Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na pravilno povzeto stališče Vrhovnega sodišča, da se bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju, upravičeno glede na razliko v dohodkih pravdnih strank ugotavljalo, kakšna je bila skrb pravdnih strank za gospodinjstvo in družino in kakšen je bil njun prispevek h gradnji skupne stanovanjske hiše. Zmotno pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pripada tožniku 60/100 solastninski delež, toženki pa 40/100 solastninski delež.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi: ″I. Ugotovi se, da skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnika I. G., in toženke A. C., predstavlja nepremičnina parc. št. 850/31 k.o. ... (ID2523782) in da na tej nepremičnini pripada tožniku 50/100 solastninski delež, toženki pa 50/100 solastninski delež.

II. V presežku, kolikor tožeča stranka zahteva ugotovitev, da njen solastniški delež na nepremičnini iz I. točke izreka te sodbe znaša še nadaljnjih zahtevanih 25/100 celote (do zahtevanega ¾ solastniškega deleža), se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Toženka A. C., ... je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku G. I., ..., za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini parc. št. 850/31 k.o. ... vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnika: I. G., ..., do ¾ tako, da bo odtlej dalje toženka A. C., ..., ostala solastnica do ¼, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba.″

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.379,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.″

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe povrniti 3.009,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnika I. G. in toženke A. C. predstavlja nepremičnina parc. št. 850/31 k.o. ... (ID2523782) in da na tej nepremičnini pripada tožniku 60/100 solastninski delež, toženki pa 40/100 solastninski delež (točka I izreka sodbe). V presežku, kolikor tožeča stranka zahteva ugotovitev, da njen solastniški delež na nepremičnini iz I. točke izreka te sodbe znaša še nadaljnjih zahtevanih 15/100 celote (do zahtevanega ¾ solastniškega deleža), je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere tožena stranka izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini parc. št. 850/31 k.o. ... vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnika do ¾ tako da bo odslej dalje toženka A. C. ostala solastnica do ¼, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. V IV. točki izreka je sodišče še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.078,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila, in sicer zoper odločitev v I. in IV. točki izreka sodbe, zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo v I. točki, tako da zavrne tožbeni zahtevek tudi za nadaljnjih 10/100 celote solastniškega deleža tožnika, torej tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse stroške tega pravdnega postopka pa naprti v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka meni, da je sodišče povsem popolno ugotovilo dejansko stanje, pri razsojanju pa je napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja že v času, ko sta skupaj kupila parcelo, na kateri sta kasneje skupaj dogradila hišo in se je družina v to hišo tudi nato skupaj vselila. Že v času nakupa parcele sta določila deleže na nepremičnini, in sicer sta že s samim nakupom