Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je storil kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, ko je na delovnem mestu namestnika vodje iger na igralni mizi pri opravljanju gospodarske dejavnosti prirejanja iger na srečo zlorabil svoj položaj z namenom, da bi dva igralca pridobila premoženjsko korist, tako da je nastavil označene karte.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 16.2.2004 do 18.2.2004, jo prijaviti v zavarovanje in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače, ki bi ga prejela, če bi bila v delovnem razmerju, plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 dalje do plačila v roku 8 dni. Zavrnilo pa je zahtevek, ki se glasi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.2.2004 nezakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še traja po 18.2.2004 ter, da jo je tožena stranka dolžna ponovno pozvati na delo ter vpisati v delovno knjižico delovno dobo po 18.2.2004, ter jo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 17.5.1996, kot če bi delala, plačati prispevke in davke od bruto plač, ter ji izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do izplačila, v roku 8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del, uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbe ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo izvede predlagane dokaze na glavni obravnavi ter tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navajala je, da je bila tožniku pred sodiščem kršena pravica do poštenega obravnavanja, saj so bili zavrnjeni vsi njegovi dokazni predlog po postavitvi neodvisnega in nepristranskega izvedenca, kot tudi njegovi predlogi po zaslišanju prič o tem, da so bile vodilne osebe tožene stranke seznanjene z domnevnimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi že pred novembrom 2002. Navajala je tudi, da je bilo že v postopku zatrjevano, da je bil tožnik predsednik sveta delavcev in član nadzornega odbora in ravno zaradi svojega položaja in nestrinjanja z odločitvami uprave je prišel v konflikt z delodajalcem. Zato je sledilo maščevanje v obliki odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prirejenih dokazov. Tako je priča K. – vodstveni delavec pri toženi stranki v dogovoru s policijo „poostril“ video nadzor nad gibanjem tožnika in njegovo obnašanje je omenjena priča budno spremljala preko video in audio nadzornih kamer. Že 23.22.2003 pa je K. vedel, da so bile na mizi BJ1 odkrite označene karte. Priča K. in s tem tožena stranka je s takim ravnanjem nedopustno posegla v pravico do zasebnosti in osebne pravice tožnika. Ravno zaradi tega je tožnik predlagal, da se zasliši kriminalist D., ki bi potrdil, da je bil seznanjen z ugotovitvami K., da je ta dnevno spremljal gibanje v prostorih z namenom pridobitve dokazov za kazenski postopek, sodišče pa je takšen dokaz brez potrebne obrazložitve zavrnilo.

Kršitve poštenega obravnavanja pa se po mnenju pritožbe izkaže tudi v kršitvi 2. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče je namreč zmotno ocenilo vlogo vodstvenega delavca tožene stranke S.K., ki je bil z nedvomno kršitvijo tožnika seznanjen že dne 23.11.2003. Nedvomno se je tožena stranka najkasneje tega dne seznanila z razlogi, ki utemeljujejo začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu je sodišče v tem delu nekritično sledilo izpovedi K., ki je na vprašanje tožnika izpovedal, da ni sam „posnel posnetkov“, ampak zaposleni delavci v video nadzoru. Tožnik je zaradi preveritve verodostojnosti priče predlagal, da se iz kazenskega spisa prebere izjava B.S., ki je zaposlen pri toženi stranki v video nadzoru in ki je v preiskavi izjavil, da o tem, da bi se snemale domnevne nepravilnosti, ni vedel nič. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, ravno tako pa je brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju R.Š., ki ga je tožnik obvestil, da na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne more priti, ker je v bolniškem staležu. V zvezi s predvajanjem na naroku dne 10.2.2005 zmontiranih izvlečkov, posnetih v zvezi z dogajanjem v igralnici in v pisarni tožnika pa poudarja, da je tožnik ves čas postopka ob predvajanju posnetkov podajal svoje ugovore na videno in slišano, kljub temu pa sodišče teh pripomb ni razčistilo. Ravno zaradi tega je predlagal sodišču, da se izvede dokaz s predvajanjem originalnih posnetkov, ne pa očitne montaže, prav tako pa je tožnik predlagal, da se imenuje izvedenca, ki naj oceni vidnost in slišnost tistega, kar je zatrjevala priča. Sodišče pa se do njegovih navedb ni opredelilo in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora tožnika, da je izvedensko mnenje nepopolno predvsem v delu, ko izvedenec ni pojasnil, kako bi označene karte vplivale na igro, ter kako so lahko vidne oznake glede na način igre ter ob pogojih, ki veljajo v igralnici, saj je vse dokazne predloge v zvezi z navedenim ugovorom zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe v točki 1. in 