Jedro

Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitve v izreku izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno spremenijo, in sicer se: - v točki II. izreka znesek 4.083,15 EUR nadomesti z zneskom 3.083,15 EUR ter se zavrne tožbeni zahtevek za 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje do plačila, - v točki IV. izreka znesek 221,76 EUR nadomesti z zneskom 381,42 EUR, - v točki V. izreka znesek 2.539,55 EUR nadomesti z zneskom 1.930,06 EUR, - v točki VI. izreka znesek 213,75 EUR nadomesti z zneskom 162,45 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 148,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: - da se dovolijo spremembe tožbe z dne 23. 10. 2017, z dne 25. 10. 2017 in z dne 21. 5. 2018 (točka I. izreka), - da je toženka dolžna tožniku plačati 4.083,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje do plačila (točka II. izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za plačilo 1.066,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2015 dalje, za plačilo zneskov 3,12 EUR, 35,29 EUR, 32,07 EUR, 1,99 EUR, 8,40 EUR, 32,07 EUR, 6,30 EUR, 1,30 EUR, 26,49 EUR, 67,00 EUR, 13,15 EUR, 14,13 EUR, 11,55 EUR, 20,37 EUR, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih teh zneskov in za zakonske zamudne obresti od 4.983,15 EUR za čas od 11. 12. 2015 do 1. 3. 2016 (točka III. izreka), - da je tožnik dolžan plačati toženki stroške pravnega postopka 221,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka IV. izreka), - da je toženka dolžna povrniti 2.539,55 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp št. 0110 0637 0421 586, sklic 00 36-920-2016 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka V. izreka) in - da je toženka dolžna na račun sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje plačati 213,75 EUR na račun Okrajnega sodišča v Celju SI56 0110 0845 0084 805, sklic S100 201-442-2016, v roku 15 dni.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z navedbo, da jo izpodbija v celoti in z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da zniža prisojeno odškodnino za nematerialno škodo, podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da je njen glavni očitek to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev v tej zadevi, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmotno dokazno oceno in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Trdila je, da je postavljeni izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je ob trčenju vozilo Seat Cordoba doseglo največjo hitrost do 19.23 km/h, kar pomeni, da je na to vozilo ob trku deloval pospešek 44,51 m/s, da ni bilo doseženih takšnih nenadnih skokov hitrosti, ki bi imele za posledico poškodbe vratnih mišic v obsegu, kot navaja tožnik, da bo to moral ugotoviti izvedenec medicinske stroke. Pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, gre za satisfakcijo, to je tisto obliko povrnitve škode, ki oškodovancu prizna subjektivno zadoščenje ne glede na višino povzročene škode. Obenem je potrebno poudariti pomen prizadete nepremoženjske dobrine, torej objektivno pogojenost višine odškodnine. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s tem, in sicer ni opravilo objektivne individualizacije, zaradi česar prisojena odškodnina odstopa od odškodnin prisojenih v podobnih primerih. V predmetnem postopku je bilo izdelanih več izvedenskih mnenj (travmatolog, nevrolog, psihiater in klinični psiholog), iz teh je zaslediti, da je tožnik v prometni nesreči 26. 9. 2014 utrpel nateg vratnih mišic in uradnino glave ter da zatrjevane težave glavobol, težave s koncentracijo in spominom, težave v vratu, desni rami in roki niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 26. 9. 2019. Nato je toženka v nadaljevanju pritožbe povzela ugotovitve vseh izvedenskih mnenj. Navajala je še, da glede stopnje in trajanja telesnih bolečin je sama prepričana, da tožnik glede intenzivnosti in trajanja bolečin ter ugotovljenih neugodnosti, upoštevaje enakosti pred zakonom ni upravičen do prisojene odškodnine v višini 4.000,00 EUR, da sodna taksa v podobnih primerih ne narekuje tako visoke odškodnine. Prisojena odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 600,00 EUR je prav tako po mnenju toženke v nasprotju s sodno prakso, tožnik je lahko ob trku utrpel primarni strah, ki pa nikakor ni bil intenziven in ni trajal dalj časa. Glede sekundarnega strahu pa pa je izpostaviti, da ga je tožnik lahko trpel kvečjemu do pregleda, kjer je bilo ugotovljeno, da ni utrpel hujših poškodb. Kljub dejstvu, da iz podanih mnenj v postopek pritegnjenih izvedencev ne izhaja zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile pri tožniku njegove življenjske aktivnosti zmanjšane v tolikšni meri in trajanju, da opravičujejo odmero odškodnine. Četudi bi bile življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane, je izvedenec nevrolog ocenil, da gre le 50 % teh težav pripisati škodnemu dogodku in tako je odločitev sodišča prve stopnje, da gre tožniku priznati odškodnino za duševne bolečine v višini 2.000,00 EUR, napačna in v nasprotju s stanjem spisa. Toženka je prepričana, da pri tožniku ne obstajajo posebni razlogi, ki bi opravičevali prisojo odškodnine 6.600,00 EUR, ta je previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Tožnik bi za navedeno obliko nepremoženjske škode bil upravičen do zneska 2.500,00 EUR, ki ga je toženka nakazala tožniku 29. 2. 2016, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno navedlo višino plačane odškodnine v višini 2.350,00 EUR in posledično tudi napačno valoriziralo vrednost plačanega zneska.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev, zahteval je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da poškodbi, ki jih je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel tožnik, to sta udarnina glave nad korenom nosu in nateg vratnih mišic - nihajna poškodba WAD II, sta v času zdravljenja v obdobju enega leta povzročili tožniku srednje hude pretežno stalne telesne bolečine v obdobju treh mesecev, ko je moral jemati tudi močan analgetik. Nato je tožnik trpel stalne blage bolečine z vmesnimi obdobji srednje hudih bolečin v obdobju treh mesecev, v nadaljevanju štiri do pet mesecev pa blage telesne bolečine. Vzporedno s telesnimi bolečinami pa je trpel še cervikalni glavobol srednje intenzitete vsakodnevno en mesec, nato pogost glavobol nekajkrat tedensko v obdobju dva meseca, blag in pogost glavobol še v obdobju treh mesecev ter občasen glavobol še v obdobju šest mesecev, ki je nato prenehal. Neugodnosti so obsegale samo zdravljenje zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki je trajalo eno leto, pri tem je bil izpostavljen pregledom pri izbrani zdravnici 21x, pri specialistih 7x, fizioterapijo je opravljal 14x, ta je bila občasno boleča, izvajal je vaje tudi še nekaj mesecev doma, 13x je bil podvržen nizkim dozam sevanja in enkrat megnetni resonanci ter enkrat ultrazvoku, jemal je nesteroidna zdravila proti bolečinam in opijoidna zdravila.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovi škodi iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in določilo previsoko denarno odškodnino. Tožnik namreč zaradi utrpelih poškodb ni prestajal hudih telesnih bolečin, ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti v času zdravljenja, ki je sicer trajalo eno leto, po presoji pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člena Obligacijskega zakonika - OZ) znaša pravično denarno zadoščenje 3.000,00 EUR. Zato je pritožbi delno ugodilo in je odločitev v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu za 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje zavrnilo, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe.

