Jedro

Ker pritožbene izjave ni mogoče razumeti na način, da je tožnica omejila pritožbo na izpodbijanje odločitve o višini deleža na skupnem premoženju, manjšem od zakonske domneve polovičnega deleža, je bilo pritožbeno sodišče dolžno preveriti pravilnost materialnopravnih stališč, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o zavrnjenem delu zahtevka v celoti.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, ker upniki niso postavili ustreznega zahtevka.

Dokler ni dovoljena izvršba zoper tožnico, predmet izvršbe ne more biti nepremičnina, ki sodi v skupno premoženje izvršilnega dolžnika in tožnice, deleži na njem pa niso določeni, četudi teče izvršba za uveljavitev terjatve iz naslova obveznosti, ki jih en zakonec prevzame za tekoče potrebe družine, oziroma iz naslova obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: 'Ugotovi se, da izvršba v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu na predlog upnika T. d. o. o., pod opr. št.In 2001/00232, In 2001/00233, In 2002/00062, In 2004/00058 in In 2004/00056, na predlog upnikov J. G. in N. T. pod opr. št. In 2044/00033, na predlog upnikov ml. E. in A. P. pod opr. št. In 2004/00072 in na predlog upnika Republike Slovenije pod opr. št. In 2004/00054 zaradi izterjave terjatev zoper A. A., na stanovanje št. 12 v drugem nadstropju večstanovanjske zgradbe ..., v izmeri 47,50 m2, ni dopustna.

Tožene stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.239,30 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.'

2. Pritožba tretjetožene in četrtotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem (ugodenem) delu glede teh dveh tožencev potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožene stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.930,10 EUR stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje." Tožene stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 671,06 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper prvotoženca, sicer pa ugotovilo, da izvršba v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu na predlog upnikov J. G. in N. T. ter ml. E. P. in A. P. zaradi izterjave terjatev zoper A. A., na stanovanju ..., nedopustna do 1/3. V presežku in glede izvršilnih postopkov, ki tečejo na predlog upnikov družbe T. d. o. o. in Republike Slovenije, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ter drugotoženka, tretjetoženec in četrtotoženka nosijo vsak svoje stroške postopka, da sta petotoženka in šestotoženec dolžna tožnici povrniti šestino pravdnih stroškov in da je tožnica dolžna sedmotoženki povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je v tretjem sojenju pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je 1/3 delež nadomestilo s ½ deležem, v ostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdilo. Pritožbi tretjetoženca in četrtotoženke je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu glede njiju potrdilo. Drugotoženkini pritožbi zoper odločitev o stroških je ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo. Odločilo je, da tožnica ter tretjetoženec in četrtotoženka sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi je ugotovilo, da je v zvezi z izvršbo E., A. in B. P. s tožbo zajeta le E. P., ne pa tudi drugi dve upnici. Zavrnilo je pritožbene očitke tretjetoženca in četrtotoženke, da tožnica ni trdila, da bi bilo stanovanje skupno premoženje, in da ni dokazala, da bi bilo skupno premoženje. Sodišče res ni bilo vezano na pravnomočno sodbo, izdano med tožnico in njenim zakoncem (prvim tožencem), vendar pa je bilo stanovanje kupljeno v zakonski zvezi in v glavnem odplačano s kreditom. Sodišče prve stopnje je mimo zahtevka in ne da bi imelo za tako odločitev podlago v zahtevkih tožencev odločilo o tožničinem deležu na skupnem premoženju. Ker pa odločitev glede določitve deleža ni osporavana, je "pritožbeno sodišče moralo upoštevati tožničino odpoved zahtevku za izločitev nad ½ stanovanja (tožnica se pritožuje zgolj, kolikor delež ni določen v okvirih zakonsko domnevnega, polovičnega – iz tega sledi, da se je izločevanju polovice stanovanja kot predmeta izvršbe odpovedala)". Glede na to, da bi bila tožnica po materialnem pravu upravičena izločiti iz izvršbe celotno stanovanje kot skupno premoženje, in glede na to, da lahko domnevo o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju izpodbijata le zakonca (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR), je utemeljen tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe glede ½ deleža, razen kolikor narava terjatve narekuje drugačno odločitev. V zvezi z odločitvijo o zahtevku v razmerju do drugotoženke in do sedmotoženke se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da terjatve iz naslova obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in terjatve, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, glede na drugi odstavek 56. člena ZZZDR ne utemeljujejo izločitvenega zahtevka.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je stališče izpodbijane sodbe, da B. P. in A. P. nista toženi, brezpredmetno, ker se tožba nanaša na posamezno izvršilno zadevo in ne na posameznega upnika v posamezni izvršilni zadevi. Ker nobeden od zakoncev ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi (tak pravni posel je ničen), tudi upniki v postopku izvršbe ne morejo razpolagati z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, dokler ta delež ni ugotovljen; če bi sodišče dovolilo, da upniki s prodajo stanovanja, ki predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika, razpolagajo s tem stanovanjem po nedoločenem deležu, bi sodišče dovolilo pravni posel (javno dražbo), ki je ničen. Stališče izpodbijane sodbe, da določitev deležev ni bila osporovana, je napačno. Pritožbeno sodišče je bilo dolžno opraviti preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, poleg tega pa je tožnica izrecno v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje določilo tožničin delež mimo drugega odstavka 57. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je – smiselno – zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, tožnica pa se je pritožila zoper zavrnjeni del zahtevka v celoti. Pritožbeno sodišče je bilo dolžno preizkusiti ne le, ali je bilo materialnopravna norma pravilno uporabljena, ampak tudi, ali je bila izbrana prava norma (pri presoji je upoštevalo le 59. člen, ne pa tudi 57. člena ZZZDR). Poleg tega se je pritožbena izjava izrecno nanašala na zavrnilni del sodbe v celoti, postavljen pa je bil en zahtevek, ki ni bil deljiv. Ker se izpodbijana sodba ni izrekla o razlogih zoper odločitev v zvezi s sedmotoženo stranko, je v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločitev v zvezi z drugotoženo stranko je pavšalna in je prav tako ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni odločilo o stroških, nastalih z vložitvijo revizije, ki ji je bilo ugodeno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Stališče izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vprašanje učinka sodbe, izdane v obravnavani zadevi, na izvršilni postopek, ki teče na predlog upnice E. P. in – sledeč navedbam izpodbijane sodbe – dveh drugih upnikov, za odločitev o reviziji ni pomembno.

