Jedro

Pri vračilu preveč plačanega prispevka za zaposlovanje invalidov je, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe, odloči o pravici tožeče stranke do obresti od plačanega zneska prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 2.817,11 EUR, in sicer od 15. 3. 2011 do dneva vračila tega zneska.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo ODL-5680727-2011-200/3NN-Z-2017 z dne 19. 4. 2017 je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) odločil, da se vloga tožeče stranke z dne 4. 4. 2017 za vračilo plačanega zneska iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po odločbi Sklada št. ODL-5680727-2011-200/3NN z dne 6. 5. 2014, zavrne (točka 1 izreka), ugotovil pa je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Sklad pojasnjuje, da je tožeča stranka, na podlagi odločbe št. ODL-5680727-2011-200/3 Skladu, zaradi neizpolnitve kvote dne 15. 3. 2011 plačala prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v znesku 56.741,61 EUR. Zoper omenjeno odločbo je tožeča stranka vložila pravna sredstva tako v upravnem postopku kot tudi v postopku upravnega spora.

3. Z odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 54/2017 z dne 10. 3. 2017, ki jo je Sklad prejel dne 6. 4. 2017, je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek. Ker v ponovnem postopku odločba še ni bila izdana (rok za njeno izdajo po sodbi Upravnega sodišča RS še ni potekel), pogoji za vračilo preveč plačanega prispevka po 97. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) niso izpolnjeni. Da obveznost vrnitve preveč plačanega zneska nastopi šele po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna obveznost, do tega pa v tem primeru še ni prišlo, je v sodbi opr. št. II U 131/2015 z dne 6. 4. 2016 pojasnilo tudi Upravno sodišče RS. Zaradi navedenega je Sklad vlogo tožeče stranke za vračilo plačanega zneska iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov zavrnil. 4. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14104-7/2017/3 z dne 20. 7. 2017 kot neutemeljena zavrnjena (točka 1 izreka), ugotovljeno pa je tudi bilo, da v postopku stroški niso nastali (točka 2 izreka).

5. Z drugo izpodbijano odločbo št. ODL-5680727-2011-200/3NN-2017 z dne 25. 4. 2017 pa je Sklad za mesece od marca leta 2008 do vključno novembra leta 2010 ponovno odmeril prispevek tožeče stranke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 47.887,57 EUR in izračunal znesek zamudnih obresti do vključno 15. 3. 2011 v višini 6.036,95 EUR ter ugotovil, da znaša skupni dolg tožeče stranke 53.924,52 EUR (točka 1 izreka). Na podlagi navedenega je Sklad tožeči stranki dolžan vrniti preveč plačani znesek v skupni višini 2.817,11 EUR, ki se nakaže na tožničin transakcijski račun, saj je tožeča stranka dne 15. 3. 2011 po odločbi št. ODL-5680727-2011-200/3NN že plačala znesek v višini 56.741,61 EUR (točka 2 izreka). Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve, in da je takse prosta (točka 3 izreka), ter da v postopku posebni stroški niso nastali (točka 4 izreka).

6. V obrazložitvi odločbe Sklad pojasnjuje, da je dne 23. 2. 2011 na podlagi določb Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) zaradi neizpolnitve kvote tožeči stranki odmeril prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 56.741,61 EUR, ki ga je tožeča stranka dne 15. 3. 2011 tudi plačala, zoper odločbo o odmeri pa je vložila pritožbo.

7. Sklad podrobneje opisuje potek pritožbenih ter sodnih postopkov v zvezi z izdano odločbo in navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 54/2017 tožbi tožeče stranke zoper odločbo Sklada št. ODL-5680727-2011-200/3NN-Z-2017 z dne 6. 5. 2014 ugodilo ter odpravilo odločbo, s katero je bil stranki za navedeno obdobje ponovno odmerjen prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. V sodbi je sodišče Skladu naložilo, naj v ponovnem postopku preveri in oceni predložena dokazila glede zaposlitve A.A. za obdobje od julija leta 2009 do decembra leta 2009 z namenom, da se ugotovi dejansko število zaposlenih invalidov pri tožeči stranki. Sklad je sledil napotilu Upravnega sodišča RS in na podlagi predloženih dokazov v ponovnem postopku ugotovil, da sta bili v obdobju od julija leta 2009 do decembra leta 2009 pri tožeči stranki zaposleni dve invalidni osebi in ne le ena, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjih upravnih postopkih.

8. Za to obdobje je tako Sklad tožeči stranki odmeril za znesek 2.503,43 EUR previsok prispevek za zaposlovanje invalidov ter zamudne obresti od tega zneska v višini 313,68 EUR. Sklad mora zato tožeči stranki vrniti preveč plačani znesek prispevka in zamudnih obresti skladno z 97. členom ZDavP-2 v skupni višini 2.817,11 EUR.