postala solastnika predmetne parcele, vsak do ½ celote. Pravdni stranki sta se že tedaj zavedali načina njunega življenja in življenja njune družine. Tožnik je odšel na delo v tujino, toženka pa je ostala na delu doma v Sloveniji in v celoti sama skrbela za skladen razvoj otrok, za njihovo šolanje, za njihovo zdravje, zdravljenje, šolske in zunajšolske dejavnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki za nakup parcele imela na razpolago vsak določena svoja sredstva, pravilno je ugotovilo način gradnje, financiranje gradnje in skrbi za gradnjo, pravilno je ugotovilo tudi vlaganja toženke, ki jih je v samo nepremičnino vložila malo pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti. Iz sodbe je razvidno, da sta pravdni stranki kar nekako skladno, tudi denarno, vlagali v skupno nepremičnino, v izgradnjo in vzdrževanje le-te. Sicer je resnično tožnik zaslužil več od toženke, pa vendarle, toženka je v zadnjem obdobju takorekoč nadoknadila skoraj vse denarne vložke, ki jih je tožnik vložil v njuno nepremičnino. Iz dokaznega postopka, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, je povsem jasno razvidno, da je bilo celotno breme življenja družine, torej skrbi za otroke, v celoti na toženki, ki je za otroke sama skrbela 24 ur na dan, 5 dni v tednu, čez vikende pa je tožnik prihajal domov v Slovenijo. Tedaj je toženka skrbela tudi zanj, kuhala, prala, likala. Vsekakor se toženka ni pritoževala nad takšnim življenjem, saj je bil dogovor pravdnih strank točno takšen, vsekakor pa je začudena nad odločitvijo sodišča, ki je sedaj ugotovilo, da naj bi bil solastniški delež tožnika na njuni solastni nepremičnini višji od njenega. Tako ugotovljen solastniški delež je v prvi vrsti drugačen od med pravdnima strankama na začetku dogovorjenega, vsekakor pa sodišče ni dovolj pretehtalo vseh navedb in izvedenih dokazov. Sodišče ni obrazložilo sodbe v prisodilnem delu za tožnika. Toženka namreč v obrazložitvi ni uspela najti obrazložitve, čemu je sodišče prisodilo tožniku 60/100 celote, njej pa zgolj 40/100 celote. Toženka meni, da namreč prav njena skrb za družino, za otroke, ki jo je v celoti izvajala sama, brez kakršnekoli pomoči tožnika, razen finančne, odtehta višje prihodke tožnika iz plače, kot pa jih je prejemala toženka. Glede na gornje si toženka še naprej prizadeva, da sodišče ugotovi solastnino na njima solastni nepremičnini za vsakega do 50/100 celote, kot sta se to dogovorili pravdni stranki pred nakupom predmetne nepremičnine in sta takšna svoja deleža tudi vknjižila v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi višino uspeha posamezne stranke v tem postopku, saj je bila sporna zgolj ¼ solastne nepremičnine. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in temu ustrezno, skladno z določbami ZPP, tudi spremeni sklep stroških.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi predstavljajo materialnopravno podlago naslednje določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Drugi odstavek 51. člena ZZZDR določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Glede na 12. člen ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V 58. členu ZZZDR je določeno, da se skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi, in da se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. V prvem odstavku 59. člena ZZZDR je zakonodajalec določil, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju.