7. V izvedenih dokazih nima opore pritožbena trditev, da tožnik ni prestal intenzivnega primarnega strahu. Sodišče prve stopnje je obseg tožnikove škode iz naslova prestanega strahu ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., ki mu pravdni stranki nista nasprotovali. Ugotovilo je, da je tožnik prestal trenutni intenzivni primarni strah, nato srednje hud primarni strah v trajanju 5 ur in sekundarni strah lažje do srednje intenzitete v trajanju pol leta. Tako ugotovljen obseg te nematerialne škode je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo v denarju. Ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanega strahu brez dvoma opravičuje prisojo 600,00 EUR denarne odškodnine, pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Ni jasen pritožbeni očitek, da je v nasprotju s stanjem spisa odločitev sodišča prve stopnje o priznani odškodnini 2.000,00 EUR za duševne bolečine. Če ima pri tem pritožba v mislih očitek o zmotni uporabi materialnega prava, pri določitvi denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ta očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik samo zaradi obravnavanih poškodb eno leto močno zmanjšano sposoben za delo, nesposoben za vožnjo z avtomobilom ter zmanjšano sposoben za sedenje, hkrati pa je bila prisotna akutna stresna situacija, ki je prešla v posttravmatske stresno motnjo in se je kazala v tesnobnosti, težavah s spanjem, nepotrpežljivosti, kar vse je izzvenelo v roku enega leta ter še ob upoštevanju ugotovitve, da so glede na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke - nevrologa, ki mu pravdni stranki nista nasprotovali, tožnikove življenjske aktivnosti ugotovljeno zmanjšane, ugotovljen obseg te škode opravičuje prisojo 2.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da so tožnikove življenjske aktivnosti nekoliko omejene zaradi težjega izvajanja gibov v prisilni drži in dvigovanja težjih bremen ter da je 50 % teh omejitev posledica obravnavane poškodbe vratne hrbtenice, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine. Določena odškodnina 2.000,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna in predstavlja pravično denarno zadoščenje tožniku, ki mu bo ta škoda nastajala še zelo dolgo, saj je bil v času poškodovanja star 36 let. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno (179. in 182. člen OZ).