7. Revidentkin očitek o kršitvi prvega odstavka 350. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je utemeljen. Po navedeni določbi sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je osnovno vodilo za opredeljevanje obsega pritožbenega izpodbijanja odločbe sodišča prve stopnje del te odločbe, v katerem pritožnik ni uspel (drugi del navedene določbe). Táko izhodišče je logična posledica tretjega odstavka 336. člena ZPP v zvezi s 1. točko 335. člena ZPP, po katerem za popolnost pritožbe zadostuje, da pritožnik poleg podpisa opredeli le odločbo, ki jo izpodbija. Omejitev preizkusa izpodbijane odločbe na s pritožbo izrecno opredeljeni izpodbijani del (prvi del navedene določbe) pride tako v poštev le tedaj, ko pritožnik s pritožbeno izjavo iz 2. točke 335. člena ZPP nedvoumno omeji okvir vsebinskega preizkusa, ki bi ga bilo treba upoštevati glede na domnevo iz drugega dela prvega odstavka 350. člena ZPP. Ker ima pritožbena izjava omejitven pomen, jo je na tak način treba razlagati.(1)

8. Tožničina pritožbena izjava se glasi: "Z izpodbijano sodbo je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tako da je odločilo, da je izvršba na nepremičnine, last tožeče stranke, do 1/3 predmeta izvršbe nedopustna v postopkih 3., 4., 5. in 6. tožene stranke, medtem ko je zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe 2. in 7. tožene stranke v celoti zavrnilo. Zoper navedeno sodbo, v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi …". Navedene izjave ni mogoče razumeti na način, da je tožnica omejila pritožbo na izpodbijanje odločitve o višini deleža na skupnem premoženju, manjšem od zakonske domneve polovičnega deleža. Predmet izpodbijanja je bila tako odločitev o zavrnjenem delu zahtevka, vsebovana v točki II.2. izreka sodbe sodišča prve stopnje. V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane(ga dela) sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je bilo torej pritožbeno sodišče dolžno preveriti pravilnost materialnopravnih stališč, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o zavrnjenem delu zahtevka.