6. Tožnik je v pravdi trdil in dokazoval, da je njegov delež na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zunajzakonske skupnosti s toženko, ki ga predstavlja nepremičnina parc. št. 850/31 k.o. ... (ID 2523782), višji od toženkinega in znaša 3/4, toženka pa je vztrajala pri zakonski domnevi o enakih deležih, kot solastninsko stanje izkazuje tudi zemljiška knjiga. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo 60/100 solastninski delež na skupnem premoženju. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje te odločitve ni obrazložilo, ni utemeljen, ker je odločitev obrazložena v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Utemeljeno pa pritožnica uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

7. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, so sledeče: - pravdni stranki sta od leta 1991 do konca leta 2014 živeli v zunajzakonski skupnosti, v kateri se jima je leta 1991 rodila hči K., sedem let kasneje pa še hči Š.; - toženka se je po rojstvu hčerke K. preselila k tožniku v stanovanje njegovih staršev na naslovu ..., v letu 1996 pa sta pravdni stranki pričeli z gradnjo hiše na naslovu ..., kamor se je družina preselila v letu 2004; - zunajzakonska skupnost pravdnih strank je razpadla konec leta 2014, ko se je tožnica odselila iz skupnega bivališča pravdnih strank; - zemljišče parc. št. 850/31 k.o. ... je bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske zveze, in sicer 19. 8. 1996 za ceno 886.400,00 SIT; skupno premoženje pravdnih strank pa predstavlja ta nepremičnina z vsemi na njej zgrajenimi objekti; - pravdni stranki sta bili ves čas trajanja zunajzakonske zveze zaposleni: tožnik pri različnih delodajalcih v Avstriji, kjer je prejemal (-) v obdobju od 24. 3. 1992 do 31. 7. 1999 povprečno plačo v znesku (preračunano v sedanjo valuto) 1.312,39 EUR mesečno, (-) v letu 2000 v znesku 739,97 EUR, (-) v letu 2001 v znesku 1.355,63 EUR, (-) od leta 2002 do leta 2014 pa v znesku 1.755,00 EUR mesečno; toženka pa je vseskozi prejemala zgolj minimalne dohodke, in sicer povprečno 583,57 EUR neto mesečno; - pravdni stranki sta si delo v zunajzakonski skupnosti porazdelili tako, da je vsak od partnerjev poskušal s svojim zaslužkom, z organizacijo dela pri gradnji skupne hiše in skrbi za družino in s pridobivanjem največjih koristi po najboljših močeh prispevati k povečanju skupnega premoženja v materialnem smislu; tožnik je prihajal ob vikendih domov in takrat opravljal dela, povezana z gradnjo hiše, toženka pa je v času tožnikove odsotnosti skrbela za gospodinjstvo in skupna otroka, hkrati pa tudi pomagala pri gradnji stanovanjske hiše, in sicer je redno nadzorovala potek gradnje ter o tem zvečer poročala tožniku, delavcem pa je tudi nosila malico in kosilo; - pravdni stranki sta v skupno premoženje (izgradnjo stanovanjske hiše) poleg svojega dela in svojih rednih prihodkov iz dela vložili tudi še svoje posebno premoženje, in sicer tožnik približno 19.000,00 DEM, toženka pa 10.000,00 DEM in še 80.282,45 EUR (od zneska 100.000,00 EUR, ki ga je toženki podarila mama v letu 2013), s katerimi so bila plačana dela, ki so se izvršila na stanovanjski hiši oziroma za zunanjo ureditev hiše v letu 2013 in 2014; tožnik je vložil v skupno premoženje tudi svoje posebno premoženje v višini 1.114.685,36 SIT, ki ga je predstavljala kupnina za v letu 2005 prodano stanovanje na naslovu ...1. 8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je v pretežni meri skrbel za gradnjo stanovanjske hiše, medtem ko je bila toženka tista, ki je v celoti prevzela družinske in gospodinjske zadeve ter skrb in vzgojo skupnih otrok, pri varstvu katerih ji je sicer pomagala tudi njena družina, medtem ko tožnik skrbi za otroke ni namenil večje pozornosti – zanju je skrbel v finančnem smislu, vendar se z njima ni ukvarjal in je zanju vselej skrbela mama. Sodišče prve stopnje je tožnikov delež na skupnem premoženju ocenilo v obsegu 60 % celote, toženkin pa v obsegu 40 % celote. Obrazložilo je, da je pri določitvi deleža upoštevalo posebno premoženje, ki sta ga pravdni stranki vložili v skupno premoženje; redne plače pravdnih strank, pri čemer so bili tožnikovi prihodki bistveno višji od toženkinih; toženkino skrb in vzgojo za dve skupni hčerki ter za družinske in gospodinjske zadeve; tožnikov bistveno večji angažma pri gradnji stanovanjske hiše, kakor tudi toženkino pomoč pri tem. Upoštevaje vse navedeno je ocenilo, da je toženkin prispevek nekoliko manjši od tožnikovega.

9. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno povzeto stališče Vrhovnega sodišča, da se bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju, upravičeno glede na razliko v dohodkih pravdnih strank ugotavljalo, kakšna je bila skrb pravdnih strank za gospodinjstvo in družino in kakšen je bil njun prispevek h gradnji skupne stanovanjske hiše. Zmotno pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pripada tožniku 60/100 solastninski delež, toženki pa 40/100 solastninski delež. Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja višino svojega posebnega premoženja, vloženega v nepremičnino, katere tržna vrednost je v letu 2014, ko je razpadla zunajzakonska skupnost pravdnih strank, po oceni izvedenke znašala 221.000,00 EUR. Kot že zgoraj navedeno, je toženka vložila 10.000,00 DEM (kar pri menjalnem tečaju2 znaša 5.112,92 EUR) in 80.282,45 EUR. Tožnik pa je v nepremičnino vložil 19.000,00 DEM in 1.114.685,36 SIT svojega posebnega premoženja, kar je bistveno manj kot toženka. Sodišče prve stopnje je to dejstvo vsekakor premalo upoštevalo. Zgolj to, da so bili tožnikovi prihodki bistveno višji od toženkinih (pri čemer je nesporno, da so se porabili tudi za preživljanje družine in ne le za gradnjo) in da je bil tožnikov angažma bistveno večji pri gradnji skupne stanovanjske hiše, ob dejstvu bistveno večjega vložka toženkinega posebnega premoženja v nepremičnino in ob dejstvu, da je toženka prav tako pomagala pri gradnji hiše, dolga leta v celoti skrbela in vzgajala dve skupni hčerki, od katere je hči Š. otrok s posebnimi potrebami, s katero se je morala veliko ukvarjati, ter skrbela za družinske in gospodinjske zadeve (kar je tožniku, kot je sam navedel, omogočalo, da je delal v Avstriji in tudi izvajal dela na hiši med vikendi), na kar upravičeno opozarja v pritožbi, ne nudi podlage za zaključek, kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, da je toženkin prispevek nekoliko manjši od tožnikovega. Ugotovljene dejanske okoliščine terjajo zaključek, da sta solastninska deleža pravdnih strank na predmetni nepremičnini enaka, kot trdi toženka. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da pripada na nepremičnini parc. št. 850/31 k.o. ... (ID2523782) tožniku 50/100 solastninski delež, toženki pa 50/100 solastninski delež in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku na ugotovitev, da tožniku pripada še nadaljnji zahtevan 10/100 solastniški delež.

10. Posledično spremenjena odločitev o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi. Toženka v pritožbi upravičeno navaja, da je bila sporna zgolj ¼ solastne nepremičnine (oziroma pravilno ¼ solastniški delež), saj je toženka tožniku priznavala 50 % solastniški delež, kot je že vpisan v zemljiški knjigi. Tožeči stranki sicer ni moč oporekati, da nima interesa za to, da se ugotovi deleže na skupnem premoženju, a glede na to, da je v pravdi, na katero je bila napotena zaradi uveljavljanja višjega deleža, uveljavljala ¾ delež na skupnem premoženju, ker se ni strinjala, da sta s toženko solastnika vsak do ½ celote na predmetni nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, kot že izkazuje zemljiška knjiga, ni moč zaključiti, da je v tej pravdi uspela, saj ni uspela dokazati višjega solastniškega deleža od polovičnega, ki ga zakon domneva, in ki ga že izkazuje zemljiška knjiga. Pritožbi je bilo zato potrebno tudi v tem delu ugoditi in odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi spremeniti tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse priglašene in za pravdo potrebne pravdne stroške stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 6.379,38 EUR (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

11. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo za sestavo pritožbe 1500 točk po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife (OT), kar znaša 900,00 EUR, 25 točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT, kar znaša 15,00 EUR, 22 % DDV v znesku 201,30 EUR in 1.893,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 3.009,3 EUR. Tožnik mora pritožbene stroške povrniti toženki v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Tožnik je stanovanje kupil (s popustom) od L. ... po pogodbi z dne 17. 9. 1993 in zanj 5. 11. 1993 plačal 445.874,00 SIT, prodal pa v letu 2005, a ker same višine kupnine, ki jo je prejel v letu 2005, ni navedel, je sodišče prve stopnje kot njegov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje upoštevalo zgolj vrednost stanovanja v času njegovega nakupa, kot je razvidna iz pogodbe z dne 17. 9. 1993, tj. 1.114.685,36 SIT. 2 Tečaji zamenjave med evrom in valutami držav članic EU, ki so uvedle evro, so nepreklicno določeni in veljajo od 1. januarja 1999 in se ne spreminjajo. Za nemško marko znaša tečaj zamenjave: 1 € = 1,95583 DEM