3. izreka, uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. Navajala je, da je sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejela dne 16.2.2004, zato je sodišče napačno zaključilo, da šele z dnem, ko je bila odpoved vročena tožniku, le-ta učinkuje tudi v odnosu do tožene stranke. Ni namreč zakonskega predpisa, ki bi utemeljeval tako odločitev sodišča, saj so bili dne 16.2.2004 sprejeti vsi potrebni akti sporne odpovedi, kar pomeni, da je potrebno od tega dne šteti za razdrto tožnikovo delovno razmerje. Sicer pa po mnenju pritožbe izpodbijana sodba v tem delu tudi ni obrazložena, ker je obrazložitev le pavšalna, tako da sodbe v tem delu dejansko ni možno preizkusiti. V zvezi s pritožbo tožnika pa je navajala, da prereka vse pritožbene navedbe in je zato predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi strank obravnavalo na seji dne 18.5.2006 in s sodbo opr. št. Pdp 1432/2005 zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj se je v celoti strinjalo z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ob ugotovitvi revizijskega sodišča, da sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ni preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z zahtevo ZPP v delu, kjer je pritožba izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bi lahko bila bistvena za odločitev (gre predvsem za dve vprašanji, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo in sicer za vprašanje, zakaj sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca oziroma zakaj izvedenca kljub predlogu tožnika ni bilo treba izločiti in drugo vprašanje, ali je bila izredna pogodba o zaposlitvi pravočasna) in ob nadaljnji ugotovitvi, da iz razloga, ker gre pri obeh vprašanjih za pravno odločilna dejstva in bi pritožbeno sodišče pritožbene navedbe zato moralo preizkusiti in do njih zavzeti stališče, česar pa ni storilo, je s takim ravnanjem bistveno kršilo določbe postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Revizijsko sodišče je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka reviziji tožeče stranke ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ker je revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila le tožeča stranka, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju napotkov revizijskega sodišča ponovno obravnavalo le pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pri ponovnem obravnavanju pritožbe in preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogih tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, dejansko stanje je popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo o pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. člena ZDR in delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih listinskih dokazov, je tožena stranka dne 16.2.2004 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik na delovnem mestu namestnika vodje iger na igralni mizi pri opravljanju gospodarske dejavnosti prirejanja iger na srečo zlorabil svoj položaj z namenom, da bi italjanska igralca D.B.E. in C.G. pridobila premoženjsko korist, tako da je v igralnici P. na naslovu ... na igralno mizo Black Jack 1 nastavil označene igralne karte in sicer 23.11.2003 ob 20.uri in 13. minut in 8.2.2004 ob 20.uri in 19. minut, oba že navedena italjanska igralca pa sta označene karte poznala in s tem storil hujšo kršitev delovne obveznosti prekoračitve in zlorabe pooblastil oziroma položaja, določenega v 7. točki 57. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, torej kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz določb 1. odstavka 244. člena Kazenskega zakonika. Tožnik je pri zaslišanju sicer priznal, da je na igralne mize prinašal tudi igralne karte, je pa zanikal, da bi uporabljal ponarejene igralniške pripomočke oziroma, da bi prinašal na igralne mize označene karte. Vendar, na podlagi izpovedbe priče K.S. in neposrednega ogleda audio-video posnetkov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 23.11.2003 ob 20:13:02 uri prinesel igralne karte na igralno mizo Black Jack 1 in enako je storil dne 8.2.2004 ob 20:19:25 uri. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je v obeh primerih prišlo do zamenjave igralnih kart in v igro so bile vnešene karte, ki jih je tožnik prinesel iz svoje pisarne. Odvzete karte, ki so bile na mizo prinešene 23.11.2003, pa so bile označene, kar izhaja iz strokovnega mnenja Urada kriminalistične policije, Policijske uprave ... z dne 27.1.2004. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so bile karte v vrednosti 2, 3, 4, 5 in 6 (karte z nižjimi vrednostmi) pri vseh barvah označene na levem zgornjem in desnem spodnjem robu. Tudi z izvedenskim mnenjem Centra za forenzične preiskave z dne 26.4.2005 je bilo ugotovljeno, da so bile karte, ki so bile zasežene na igralni mizi Black Jack 1 označene na hrbtni strani. V postopku zaslišani izvedenec dr. D.K. pa je povedal, da so oznake s prostim očesom vidne, vendar ker so skrite v vzorec jih lahko opazi le oseba, ki je že pred tem vedela zanje.