9. Posledica kršitve določb postopka je praviloma razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP). Zaradi napačne omejitve preizkusa pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje praviloma ni odgovora na del pritožbenih očitkov. Ker se izpodbijana sodba opredeli do (s pritožbo izpodbijanega) stališča prvostopenjske sodbe glede tožničinega deleža na skupnem premoženju, v obravnavanem primeru ta razlog ni podan. S tem je dana podlaga za preizkus tega stališča v revizijskem postopku.

10. Stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, ker upniki niso postavili ustreznega zahtevka, je pravilno. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010(2) zavzelo (in podrobneje obrazložilo) stališče, da je v primeru, ko je upnik, ki svojo terjatev do enega od zakoncev uveljavlja v izvršbi, dobil poplačilno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi, okoliščina, da je nepremičnina v skupni lasti zakoncev, sama za sebe ovira za izvršbo na to nepremičnino. Navedlo je tudi, da ta okoliščina ne pomeni, da upnik za poplačilo svoje terjatve v izvršbi ne more poseči na premoženje dolžnika. Sme poseči, vendar glede na 57. člen ZZZDR šele potem, ko sodišče na njegovo zahtevo določi delež dolžnika na skupnem premoženju.

11. V obravnavanem primeru nihče od upnikov ni postavil takega zahtevka, niti v izpodbijani sodbi ni ugotovitev, da je kateri od upnikov pridobil zastavno pravico na drug način in ne šele v izvršilnem postopku.(3)

12. Iz navedenega izhaja, da je zahtevek za nedopustnost izvršbe v razmerju do tretje-, četrto-, peto- in šestotožene stranke utemeljen ne le glede ½ deleža, marveč v celoti.

13. Revidentkin očitek, da izpodbijana odločba ne vsebuje odgovora na pritožbene navedbe, podane v zvezi z zahtevkom zoper drugotoženo in sedmotoženo stranko, ni utemeljen.

14. V sodbi sodišča prve stopnje je v zvezi z drugotoženko ugotovljeno, da gre za terjatve iz naslova stroškov upravljanja stanovanjske zgradbe, kjer se nahaja sporno stanovanje, da ti stroški po splošnih predpisih bremenijo oba zakonca in da so nastali v zvezi s pridobitvijo skupnega premoženja. Sodba zavzema stališče, da za te terjatve ne glede na to, na koga se računi glasijo, odgovarjata oba zakonca z vsem svojim premoženjem. V zvezi s sedmotoženko je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, da gre za neporavnane obveznosti družbe A. d. n. o. iz naslova davčnega dolga po njenem izbrisu iz registra. Zavzema stališče, da tožnica kot soustanoviteljica družbe odgovarja za neporavnane obveznosti z vsem svojim premoženjem.

15. V pritožbi je tožnica uveljavljala, da je v obravnavani pravdi nepomembno, ali gre za skupne obveznosti zakoncev ali ne, ker v izvršbi ni imela položaja dolžnika z vsemi procesnimi kavtelami, povezanimi s tem položajem. Kot odgovor na te navedbe je šteti stališče izpodbijane sodbe v tretjem odstavku na 6. strani sodbe, kjer se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da terjatve iz naslova obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in terjatve iz naslova obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, ne utemeljujejo izločitvenega zahtevka. Tožničin očitek o pomanjkljivi obrazložitvi je zato neutemeljen, vendar pa je zavzeto stališče materialnopravno zmotno.

16. Sporno stališče temelji na razlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR, ki se glasi: "Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem."

