavil iz zavarovanja, določbo 97. člena ZPIZ-1 v obravnavanem primeru interpretirati tako, da je rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje začel teči šele takrat, ko se je tožnik seznanil z odjavo iz zavarovanja, ki je bila – sicer za dne 31. 5. 2009, vložena šele z dnem 16. 6. 2009. Takšno stališče je pritožbeno sodišče, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, že zavzelo v sodbi opr. št. Psp 837/2005 z dne 5. 7. 2006, ko se je postavilo na stališče, da je določbo o 30-dnevnem roku po prenehanju delovnega razmerja iz 31. člena prej veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) za prijavo pri zavodu glede pričetka teka roka potrebno interpretirati tako, da prične teči od takrat, ko je bil zavarovanec pravilno obveščen o prenehanju delovnega razmerja. Tudi v obravnavanem primeru gre za pravico do oziroma iz obveznega zavarovanja, priznanje katere je vezano na pravočasno prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik svoje prijavne dolžnosti za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ni mogel izpolniti, še preden je bil sploh seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja oziroma zavarovanja. Prijava pri zavodu za zaposlovanje dne 1. 7. 2009 je bila tako pravočasna, kar pomeni, da je pogoj prijavne dolžnosti za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v obravnavanem primeru izpolnjen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.