Jedro

Šele z akceptom pridobi asignatar pravico do direktnega zahtevka proti asignatu, vendar se s tem ne oblikuje dvostransko obveznostno razmerje med asignatom in asignatarjem, temveč se asignat z akceptom enostransko abstraktno zaveže izpolniti obveznost asignatarju.

Zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni mogoče uveljavljati, če ima izvršeno delo podlago v dogovoru, kot je bilo tudi v konkretnem primeru zaradi sklenjene podizvajalske pogodbe med tožnico in T. Zaradi podanega pogodbenega temelja namreč ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage za premik premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 6.470,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v višini 810,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, ki je vztrajala, da bi se tripartitni sporazum z dne 24. 1. 2013 moral razlagati po skupnem namenu strank, kot to v primeru spornih pogodbenih določil zahteva drugi odstavek 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki mu sledi tudi sodna praksa (I Cp 64/2014, I Cpg 1159/2010). Očitno ga je obravnavalo drugače. Čeprav je jasno, kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank (bil je v tem, da je toženka dolžna tožnici plačati vtoževani znesek), ga je sodišče prve stopnje napačno razlagalo tako, kot ga je razlagala toženka. S sklenitvijo predmetnega sporazuma je toženka prevarala tožnico in jo zavedla, saj ji je lažno zagotovila ustrezno plačilo za delo, ki ga tožnica brez takšnega zagotovila ne bi izvedla, zato je podana njena odgovornost (za prevaro oziroma zmoto volje tožnice) in je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na navedeni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je spregledalo določene dele sporazuma in ni upoštevalo, da je v sporazumu navedeno, da „se izplača J. d.o.o. s strani K. d.o.o.“, pri čemer gre za plačilo del, opravljenih po sklenitvi sporazuma. Ni upoštevalo, da je povsem logično, da je tožnica sklenila sporazum z namenom, da bo za dela, opravljena po sklenitvi sporazuma, prejela plačilo direktno od toženke (in ne, da bo toženka plačala družbi T. d.o.o. (v nadaljevanju T.), ta pa nato tožnici, kot to razlaga sodišče prve stopnje), saj se je tožnica zavezala toženki opraviti določena dela, ker je bilo dogovorjeno, da bo toženka za dela, ki bodo ustrezno potrjena in izkazana, plačala neposredno tožnici. Upoštevati je treba, da je šlo za laični zapis sporazuma in da stranke niso poznale pravnih pravil in pojmov, zato ni relevantno, da se v sporazumu omenjata cesija in asignacija. Znesek 5.000,00 EUR, ki se nanaša na že opravljena dela in je bil tudi predmet tega sporazuma, je toženka neposredno plačala tožnici, kar logično kaže na to, da je bil takšen način plačila dogovorjen tudi glede kasneje opravljenih del. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno ukvarjalo s cesijo, saj ta v sporazumu ni bila dogovorjena za plačilo del, opravljenih po sklenitvi sporazuma, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi sporazuma pravdnih strank, ki je bil sklenjen z namenom oziroma s ciljem, da tožnica opravi določena dela za toženko, toženka pa ta dela neposredno plača tožnici, s čimer se je strinjal tudi T., kar pa v obravnavanem primeru niti ni bistveno. Da je bil tak skupni namen pogodbenikov, je tožnica pravočasno navajala in v zvezi s tem predlagala dokaze. Z izpovedmi strank in prič, konkretno zakonitega zastopnika tožnice, zakonitega zastopnika toženke, M. F. in F. O. (kot neodvisne priče), ga je tudi dokazala. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten in je posledica upoštevanja le posameznih delov izpovedi (le v zvezi s cesijo, asignacijo), ki za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantni, in neupoštevanja izpovedi o tem, zakaj so sklenile sporazum z dne 24. 1. 2013 oziroma o skupnem namenu pogodbenih strank pri sklepanju tega sporazuma. Zakoniti zastopnik toženke je med drugim izpovedal, da je bilo v sporazumu dogovorjeno, da „namesto, da plačamo G., plačamo J.“, sicer pa se je izmikal odgovorom na vprašanja oziroma se ni spomnil, čeprav gre za stvari, ki bi jih moral vedeti. Ravnanje toženke (in T.) po sklenitvi omenjenega sporazuma predstavlja kršitev načela vestnosti in poštenja in dobrih poslovnih običajev. V skladu z 10. členom OZ se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo, vendar tega toženka ni upoštevala, ko je dne 28. 2. 2013 s T. sklenila aneks. Omenjen aneks ne vpliva na njeno obveznost, da plača tožnici za opravljena dela, saj je bila že 22. 2. 2013 s strani tožnice obveščena o zaključku del in s tem o izpolnjenih pogojih za izpolnitev njene obveznosti do tožnice. Sicer pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi T. in toženka dne 28. 2. 