17. Določba je materialnopravne narave, v njej določena solidarna odgovornost zakoncev (za določene terjatve) pa še ne pomeni, da upnik pred prisilno uveljavitvijo terjatve ni dolžan najprej pridobiti izvršilnega naslova zoper vsakega od njiju (bodisi da pridobi sodbo bodisi da vloži izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper oba zakonca).(4) Poleg tega je temeljna predpostavka za dovoljenost izvršbe na nepremičnino dejstvo, da je nepremičnina dolžnikova last.(5) Četudi bi upnik razpolagal z izvršilnim naslovom, bi moral najprej zoper tožnico predlagati izvršbo in doseči dovolitev izvršbe. V nasprotnem primeru bi bila tožnica prikrajšana za sodno varstvo, prodaja njenega premoženja (četudi gre za skupno premoženje z dolžnikom) pa bi pomenila nedopusten poseg v tuje premoženje. Glede na to, da je bila kot tretji napotena na pravdo, tožnica v obravnavanem primeru očitno ni imela položaja dolžnice v izvršbi. Iz navedenega izhaja, da dokler ni dovoljena izvršba zoper tožnico, niti za uveljavitev drugotoženkine niti za uveljavitev sedmotoženkine terjatve ni dovoljeno seči na premoženje, ki sodi v skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika. Dotlej je njun položaj enak položaju drugih upnikov v obravnavani zadevi.

18. Po navedenem je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tretjetoženca in četrtotoženke zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tožničini pritožbi pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe v celoti ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

19. Sprememba pravnomočne sodbe narekuje spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, so ji toženci dolžni povrniti stroške celotnega dosedanjega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi spremembe sodbe v tožničino korist je pritožba drugotoženke zoper odločitev o stroških v prvostopenjski sodbi postala neutemeljena, ta odločitev pa je vključena v novo odločitev o stroških postopka.

20. Sledeč ugotovitvam sodišča prve stopnje je tožnici v postopku na prvi stopnji nastal strošek za zastopanje v višini 2.700 točk (strošek za sestavo tožbe in pripravljalne vloge ter za zastopanje na glavni obravnavi), kar po vrednosti točke ob odločanju (14. člen Odvetniške tarife) znaša 1.239,30 EUR. Strošek za sestavo pritožbe in končno poročilo stranki, povečan za 20 % davek na dodano vrednost, ter s tem povezani materialni stroški znašajo 587,98 EUR. Strošek za sestavo dveh revizij, povečan za 20 % davek na dodano vrednost, in za materialne stroške, povezane s tem, znaša 1.342,12 EUR. Toženci so torej dolžni tožnici povrniti 1.930,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki vključujejo odločanje o dveh tožničinih revizijah, ki jima je bilo v celoti ugodeno.

21. Upoštevaje tožničin uspeh v revizijskem postopku so ji toženci dolžni povrniti 671,06 EUR stroškov, nastalih z vložitvijo revizije, ter upoštevanjem davka na dodano vrednost in materialnih stroškov.

Op. št. (1): Tako sklep III Ips 16/2011 z dne 7. 6. 2011. Prim. tudi sklep III Ips 182/2007 z dne 2. 4. 2010 in Zobec v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 411-413. Op. št. (2): Ker je bil pravdnim strankam že vročen, v tej odločbi zadostuje sklicevanje na razloge navedene odločitve.

Op. št. (3): Upoštevaje sklep Ustavnega sodišča Up-453/02 z dne 9. 9. 2003, po katerem stališče, da pridobitev poplačilne oziroma zastavne pravice na nepremičnini učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (skupnega) lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, ni v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, bi upnik s takim ugovorom lahko dosegel zavrnitev zahtevka za nedopustnost izvršbe na nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje dolžnika in tretjega, pa tako lastninsko stanje ob pridobitvi zastavne pravice ni bilo razvidno iz zemljiške knjige.

Op. št. (4): Prim. sklep II Ips 94/2001 z dne 19. 9. 2001, po katerem se učinek pravnomočne sodbe, izrečene zoper enega zakonca v zvezi z dolgom iz tekočih potreb družine, ne razteza na drugega zakonca, ki v pravdi ni sodeloval in zato zanj takšna sodba ni razsojena stvar.

Op. št. (5): Prim. prvi odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.