Jedro

Iz prvega odstavka 93. člena ZDavP-2 res izhaja, da lahko davčni zavezanec na plačilnem instrumentu navede vrsto davka, ki ga poravnava, vendar pa pri tem ne more določiti vrstnega reda plačil te izbrane vrste davka. Po izrecni določbi zakona se namreč v tem primeru s plačilom poravna izbrana vrsta davka po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka. To pomeni, da se izbira nanaša le na vrsto davka, ne pa na vrstni red plačil izbrane vrste davka, saj se vedno poravnajo prej dospele – starejše obveznosti.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen dne 31. 7. 2013 zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko, se nadaljuje z dnem 19. 9. 2013. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvostopnim sklepom je davčni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika pri banki A. d.d. zaradi plačila obveznosti, ki na dan 11. 6. 2012 znašajo iz naslova glavnice 167.195,48 EUR, zamudnih obresti 4.871,23 EUR, stroškov izvršbe 25,00 EUR, to je skupaj 172.091,71 EUR. Predmet izterjave so obveznosti iz naslova obračuna davka od dohodkov pravnih oseb, obračuna DDV, obračuna davčnih odtegljajev – REK ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, v višini in z zapadlostjo, kot je razvidna iz izreka sklepa o izvršbi. V obrazložitvi sklepa se davčni organ sklicuje na 94. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), v skladu s katerim ima dospela davčna obveznost pri poravnavi absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek. Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek plača po vrstnem redu, določenem v 93. členu ZDavP-2. V pritožbenem postopku je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in v tem obsegu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da sklepa, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, ker se podatki o višini dolga ne ujemajo s podatki dolga na kartici tožnika. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik poravnal obveznosti iz naslova DDV z asignacijami, pa odgovarja, da je z navedenimi plačili davčni organ na podlagi 93. člena ZDavp-2 najprej poračunal starejše obveznosti iz naslova DDV, ki so bile odmerjene z inšpekcijsko odločbo z dne 10. 10. 2011. Prav tako preplačila akontacij davka od dohodka pravnih oseb niso bila vrnjena, temveč so se pobotala ob poračunavanju starejših obveznosti, ki so razvidne iz navedene inšpekcijske odločbe. Glede obračunov davčnih odtegljajev – REK so izvršilni naslovi pravilni, saj je tožnica sama vlagala obračune davčnih odtegljajev in obračune prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja. Tudi pri teh obveznostih se je s plačili poravnaval starejši dolg iste vrste davka, zato so navedene obveznosti ostale odprte.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obveznosti iz naslova obračuna DDV poravnala preko asignata – B. d.o.o. Iz asignacij je razviden tudi namen posameznih nakazil, saj je tožnik pri vsakem posameznem plačilu točno navedel, kaj z nakazilom plačuje. Po določbi 93. člena ZDavP-2 pa se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu. Tožena stranka sicer ugovarja, da so bile z navedenimi plačili poravnane starejše odprte obveznosti na podlagi sklepa z dne 28. 11. 2011, za kar pa ni bilo podlage, ker navedeni sklep še ni pravnomočen. Na podlagi obračuna davka od dohodka pravnih oseb je tožeča stranka v letu 2011 plačala 202.746,91 EUR akontacije davka. Ker pa je v tem letu ukinila določene dejavnosti družbe, je dne 29. 9. 2011 dala vlogo za znižanje oz. ukinitev davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 ter za vračilo že plačanih akontacij. V skladu z določbo šestega odstavka 371. člena ZDavP-2 se preplačila zapadlih in plačanih akontacij vrnejo davčnemu zavezancu, če je višina akontacij na podlagi novega davčnega obračuna manjša. Navedenim pogojem je tožeča stranka zadostila, zato je utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka vrnila preplačilo v znesku 108.701,00 EUR. Glede obračuna davčnih odtegljajev – REK pa tožeča stranka navaja, da ni imela starejših obveznosti iste vrste, saj jih je redno poravnavala. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter jo nadomesti z lastno odločitvijo, pri kateri naj upošteva argumente tožeče stranke. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, ki jih je navedla v odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka: Dne 19. 9. 2013 je tožeča stranka sodišče obvestila, da je bil nad njo dne 31. 7. 2013 pričet stečajni postopek ter da je bila za stečajno upraviteljico imenovana C. Stečajna upraviteljica je hkrati za zastopanje v tem postopku pooblastila odvetniško pisarno D. V skladu z določbo 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) primeroma uporablja v upravnih sporih, se postopek po samem zakonu prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Glede na to, da je bil nad tožečo stranko dne 31. 7. 2013 uveden stečajni postopek, se je postopek v tem upravnem sporu na podlagi zakona z navedenim dnem prekinil. Po določbi 208. člena ZPP se postopek, ki je bil prekinjen zaradi nastopa pravnih posledic stečajnega postopka, nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj ali pravni naslednik pravne osebe prevzame. Stečajna upraviteljica je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 9. 2013, za zastopanje v tem upravnem sporu pooblastila odvetnika odvetniške pisarne D., zato je sodišče štelo, da je s tem podala izjavo, da prevzema postopek, ter je prekinjeni postopek z dnem 19. 9. 2013 nadaljevalo.

K II. in III. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Za tožečo stranko je v obravnavanem primeru sporna uporaba določbe 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev. Tožnica namreč meni, da je z navedbo namena nakazila na plačilnem instrumentu sama določila vrstni red plačila.

V skladu z določbo prvega odstavka 93. člena ZDavP-2 se s plačilom, če zavezanec za davek plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh davkov in njim pripadajočim dajatev, poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Iz navedene določbe res izhaja, da lahko davčni zavezanec na plačilnem instrumentu navede vrsto davka, ki ga poravnava, vendar pa pri tem ne more določiti vrstnega reda plačil te izbrane vrste davka. Po izrecni določbi v 93. členu ZDavP-2 se namreč v tem primeru s plačilom poravna izbrana vrsta davka po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka. To pomeni, da se izbira nanaša le na vrsto davka, ne pa na vrstni red plačil izbrane vrste davka, saj se vedno poravnajo prej dospele – starejše obveznosti. V zvezi s poravnavanjem (starejših) davčnih obveznosti v konkretnem primeru pa je tudi neupošteven tožbeni ugovor, da inšpekcijska odločba z dne 10. 10. 2011, s katero so bile tožeči stranki odmerjene obveznosti iz naslova DDV in davka od dohodkov pravnih oseb, v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila pravnomočna. V davčnih zadevah namreč vložena pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, torej nima suspenzivnega učinka in jo je mogoče izvršiti. Glede na navedeno tožnik neutemeljeno ugovarja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za postopanje davčnega organa v smislu 93. člena ZDavP-2. Drugih ugovorov, ki bi jih lahko navajala v izvršilnem postopku, pa tožeča stranka v tožbi ne navaja oziroma so le pavšalni. Tako je ugovor, da na podlagi obračunov davčnih odtegljajev - REK ni izkazovala starejših obveznosti, splošen in z ničemer izkazan, medtem ko je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da je navedene obveznosti ugotovila na podlagi obračunov, ki jih je sama vlagala tožeča stranka.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da sta izpodbijani sklep in odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.