Jedro

Posestnik, ki misli, da je lastnik stvari, ne ve pa, na kateri podlagi (pravni posel, dedovanje) naj bi lastninsko pravico pridobil, ima razlog za dvom o tem, ali je res lastnik stvari. Takšen posestnik ne more biti dobroverni posestnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 22,46 EUR (in sedaj znaša 132,34 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da je prva tožnica lastnica toženki lastnih 9/48 parc. št. 2480/3, 2480/4 in 2480/5 k.o. X ter da je drugi tožnik lastnik toženki lastnih 3/16 parc. št. 739/2, 776/2 in 769/3 k.o. Y (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 154,80 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata, da ni zaslišalo tožnice in prič K. M. in S. B.. Priči bi namreč pojasnili, da ni dvoma o dobrovernosti njune posesti. V zvezi s predlaganim zaslišanjem tožnice pa pojasnjujeta, da je njun pooblaščenec na naroku opravičil tožničino odsotnost, saj je navedel, da se slednja obravnave ni mogla udeležiti zaradi slabega zdravstvenega stanja in starosti. Zato se jima zdi nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica izostanka z naroka ni opravičila. Nadalje menita, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo izpovedbo tožnika. Ta je namreč izpovedal, da mu je njegov oče povedal, da je vse sporno zemljišče njihovo ter da mu je sestra (toženka), ki že od druge svetovne vojne živi na P., prepustila vse njene nepremičnine v last. Šlo je torej za darilo spornih nepremičnin, v zvezi s čimer naj bi obstajala tudi listina, ki pa je tožnik ni nikoli videl. Pojasnjujeta, da se v praksi med preprostimi ljudmi pogosto dogaja, da razpolagajo s svojim imetjem, še preden ga formalno pridobijo, kar se je zgodilo tudi v tej zadevi. Poudarjata, da je priposestvovalna doba pričela teči že kmalu po letu 1945 in je do leta 1998 že zdavnaj potekla. Menita, da njune trditve potrjuje tudi odgovor na tožbo, saj toženkina začasna zastopnica tožbi ni ugovarjala utemeljeno in z ustreznimi dokazi. Nadalje sodišču prve stopnje očitata, da sodbe ni izdelalo v tridesetih dneh, kot je to določeno v prvem odstavku 323. člena ZPP, in da sodbe ni razglasilo, kot to določa drugi odstavek 321. člena ZPP. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišču prve stopnje očitata pavšalno sklicevanje na »veljavno odvetniško tarifo« in zmotno odmero višine nagrade za narok, ki glede na vrednost spornega predmeta znaša le 36,00 EUR, posledično pa so nižji tudi materialni stroški in DDV.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitki glede neizvedbe dokazov z zaslišanjem tožnice ter prič K. M. in S. B. so neutemeljeni. Tožeča stranka kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neizvedbo teh dokazov na naroku za glavno obravnavo dne 17. 05. 2011 ni uveljavljala, zato se v pritožbi nanje ne more več sklicevati (286.b člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na tem naroku tožeča stranka pojasnila, da predlaga zaslišanje navedenih prič glede dejstva mirnega in nemotenega uživanja spornih nepremičnin, ki pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Izvedba tega dokaza bi bila tako nepotrebna (glej 214. člen ZPP), zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. V zvezi z opravičilom tožničinega pooblaščenca glede tožničine odsotnosti s tega naroka, češ da je slednja slabega zdravstvenega stanja in stara, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo (tako določa drugi odstavek 115. člena ZPP). Ker tožnica oziroma njen pooblaščenec nista predložila zdravniškega opravičila, niti iz pooblaščenčevega pavšalnega opravičila ne izhaja, da bi bila tožničina bolezen nenadna in nepredvidljiva in da bi ji bolezen ali starost onemogočala prihod na sodišče, sodišče prve stopnje tožničine odsotnosti pravilno ni štelo kot opravičljive in je zato ni zaslišalo.

6. Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje (prvi odstavek 323. člena ZPP). Vendar pa prekoračitev tega roka s strani sodišča ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ni bistvena kršitev določb postopka, ne absolutna, ne relativna (saj v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe). Navedeno velja tudi glede naslednjega pritožbenega očitka, in sicer, da sodišče prve stopnje sodbe ni izdalo in razglasilo takoj po koncu glavne obravnave, kot to določa drugi odstavek 321. člena ZPP, ampak jo je izdalo pisno, kot je to določeno v tretjem odstavku 321. člena ZPP za bolj zapletene zadeve (pritožba meni, da v tej zadevi ni šlo za zapleteno zadevo). Sodišča so v civilnih pravdnih postopkih uveljavila prakso, da praviloma po opravljeni glavni obravnavi ne razglasijo sodbe, temveč sodnik sprejme sklep, da se obravnava zaključi in da bo sodba izšla pisno, kot je bilo tudi v tej zadevi in kar nenazadnje temelji na določilu tretjega odstavka 321. člena ZPP. Tožeča stranka pa tudi te kršitve ni uveljavljala ob koncu glavne obravnave, zato se nanjo v pritožbenem postopku niti ne more več sklicevati (286.b člen ZPP).