Na podlagi tako izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik vedel, da je dne 23.11.2003 in 8.2.2004 na mizo odložil označene karte in tudi hotel, da se te karte v igri uporabljajo, saj je v obeh primerih sam poskrbel, da jih je prinesel na mizo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile označbe na kartah res minimalne, vendar vidne in razpoznavne za tiste, ki so to vedeli, zato so jim te karte dajale prednost pred ostalimi igralci. Da sta za označbe na kartah vedela tudi italijanska igralca, je sodišče ugotovilo iz dokazov o priigranih vsotah, ki sta jih omenjena italijanska igralca priigrala v spornih dneh, ko sta jemala le karte z nižjimi vrednostmi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izkazan tožnikov namen pridobiti materialno korist za navedena igralca, to pa pomeni, da so podani tudi vsi znaki suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost zakonitega odpovednega roka po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in je v posledici tega utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, kot to izhaja iz 2. točke izreka sodbe.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bila tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do poštenega obravnavanja, ker so bili zavrnjeni vsi njegovi dokazni predlogi tako o zaslišanju prič o tem, kdaj so bile vodilne osebe tožene stranke seznanjene z domnevnimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi, kot tudi njegovi dokazni predlogi o postavitvi neodvisnega in nepristranskega izvedenca, pa je potrebno poudariti naslednje: O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge po zaslišanju prič v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, kdaj so bili vodilni delavci tožene stranke seznanjeni z domnevnimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi, ki se mu očitajo, saj se ti dokazni predlogi ne nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne začne teči že z dnem prve zaznave nepravilnega ravnanja delavca, temveč šele po tem, ko delodajalec ugotovi vse tiste elemente kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe in ko se prepriča, ali obstoji možnost za nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da se delodajalec šele na zagovoru delavca lahko prepriča o vseh pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o tem, ali je delavec kršil očitano kršitev delovne obveznosti ali ne. Ob dejanski ugotoviti, da je v konkretnem primeru bil zagovor tožnika določen na dan 16.2.2004 in da je torej šele od tega dne pričel teči 15-dnevni rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.2.2004, dana v zakonitem roku. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je zavrnilo vse nadaljnje predlagane dokazne predloge v tej smeri kot nepotrebne, s takim ravnanjem pa tožnikova pravica do poštenega obravnavanja v ničemer ni bila kršena.

Tudi očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti postavljenega izvedenca in postavitvi drugega izvedenca, je neutemeljen. V obravnavanem primeru je bilo kot odločilno dejstvo potrebno ugotoviti, ali so bile karte, ki jih je tožnik prinesel na igralno mizo dne 23.11.2003 in 8.2.2004, označene, saj se tožniku očita ravno to, da je na mizo prinesel označene karte in s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. Ravno iz razlogov, ker je bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali je imelo tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje za izvedenca imenovalo Center za forenzične preiskave, ki je edina strokovna institucija za tovrstna izvedenska dela. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je za izvedenca imenovalo omenjeni center, saj je imelo za tako imenovanje izvedenca vso podlago v 4. odstavku 245. člena ZPP, kjer je izrecno določeno, da če so za določene vrste izvedenskega dela posebni zavodi, se tako delo, zlasti če je bolj zapleteno, zaupa predvsem taki strokovni instituciji. Očitki pritožbe, da je izvedensko mnenje pristransko, pa so neupoštevne, saj kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bilo to mnenje izdelano v skladu s pravili stroke, poleg tega pa je izvedensko mnenje odgovorilo na vsa bistvena vprašanja, ki so bila izvedencu postavljena s strani sodišča. Pritožbeno sodišče v verodostojnost tega mnenja ne dvomi, zato so zgolj pavšalna zatrjevanja pritožbe, da gre za pristransko mnenje, povsem neupravičena, saj tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bil kateri od izvedencev, ki so podpisani na izvedenskem mnenju, v kakršnemkoli sorodstvenem ali poslovnem razmerju do strank, ki so v sporu. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca, tudi v tem primeru ni kršilo tožnikove pravice do poštenega obravnavanja, kot to zmotno meni pritožba. Ostale pritožbene navedbe pa niso bistvenega in odločilnega pomena za pravilno pravno presojo odločitve sodišča, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja. (360. člen ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

izvor: VDSS sodba Pdp 370/2007 zveza: ZDR člen 81, 81/3, 82, 82/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ člen 244, 244/1.