Jedro

Kot osnova za odmero davka se, z vidika davčnih predpisov, šteje vrednost kapitala doseženega v prometu v času pridobitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.9.1992, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dobička iz kapitala, dosežen s prodajo stanovanja v znesku 88.646,00 SIT. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik prodal stanovanje 2.9.1992 za dogovorjeno kupnino v znesku 5.102.240,00 SIT. Pri odmeri davka je organ prve stopnje pravilno upošteval vrednost te nepremičnine iz menjalne pogodbe, sklenjene 20.7.1992 v višini 4.500.000,00 SIT, katero je valoriziral na dan prodaje nepremičnine v znesku 4.545.000,00 SIT in ne vrednost navedene nepremičnine, določene v aneksu k menjalni pogodbi, saj slednji ni bil predložen odmernemu organu ob predložitvi menjalne pogodbe niti kupoprodajne pogodbe, ki je podlaga za to odmero. Tako ugotovljena valorizirana vrednost kapitala je bila pravilno odšteta od prodajne cene, vključno s plačanimi davki in ugotovljena razlika v znesku 443.230,00 SIT, od katere je bil pravilno odmerjen davek po 20% stopnji.

Tožnik v tožbi navaja, da je 20.7.1992 sklenil menjalno pogodbo, s katero je stanovanje zamenjal za drugo stanovanje. Pogodbeni stranki sta takrat vrednost enega stanovanja ocenili na 5.100.000,00 SIT, drugega na 4.500.000,00 SIT. Ob prijavi menjalne pogodbe se je izkazalo, da je potrebna tudi cenitev stanovanja ..., katero je cenilec 27.7.1992 ocenil na 6.011.640,00 SIT, medtem ko je stanovanje ... bilo ocenjeno že 2.7.1992 na 5.413.407,00 SIT. Ob predložitvi obeh cenitev pristojnemu organu zaradi odmere dajatev, slednji ni opozoril tožnika, da je v menjalni pogodbi potrebno uskladiti vrednost stanovanj z vrednostjo, ugotovljeno s cenitvijo. Pri odmeri dajatev pa je upošteval vrednosti, ugotovljene s cenitvijo. Pogodbeni stranki sta soglašali s cenitvijo in sta 1.9.1992 tudi sklenili aneks k menjalni pogodbi, v katerem sta vrednost stanovanj uskladili s cenitvama in dobljeno razliko 598.233,00 SIT medsebojno obračunali. Tožena stranka aneksa ni upoštevala, niti tega ni obrazložila. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati aneks k menjalni pogodbi, po katerem je vrednost stanovanja ... znašala 5.413.407,00 SIT, kar predstavlja vrednost stanovanja v času pridobitve. Tega tožena stranka namerno ni upoštevala, s čemer je kršila določbo 53. člena zakona o dohodnini, ki določa, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba, ki doseže dobiček s prodajo nepremičnine, če je prodaja izvršena pred potekom 10-ih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno (52. člen zakona o dohodnini - ZDOH - Uradni list RS, št. 48/90, 34/91). Osnova za davek je razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve (53. člen). Tožnik ne osporava ugotovitve, da je stanovanje ... pridobil na podlagi menjalne pogodbe z dne 20.7.1992, v kateri sta pogodbeni stranki to stanovanje ocenili na 4.500.000,00 SIT. Tako ugotovljeno vrednost nepremičnine ob njeni pridobitvi, sta oba upravna organa upoštevala pri odmeri davka. Toda tožnik meni, da bi tožena stranka morala upoštevati vrednost tega stanovanja, določeno v aneksu k menjalni pogodbi na 5.413.407,00 SIT, pri čemer ji očita, da na ta ugovor niti ni odgovorila. Ta očitek je neutemeljen, saj je tožena stranka pojasnila, zakaj ni upoštevala vrednosti nepremičnine, določene v aneksu k menjalni pogodbi. K temu sodišče še dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je stanovanje ... bilo ocenjeno že 2.7.1992, menjalna pogodba pa je bila sklenjena šele 20.7.1992, ki je bila prijavljena za odmero davka 3.8.1992. Ob sklenitvi menjalne pogodbe sta tako stranki bili seznanjeni s cenitvijo obravnavanega stanovanja. Toda kljub temu sta se ob sklenitvi menjalne pogodbe očitno sporazumeli za nižjo ceno oziroma vrednost tega stanovanja. Cena, ki je denarni izraz vrednosti proizvoda, blaga ali kapitala, se oblikuje z delovanjem trga kot rezultat medsebojnega vplivanja tržne ponudbe in povpraševanja. Da je temu tako, pritrjuje tudi okoliščina, da je to stanovanje 2.9.1992 bilo prodano za 5.102.240,00 SIT, torej tudi za nižjo ceno, kot je bila ocenjena njegova vrednost na dan 30.6.1992. Oba upravna organa sta zato utemeljeno kot vrednost kapitala v času pridobitve štela vrednost kapitala, doseženega v prometu in na tej podlagi, v skladu z določbo 53. člena zakona, izračunala valorizirano vrednost kapitala v času njegove pridobitve. Pri tem sodišče še pripominja, da ni mogoče prezreti dejstva, da je aneks z dne 1.9.1992 k menjalni pogodbi z dne 20.7.1992 bil prijavljen za odmero davka šele 30.9.1992, torej po prijavi kupoprodajne pogodbe in vročitvi odločbe o odmeri davka od dobička iz kapitala, katera je bila vročena 11.9.1992. Uveljavljana tožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne liste o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).