Jedro

Tožniku je bila zaradi prekrškov, ki jih je storil v cestnem prometu, s pravnomočnim sklepom sodišča izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje. Brez veljavnega vozniškega dovoljenja tožnik ni mogel opravljati dela na delovnem mestu voznik strojnik težke mehanizacije, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Oseba, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, pa lahko pridobi novo vozniško dovoljenje šele po šestih mesecih od izvršitve odločbe (prvi odstavek 64. člena ZVoz-1). Tožniku je bila torej izrečena sankcija za prekršek, zaradi katere ni mogel opravljati dela dalj kot šest mesecev, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020, ki jo je toženka vročila tožniku; da se ugotovi, da je tožniku 23 10. 2020 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2006, na delovnem mestu voznik strojnik težke mehanizacije; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1. 11. 2020 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati in izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožnik trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da okoliščine primera predstavljajo odpovedni razlog po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Meni, da bi lahko šlo kvečjemu za razloge za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zmoten je zaključek, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 405/2018 z dne 24. 5. 2018 izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil. Vztraja, da pri sklepu o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne gre za sankcijo za prekršek, ki jo določa peta alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Trdi, da prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja niti ni sankcija za prekršek. Nadalje navaja, da so razlogi za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja nastopili že v letu 2018, kar pomeni, da je že davno potekel objektivni šest mesečni prekluzivni rok. Meni, da so ključne okoliščine storitve prekrška z dne 23. 6. 2020, ki jih je treba samostojno obravnavati. Sankcija treh kazenskih točk pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za neenako obravnavo v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, ki zaradi treh kazenskih točk niso prejeli izredne odpovedi. Ostalih kazenskih točk pa tožnik ni pridobil zaradi storitve prekrškov v delovnem času in s prevoznimi sredstvi toženke.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba pritožbenega razloga kršitve določb postopka niti ne uveljavlja), in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi pete alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela.

7. V peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 so kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine, ki delavcu objektivno preprečujejo opravljanje dela pri delodajalcu za obdobje, daljše kot šest mesecev. Pri tem ni pomembno, ali so bili delavcu ti ukrepi izrečeni zaradi razlogov, do katerih je prišlo na delu, ali zaradi razlogov brez povezave z zaposlitvijo. Bistvena je izvršitev pravnomočne odločbe, ki delavcu preprečuje delo iz pogodbe o zaposlitvi1. 8. Tožniku je bila zaradi prekrškov, ki jih je storil v cestnem prometu, s pravnomočnim sklepom sodišča izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje. Brez veljavnega vozniškega dovoljenja tožnik ni mogel opravljati dela na delovnem mestu voznik strojnik težke mehanizacije, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Oseba, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, pa lahko pridobi novo vozniško dovoljenje šele po šestih mesecih od izvršitve odločbe (prvi odstavek 64. člena Zakona o voznikih – ZVoz-1, Ur. l. RS, št. 85/2016 in nasl.). Tožniku je bila torej izrečena sankcija za prekršek, zaradi katere ni mogel opravljati dela dalj kot šest mesecev, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje kvečjemu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Kot rečeno, je pravnomočno izrečena sankcija za prekršek, zaradi katere delavec ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, izrecno določena kot razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Neutemeljeno in tudi nerazumljivo je tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predstavlja sankcije za prekršek in posledično tudi ne razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 24. 5. 2018, ki je postal pravnomočen dne 9. 6. 2018, tožniku izreklo sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel tožnik vozniško dovoljenje. Ker je tožnik v prekrškovnem postopku predlagal odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 29. 8. 2018 tožniku odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu določilo preizkusno dobo v trajanju 22 mesecev, v kateri ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa. Ker je tožnik v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, mu je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 22. 7. 2020 preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 8. 9. 2020 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper slednji sklep in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja je bilo tožniku izvršeno naslednji dan po prejemu sklepa višjega sodišča, to je 24. 9. 2020. Sklep, s katerim je bila tožniku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je postal izvršljiv 24. 9. 2020. Navedeni sklepi torej utemeljujejo podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 23. 10. 2020. Pritožba tako neutemeljeno in nerazumljivo izpostavlja zgolj sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, češ da naj ta ne bi predstavljal sankcije za prekršek. Ta sklep je preklical (s tožnikove strani predlagano) odložitev izvršitve pravnomočno izrečene sankcije za prekršek, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni sankcija za prekršek. Da je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (kot posledica doseženih ali preseženih 18 kazenskih točk v cestnem prometu) sankcija za prekršek, je določeno v 4. in 22. členu Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/2003 in nasl.).

11. Nadalje je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bila izredna odpoved podana prepozno, po poteku 6-mesečnega objektivnega roka, ker so razlogi za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja nastopili že v letu 2018. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Kot že obrazloženo, je bil sklep, s katerim je bila tožniku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, res izdan že 24. 5. 2018, vendar pa je postal izvršljiv šele po preklicu (s tožnikove strani predlagane) odložitve izvršitve izrečene sankcije za prekršek, to je dne 24. 9. 2020. Zaradi odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja namreč v letu 2018 ni mogel nastati razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta je lahko nastal šele po preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, oziroma po pravnomočnosti sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v mesecu septembru 2020. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 dejansko nastane šele z nezmožnostjo opravljanja dela zaradi izvršitve pravnomočne odločbe2. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tožniku je bilo izvršeno 24. 9. 2020. Izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 je torej pravočasna.

12. Za odločitev v tem sporu so povsem nerelevantne tožnikove pritožbene navedbe o okoliščinah prekrška z dne 23. 6. 2020, ki je imel za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Morebitne ugovore v zvezi s tem prekrškom bi lahko tožnik uveljavljal v prekrškovnem postopku, ne more pa jih v tem sporu. Sklep Okrajnega sodišča v Celju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je pravnomočen in ima za posledico izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti tožnikovega vozniškega dovoljenja.

13. Prav tako niso relevantne pritožbene navedbe, da tožnik kazenskih točk v letu 2018 (ki so imele za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni pridobil zaradi storitve prekrškov v delovnem času in s prevoznimi sredstvi toženke. Kot že rečeno, za odpovedni razlog po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali je bila sankcija za prekršek izrečena zaradi prekrškov nastalih v zvezi z delovnim razmerjem ali da predstavlja prekršek hkrati tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa je odločilno zgolj to, da je delavcu s pravnomočno odločbo izrečena sankcija za prekršek, zaradi katere ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev.

14. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neenaki obravnavi tožnika v primerjavi z delavci (poimensko nenavedenimi), ki naj bi storili prekršek v cestnem prometu s sankcijo treh kazenskih točk in jim zato ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila izredno odpovedana zaradi prekrška v cestnem prometu, za katerega bi mu bila izrečena sankcija treh kazenskih točk, pač pa zaradi sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (kot posledice preseženih 18 kazenskih točk), zaradi česar ne bi mogel opravljati dela za toženko vsaj šest mesecev, kar utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 656. 2 ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 656.