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da toženka oziroma njena začasna zastopnica v odgovoru na tožbo ni utemeljeno in z ustreznimi dokazi nasprotovala tožbenemu zahtevku. Toženka je namreč po začasni zastopnici pravilno opozorila, da tožnika sploh nista zatrjevala, na kakšni podlagi sta dobroverna posestnika toženki solastnega deleža spornih nepremičnin. V obdobju, v katerem tožnika uveljavljata priposestvovanje spornih nepremičnin, je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in pred njim Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ). ZTLR je tako določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pa pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Smiselno enako je določal tudi ODZ. V skladu z določbami ZTLR in ODZ je bil tako potreben za zakonito in dobroverno priposestvovanje veljaven pravni naslov in dobroverna posest, pri dobrovernem priposestvovanju pa dobroverna posest in kakršenkoli pravni naslov (tudi neveljaven, seveda ob opravičljivi zmoti priposestvovalca o njegovi veljavnosti). Zahteva po pravnem naslovu je torej zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti. Posestnik, ki misli, da je lastnik stvari, ne ve pa, na kateri podlagi (pravni posel, dedovanje) naj bi lastninsko pravico pridobil, ima razlog za dvom o tem, ali je res lastnik stvari. Takšen posestnik (ki ne ve pravnega naslova za svojo posest) torej ne more biti dobroverni posestnik (prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 265). Prav na to je zakonita zastopnica toženke utemeljeno opozorila v odgovoru na tožbo.

8. Tožnika tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nista niti zatrjevala, niti dokazala, na podlagi katerega pravnega naslova menita, da sta lastnika, oziroma da je bil njun pravni prednik lastnik spornih nepremičnin do celote (torej tudi toženki solastnega deleža). Pritožbene navedbe, da naj bi toženka svoj solastniški delež spornih nepremičnin podarila pravnemu predniku tožnikov, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožnika tega pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene navedbe o darilu pa so tudi sicer neizkazane, saj tožnik v pritožbi priznava, da darilne pogodbe ni nikoli videl, prav tako pa o njej ni izpovedoval, kot hoče to prikazati v pritožbi. Izpovedal je namreč le, da naj bi mu oče rekel, da naj toženka ne bi izrazila interesa po spornih nepremičninah.

9. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je pravni prednik tožnikov V. F. vedel oziroma moral vedeti, da je solastnica spornih nepremičnin toženka, saj sta jih skupaj dedovala (sklep o dedovanju O 887/49 z dne 19. 02. 1951), tožnika pa sta za to dejstvo izvedela oziroma bi morala izvedeti najkasneje s sklenitvijo izročilne pogodbe z V. F. z dne 27. 11. 1997 oziroma v zapuščinskem postopku po leta 1999 umrlem V. F. (sklep o dedovanju D 84/99 z dne 09. 01. 2001), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika in njun pravni prednik niso bili dobroverni posestniki toženki solastnega deleža spornih nepremičnin, zato ga tudi niso mogli priposestvovati.

10. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je odločitev o pravdnih stroških oprlo na veljavno odvetniško tarifo, je razumljiva in preverljiva. Ker se je predmetni postopek začel 03. 05. 2010 (vložitev tožbe), je jasno, da se je sodišče prve stopnje oprlo na Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki velja od 01. 01. 2009 dalje, kar izhaja tudi iz stroškovnikov v spisu. Pritožba pa pravilno opozarja na napačen izračun nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT ter posledično izdatkov po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV po tar. št. 6007 ZOdvT. Upoštevaje vrednost spora 600,00 EUR in 12. člen ZOdvT, znaša nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 36,00 EUR (in ne 51,60 EUR, kot je toženki priznalo sodišče prve stopnje). Posledično znašajo izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT 7,20 EUR, DDV pa 8,64 EUR. Skupaj z neizpodbijano višino nagrade za postopek v znesku 80,50 EUR (vključno z izdatki in DDV – list. št. 33 in 35), znašajo tako stroški toženke 132,34 EUR, torej za 22,46 EUR manj kot v izpodbijani sodbi.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 22,46 EUR, tako da ta sedaj znaša 132,34 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

12. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).