9. Zoper omenjeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14104-7/2017/2 z dne 19. 7. 2017 kot neutemeljena zavrnjena.

10. Tožeča stranka je zoper navedene upravne odločbe vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri se sklicuje na svoje trditve v preteklih postopkih v zvezi z odmero prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v obravnavanem obdobju, v katerih je podrobneje obrazložila, zakaj meni, da je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov neskladna z določilom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI ter v nasprotju z določbami Ustave RS. Kot meni, zanjo velja le 2% kvota, ki jo je imela v relevantnem obdobju ves čas doseženo, nekajkrat pa tudi preseženo.

11. Zatrjuje, da ji po določbi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 od preveč plačanega zneska 2.817,11 EUR pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od plačila dne 15. 3. 2011 do vračila tega zneska. Na to je opozorila tudi že v pritožbi, vendar ministrstvo na njen očitek ni odgovorilo.

12. Ob tem dodaja, da ji Sklad v roku tega zneska ni vrnil, in da je to storil šele na njene pozive dne 17. 8. 2017, ko ji je nakazal znesek 2.863,03 EUR. Zakaj ji je Sklad nakazal višji znesek od navedenega v izpodbijani odločbi, tožeči stranki ni znano.

13. S prejetim zneskom 2.863,03 EUR so bile po tretjem odstavku 93. člena ZDavP-2 v prvi vrsti poravnane natekle zakonske zamudne obresti v višini 1.795,99 EUR, v preostanku pa del njenega preplačila in ji tako Sklad v primeru, ko bi jo smela obremenjevati 6 % kvota, dolguje še 1.750,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2017 do plačila.

14. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da odločbi ministrstva odpravi in odločbi Sklada spremeni tako, da izrek glasi:

1. "Tožeča stranka B. d.o.o. za čas od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov in se ji vrne dne 15. 3. 2011 plačani znesek 56.741,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila, zmanjšan za dne 17. 8. 2017 vrnjenih 2.863,03 EUR.

2. Tožena stranka RS, ki jo zastopa Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, je dolžna tožeči stranki B. d.o.o. v breme svojega Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS plačati 90.053,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 56.741,61 EUR od 18. 8. 2017 do plačila v 8 dneh pod izvršbo.“

15. Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na tožbeni očitek, da tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od dneva plačila preveč plačanega zneska prispevka do vračila le-tega, Sklad odgovarja, da je bila izpodbijana odločba, s katero je Sklad v ponovnem postopku po napotilu Upravnega sodišča RS odmeril znesek prispevka za vzpodbujanje in zaposlovanje invalidov, izdana v roku 30 dni od prejema sodbe sodišča, zaradi česar tožeči stranki obresti od dne 15. 3. 2011 plačanega zneska ne pripadajo, saj se je v ponovnem postopku davčna obveznost odmerjala ponovno.

17. Tožena stranka priznava, da Sklad 2. točke izreka odločbe z dne 25. 4. 2017 ni izvršil pravočasno, zaradi česar je bil tožeči stranki po ZDavP-2 od zneska 2.817,11 EUR izplačan tudi znesek zamudnih obresti v višini 45,92 EUR, in sicer za obdobje od 13. 6. 2017 (rok za izplačilo zneska je potekel dne 12. 6. 2017) do 17. 8. 2017, ko je bilo vračilo izvedeno.

K točki I izreka:

18. Tožba je delno utemeljena.

19. Tožba je v delu, v katerem tožeča stranka očita, da Sklad z izpodbijano odločbo št. ODL-5680727-2011-200/3NN-2017 z dne 25. 4. 2017 ni odločil o pravici do obresti od preveč plačanega zneska prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 2.817,11 EUR, utemeljena.

20. Pravila postopanja upravnega organa v primeru preplačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ureja ZZRZI v šestem odstavku 65. člena, ki določa, da mora Sklad delodajalcu preveč plačani znesek prispevka vrniti, če ugotovi, da je ta plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval. Glede vračila ZZRZI napotuje na določbe zakona, ki ureja davčni postopek (ZDavP-2), ki v tretjem odstavku 97. člena določa, da se v primeru, ko je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Pri vračilu preveč plačanega prispevka pa je po presoji sodišča, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.

21. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v ponovnem postopku, ki se je vodil po odpravi pred tem izdane odmerne odločbe, ugotovljeno, da je bil tožeči stranki za relevantno obdobje odmerjen previsok znesek prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ki ga je stranka dne 25. 11. 2011 tudi že plačala. Od ugotovljenega zneska preplačila (ki je bil na podlagi izpodbijane odločbe med tem že vrnjen) pripadajo stranki v skladu s citiranimi določbami ZZRZI in ZDavP-2 tudi obresti, ki predstavljajo po svoji vsebini specifičen primer nadomestila zaradi preplačanega zneska javne dajatve (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 197/2011 z dne 7. 6. 2012). Glede na obrazloženo, na pravico do obresti ne more vplivati niti dejstvo, da je bila izpodbijana odločba v ponovnem postopku izdana v roku iz četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

22. Vračilo obresti od plačanega zneska prispevka od dneva plačila dne 15. 3. 2011 do dneva vračila je tožeča stranka zahtevala že v zahtevi z dne 4. 4. 2017. Na to, da Sklad o vračilu obresti po prvem odstavku 99. člena ZDavP-2 v izpodbijani odločbi ni odločil niti po uradni dolžnosti, pa je stranka opozorila tudi v pritožbi zoper omenjeno odločbo, na ta očitek pa ministrstvo ni odgovorilo.

23. Ker je v tožbi ponovljen očitek o tem, da bi moral Sklad v postopku ponovnega odločanja stranki poleg pravice do vračila preplačanega zneska prispevka priznati tudi pravico do obresti od tega zneska, utemeljen, je sodišče na podlagi določila prvega odstavka 69. člena ZUS-1 tožbi v tem delu ugodilo in Skladu naložilo, da mora v roku 30 dni od prejema te sodbe odločiti še o pravici stranke do obresti od preveč plačanega zneska 2.817,11 EUR, in sicer od dne 15. 3. 2011 do dneva vračila tega zneska.

K II. točki izreka:

24. Tožba, vložena zoper odločbi Sklada št. ODL-5680727-2011-200/3NN-Z-2017 z dne 19. 4. 2017 in št. ODL-5680727-2011-200/3NN-2017 z dne 25. 4. 2017, ni utemeljena.

25. Kot ugotavlja sodišče, sta bili izpodbijani odločbi izdani po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. II U 54/2017, v kateri je sodišče odpravilo pred tem izdano odmerno odločbo in Skladu naložilo, naj v ponovnem postopku ugotovi število invalidov, ki so bili v relevantnem obdobju zaposleni pri tožeči stranki, saj je od te ugotovitve odvisna pravilnost odmere prispevka za zaposlovanje invalidov.

26. Ker je po odpravi odmerne odločbe pogoj za odločanje o vračilu plačanega prispevka po tretjem odstavku 97. člena ZDavP-2 v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZZRZI izdaja nove odmerne odločbe, v kateri se ugotovi višina obveznosti zavezanca za prispevek je Sklad, z odločbo št. ODL-5680727-2011-200/3NN-Z-2017 z dne 19. 4. 2017, zahtevek tožeče stranke za vračilo plačanega prispevka pravilno zavrnil z obrazložitvijo, da bo o morebitnem vračilu odločeno po izdaji nove odmerne odločbe.

27. Z odločbo št. ODL-5680727-2011-200/3NN-2017 z dne 25. 4. 2017 je tako Sklad po napotilu sodišča ponovno ugotavljal dejansko stanje, pomembno za odločitev v zadevi in ugotovil, da je imela tožeča stranka določene mesece v relevantnem obdobju zaposlena dva in ne zgolj enega invalida, kot je bilo ugotovljeno v predhodnih postopkih. Na podlagi navedenega je Sklad ponovno izračunal višino prispevka in nato po uradni dolžnosti ugotovil višino preplačila, ki se ga je, na podlagi določbe tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, tudi zavezal vrniti.

28. Tožeča stranka v tožbi napada pravilnost odmere prispevka in navaja - tako kot že v številnih upravnih in sodnih postopkih pred tem - da ji je Sklad glede na dejavnost, ki jo opravlja, nepravilno odmeril prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov upoštevaje 6 % kvoto, določeno v Uredbi o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, ki je po njenem mnenju v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določbami.

29. Na vprašanje ustavne in zakonske skladnosti omenjene uredbe je v številnih sodnih odločbah odgovorilo že Vrhovno sodišče RS (zadeve opr. št. X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015, X Ips 186/2016), v katerih je očitke tožeče stranke o neskladnosti uredbe z višjim pravnimi akti zavrnilo kot neutemeljene. Z namenom, da se izogne ponavljanju, se sodišče tudi v tem upravnem sporu sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS glede veljavnosti uredbe, določbe katere so bile pravilno uporabljene pri odmeri prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, od česar je odvisna tudi ugotovljena višina preplačila.

30. Ker sta torej izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Stranke izvedbe glavne obravnave niso predlagale. Ker je šlo v zadevi zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnih aktov, pa med strankama ni sporno, je sodišče o tožbi odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

32. Ker je sodišče tožbi deloma ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

33. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).