2013 z aneksom uredila vsa medsebojna razmerja, kar naj bi pomenilo, da toženka nima več nikakršne obveznosti do tožnice. Ne drži, da gre za nesporno dejstvo. Na takšno zatrjevano dejstvo s strani toženke je namreč tožnica odgovorila, da je glede na sklenjen sporazum ne zanima razmerje med toženko in T. oziroma da četudi je plačala (tožnica torej ni pritrdila toženki, da je res plačala), to na tožnico ne more vplivati. Omenjenega zatrjevanega dejstva ni toženka z ničemer dokazala, saj ni predložila dokazov o tem, da je dejansko kaj plačala oziroma da je prišlo do preplačila. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo cesijsko pogodbo z dne 11. 3. 2013, ko naj bi T. odstopil tožnici svojo terjatev do toženke. Če je T. odstopil del svoje terjatve, očitno tudi sam še dne 11. 3. 2013 ni štel, da je toženka vse poplačala. Toženka je bila seznanjena s cesijo, njeno sodelovanje pri sklenitvi cesijske pogodbe pa ni potrebno. V predmetnem sporu je sicer relevantno le, da je tožnica opravila dogovorjena dela, s čimer je bila toženka seznanjena 22. 2. 2013, toženka pa jih ni plačala, čeprav je bilo dogovorjeno, da jih bo plačala na predlog obračuna O., ki je bil potrjen s strani T., neposredno tožnici. Toženka je obogatena na račun tožnice, saj je ta za delo, ki ga je opravila za toženko, porabila material in delavce, kot izhaja iz zapisnika o končanju del z dne 20. 2. 2013, ki je bil potrjen s strani odgovornih oseb T., nato pa je bila izdana situacija št. 2 z dne 20. 2. 2013 s potrditvijo vseh opravljenih del. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da o obogatitvi toženke ni mogoče govoriti iz razloga, ker je za opravljena dela nesporno v celoti plačala oziroma preplačala izvajalcu del, saj tega toženka ni dokazala. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil aneks z dne 28. 2. 2013 morda sklenjen iz razloga škodovati tožnici, na kar kaže okoliščina, da je bil sklenjen osem dni po tem, ko je tožnica obvestila toženko o zaključku del in o tem, da pričakuje plačila, prav tako iz aneksa ne izhaja, da je toženka plačala tožnici 5.000,00 EUR za že opravljena dela, in tožnica tudi ni navedena med tistimi, ki jih je toženka neposredno plačala. Na takšen način je bila toženka obogatena, tožnica pa prikrajšana in oškodovana, saj je dela opravila.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka investitor oziroma naročnik gradnje objekta „K.“, eden od izvajalcev je bila družba T., ki je bila po pogodbi z dne 27. 7. 2012 zadolžena za izvedbo AB montažne konstrukcije, tožnica pa je bila T. podizvajalka, ki je izdelala določene gradbene elemente; da je bil T. v finančnih težavah in ni plačeval tožnici za opravljeno delo; da je T. sam organiziral svoje podizvajalce, da je zamujal z deli, da je imel likvidnostne težave, da mu je toženka priskočila na pomoč in poplačala podizvajalce in dobavitelje, razvidne iz aneksa z dne 28. 2. 2013, ki so delali in dobavljali material na objektu; da je ob prisotnosti F. O. 24. 1. 2013 prišlo do sklenitve tripartitnega sporazuma med tožnico, toženko in T.; da je toženka skladno s predmetnim sporazumom za že opravljena dela s podpisom in izvršitvijo (prve) cesijske pogodbe plačala tožnici 5.000,00 EUR; da je bila toženka 22. 2. 2013 s strani tožnice obveščena o dokončanju del; da je toženka s T. končala pogodbeni odnos z aneksom z dne 28. 2. 2013, v katerem sta ugotovila, da je toženka T. že vse plačala oziroma da ji je celo T. dolžan povrniti še 29.223,33 EUR, česar ji vse do danes ni povrnil; da je vsa dela v obdobju od 27. 7. 2012 do februarja 2013 toženka plačala oziroma preplačala T.; da je tožnica od toženke želela plačilo in v tej zvezi 11. 3. 2013 poslala toženki (drugo) cesijsko pogodbo, ko pa je toženka zavrnila plačilo, ker cesija ne more biti veljavna, saj do T. ni imela več nobenih obveznosti in T. ni imel več nobene terjatve, ki bi jo lahko prenesel, pa še zahtevo za ureditev zadeve; da je toženka 5. 4. 2013 odgovorila, da ji nima ničesar za plačati, saj naj bi že plačala T. 6. Zgoraj navedeno dejstvo, da je toženka za izvedena dela plačala izvajalcu T. oziroma jih je celo preplačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, oziroma za priznano dejstvo, saj ga tožnica ni obrazloženo zanikala in namen zanikanja tega dejstva ni izhajal niti iz siceršnjih navedb tožnice (drugi odstavek 214. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se za priznana dejstva, ki jih v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pritožba zato neutemeljeno opozarja na to, da v svojih navedbah ni (izrecno) pritrdila toženki, da je res plačala, in da je omenjeno dejstvo ostalo nedokazano. Preostalih zgoraj navedenih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za nesporna, pritožba konkretizirano ne izpodbija.