9. Glede na obrazloženo je pritožba le delno utemeljena in je pritožbeno sodišče le delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje (5 alineja 358. člena ZPP).

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da je toženka tožniku že plačala 2.350,00 EUR in da je posledično napačno opravilo revalorizacijo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da je tožniku nakazala odškodnino 2.350,00 EUR in da je ta znesek potrebno valorizirati.

11. Ker je glede na zgoraj obrazloženo toženka delno uspela s pritožbo, se je posledično spremenil pravdni uspeh pravdnih strank, in sicer se je tožnikov uspeh zmanjšal od 75 % na 57 %, toženkin pa povečal od 25 % na 43 %, zato je pritožbeno sodišče posledično spremenilo tudi odločitve o stroških v točkah IV., V. in VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Toženka ni konkretizirano izpodbijala odločitev o stroških pravdnega postopka. Ob dejstvu, da so znašali vsi potrebni pravdni stroški tožnika 3.386,07 EUR, znaša 57 % uspehu ustrezen del teh stroškov 1.930,06 EUR. Tožnik je imel po odločbi Organa za brezplačno pravno pomoč odobreno brezplačno pravno pomoč v obsegu pravnega svetovanja, zastopanja in plačila stroškov pravdnega postopka, zato je toženka dolžna tožnikovemu uspehu ustrezen del njegovih stroškov pravdnega postopka 1.930,06 EUR povrniti na račun Organa za brezplačno pravno pomoč, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Toženkina obveznost plačila sodne takse za postopek, ki bi jo moral plačati tožnik, ki je bil oproščen plačila sodne takse, se je glede na zmanjšan tožnikov uspeh znižala na 162,45 EUR, zato je pritožbeno sodišče njeno obveznost znižano na 162,45 EUR, kakor izhaja iz izreka te sodbe (četrti odstavek 168. člena ZPP).

14. Posledično zmanjšanemu tožnikovemu pravdnemu uspehu pa mora tožnik povrniti toženki njene potrebne pravdne stroške v višini 381,42 EUR, kolikor znaša njenemu 43 % pravdnemu uspehu ustrezen del priznanih potrebnih stroškov v skupnem znesku 887,04 EUR in kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

15. Toženka je s pritožbo izpodbijala celoten prisojeni znesek odškodnine 4.083,15 EUR, s pritožbo pa je uspela za znesek 1.000,00 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja približno 24 % pritožbeni uspeh. Toženka je priglasila pritožbene stroške v obsegu plačane sodne takse za pritožbo 240,00 EUR in 10,00 EUR materialnih stroškov, torej skupaj 250,00 EUR, kar ji je pritožbeno sodišče priznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka. Njenemu pritožbenemu uspehu ustrezen del teh znaša 60,00 EUR.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo zahteval povrnitev stroškov v obsegu nagrade za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR in tolikšen znesek mu je pritožbeno sodišče priznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka. Glede na njegov 76 % pritožbeni uspeh znaša temu ustrezen del 212,80 EUR.

Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov do 60,00 EUR mora tako toženka povrniti tožniku 148,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni po prejemu te sodbe. Tožnik v odgovoru na pritožbo od priglašenih stroškov ni zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri njihovi povrnitvi.

16. O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.