Jedro

Obveznost tožene stranke, da delavca izobrazi glede pravil iz naslova varstva pri delu, se ne izčrpa s tem, da delavec opravi teoretični preizkus znanja, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil A. A. deležen praktičnega preizkusa znanja, s katerim bi se preverilo, ali obvlada zagon stroja in je seznanjen in tudi dejansko razume predpisane postopke.

Dokazni postopek je pokazal, da A. A. ni bil deležen nikakršnega takšnega usposabljanja, ki bi v njem vzbudil in utrdil zavest o pomembnosti vseh pravil, ki veljajo pri toženi stranki na področju varstva in zdravja pri delu. Sam je namreč izpovedal, da ni vedel, da navodila za varno delo obstajajo (čeprav se le-ta nahajajo ob samem stroju), kar vse kaže na pomanjkljivo usposobljenost A. A. (in tudi njegovo nezainteresiranost).

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže. III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 4.621,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2020 (I. točka izreka), v preostalem delu, to je za znesek 1.155,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.202o pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

5. pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka ni dopustna, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek (delno) zavrnilo. To pomeni, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu (četrti odstavek 343. člena ZPP). Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).

6. Predmet obravnavane zadeve je povračilo stroškov po prvem odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS št. 2/92 s spremembami; ZZVZZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana 80% odgovornost tožene stranke za nastanek vtoževane škode, oškodovančev soprispevek pa je ocenilo v višini 20 %. Ugotovilo je, da je tožena stranka opustila dolžnost delavca A. A. ustrezno poučiti o pravilnem in za zdravje varnem postopku popravila, v katerem sodeluje več oseb, in o njihovi vlogi oziroma pristojnostih. Delavec ni bil deležen praktičnega preizkusa znanja, s katerim bi se preverilo, ali praktično obvlada zagon stroja in ali je seznanjen in tudi dejansko razume predpisane postopke, tako da bo delo opravljal na varen način, kršil pa je tudi Navodila za varno delo s pečmi za sušenje lakov in s pralnim strojem, in čeprav sam ni bil poškodovan, je s svojim ravnanjem bistveno pripomogel k poškodbi zavarovanca B. B. Slednjemu je sodišče prve stopnje očitalo, da dela ni vodil na način, da bi dal jasna in razumljiva navodila glede obsega in vrstnega reda posameznih opravil, prav tako pa se ni prepričal, da jih njegov pomočnik razume. S tem je po oceni sodišča k nastanku delovne nezgode soprispeval v višini 20 %.

7. Bistven pritožbeni očitek tožene stranke je, da je prispevek oškodovanca k nastanku poškodbe višji, če mu že ni mogoče v celoti pripisati odgovornosti za nastalo poškodbo. Pritožba izpodbijani sodbi očita napačne zaključke glede poučenosti B. B. o ukrepih za varno delo vzdrževalca mehanskih naprav, saj se je nesreča zgodila manj kot v dveh letih od njegovega praktičnega in teoretičnega pouka pri varnem delu. Poudarja, da je bil A. A. uveden v delo s strani drugega delavca, ki mu je tudi pokazal, kako se stroj zažene, v času poskusnega dela pa so mu zaposleni pri toženi stranki pokazali, kako se stroj vklopi in izklopi. Popravilo je vodil B. B., ki je tudi usmerjal A. A., B. B. je bil tisti, ki je posegal v stroj, A. A. pa je samo po navodil B. B. pognal stroj. Ker je popravilo usmerjal B. B., v določenem trenutku pa je njegovo navodilo izostalo, je A. A. stroj ponovno zagnal, pri čemer pa je prišlo do poškodbe prsta B. B., ki je k svoji nesreči prispeval na način, da je kršil varnostne zahteve s tem, ko se ni držal tehnoloških navodil (uporabe zaščitnih rokavic).

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Dokazni postopek je prepričljivo izkazal (in tega pritožba ne izpodbija), da je bil delavec tožene stranke A. A. tisti, ki ni bil ustrezno poučen o pravilnem in varnem postopku popravila, v katerem sodeluje več oseb, in o njihovi vlogi oziroma pristojnostih. Sodišče prve stopnje namreč pravilno poudarja, da se obveznost tožene stranke, da delavca izobrazi glede pravil iz naslova varstva pri delu ne izčrpa s tem, da delavec opravi teoretični preizkus znanja, saj tožena stranka ni dokazala (česar pritožba prav tako ne izpodbija), da bi bil A. A. deležen praktičnega preizkusa znanja, s katerim bi se preverilo, ali obvlada zagon stroja in je seznanjen in tudi dejansko razume predpisane postopke. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja zgolj to, da je bil A. A. uveden v delo s strani drugega delavca, ki mu je pokazal, kako se stroj zažene, v času poskusnega dela pa so mu zaposleni pri toženi stranki pokazali, kako se stroj vklopi in izklopi. To zagotovo ne ustreza standardu preizkusa znanja, še manj dokazuje, da je bil jasno in konkretno seznanjen s svojimi obveznostmi in se jih je tudi jasno zavedal, še manj, da bi tožena stranka izvajala ustrezen nadzor. Nasprotno: dokazni postopek je pokazal, da A. A. ni bil deležen nikakršnega takšnega usposabljanja, ki bi v njem vzbudil in utrdil zavest o pomembnosti vseh pravil, ki veljajo pri toženi stranki na področju varstva in zdravja pri delu. Sam je namreč izpovedal, da ni vedel, da navodila za varno delo obstajajo (čeprav se le-ta nahajajo ob samem stroju), kar vse kaže na pomanjkljivo usposobljenost A. A. (in tudi njegovo nezainteresiranost). Dokazni postopek je tudi potrdil, da ju z B. B. nihče ni nadzoroval, čeprav mora delodajalec delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzorovati ter pri delavcih vzpodbujati in utrjevati zavest o pomembnosti teh ukrepov. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni podala nobenih navedb (še manj dokazov), da bi izvajala nadzor, in tudi ni izpodbila očitka tožeče stranke, da je opustila izvajanje določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/99 s spremembami), ki ji nalagajo ustrezne ukrepe iz naslova varnosti pri delu in s katerimi kot delodajalec tudi v praksi zagotovi, da zaposleni dosledno spoštujejo navodila za varno delo, delodajalec pa izvaja ustrezno kontrolo in nadzor.

9. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.