7. Tožnica je utemeljevala tožbeni zahtevek za plačilo opravljenih del zlasti s tripartitnim sporazumom z dne 24. 1. 2013, češ da ta ustvarja samostojno in (od že obstoječih pogodbenih razmerij z izvajalcem) neodvisno obveznost toženke, da ji neposredno (direktno) plača za dela, ki jih bo opravila.(1) Toženka je zavračala takšno razlago omenjenega sporazuma in navajala, da je bila kot naročnik v pogodbenem razmerju le z izvajalcem, svojo pogodbeno obveznost do izvajalca pa je v celoti izpolnila.

8. Ob spornosti vsebine tripartitnega sporazuma z dne 24. 1. 2013 je o njegovi vsebini sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tako, da je uporabilo pravno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ, ki zahteva iskanje skupnega namena pogodbenikov in razumevanje sporne vsebine ob upoštevanju načel obligacijskega prava. To jasno izhaja iz 21. in 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tripartitni sporazum z dne 24. 1. 2013 v zvezi z deli, ki bodo opravljena po njegovi sklenitvi (oziroma s plačilom za ta dela), nima vsebine, za katero se zavzema tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da omenjeni sporazum ne predstavlja tipične podjemne pogodbe oziroma da z omenjenim sporazumom toženka ni pristala na neposredno plačilo del tožnici na način, da bi bilo to popolnoma neodvisno od plačil izvajalcu, temveč je bila s predmetnim sporazumom predvidena asignacija. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ker so pritožbene navedbe o neizvedbi vseh predlaganih dokazov, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zgolj navržene in nekonkretizirane, nanje ne odgovarja. V odgovor na konkretne pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija zgoraj navedene zaključke sodišča prve stopnje o sporni vsebini tripartitnega sporazuma z dne 24. 1. 2013, še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi zakonitega zastopnika toženke, saj je ta skladna z listinskimi dokazi in izpovedjo priče M. F., ki sta jo predlagali obe pravdni stranki. Kot sestavljalec omenjenega tripartitnega sporazuma z dne 24. 1. 2013 je priča M. F. pojasnil, da je bilo mišljeno, da bo tožnica poplačana po asignacijski pogodbi s strani toženke iz baze, ki naj bi bila še dolgovana izvajalcu in v okviru pogodbe z izvajalcem. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so asignacijo sicer omenjali vsi zaslišani, razen F. O. (ki je omenjal cesijo). Ne drži pritožbeni očitek, da ni upoštevalo izpovedi pravdnih strank in prič kot celote. Sodišče prve stopnje je namreč prav ob upoštevanju njihovih izpovedi kot celote sprejelo prepričljive zaključke, ki jih pritožba s povzemanjem le dela njihovih izpovedi ne more omajati. Nenazadnje velja izpostaviti (kar je utemeljeno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje), da asignacijo omenja tudi sam tripartitni sporazum z dne 24. 1. 2015. V njem je za neizvedena dela, ki bodo šele opravljena, navedeno, da bodo obračunana v obračunu v skladu z vgrajenimi količinami in norma urami, potrebnimi za izvedbo, ki bo podpisan s strani M. F. na predlog obračuna F. O., s strani toženke pa se bo isti znesek izplačal po asignacijski pogodbi. S parcialnim povzemanjem vsebine tega sporazuma, in sicer zgolj v delu, ki določa „da se izplača J. d.o.o. s strani K. d.o.o.“, pritožba ne more uspeti. Treba je upoštevati sporazum kot celoto. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da je šlo za laični zapis sporazuma in da pogodbene stranke niso poznale pravnih pojmov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da sta asignacija in tudi cesija povsem običajna pravna posla, ki bi mogla in morala biti znana in razumljiva vsem slovenskim pravnim subjektom, ki poslujejo na trgu. Poleg tega je tožnica s svojimi ravnanji izkazala, da se je zavedala prave vsebine sporazuma. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank namreč pravilno upoštevalo tudi način, na katerega je tožnica od toženke zahtevala plačilo za opravljeno delo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnica v primeru, če bi štela, da je bilo s tripartitnim sporazumom z dne 24. 1. 2013 za dela, ki bodo opravljena po njegovi sklenitvi, dogovorjeno direktno plačilo, ravnala drugače. Končno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da situacija v času sporazuma ni bila takšna, da bi bilo treba toženki pristajati na večje obveznosti od tistih, ki jih je imela v okviru pogodbe z izvajalcem. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlogov za sklenitev tripartitnega sporazuma z dne 24. 1. 2015, tako niso utemeljene.

9. Za nastanek pravic in obveznosti iz asignacije (za terjatev asignatarja do asignata) morajo biti izpolnjeni pogoji iz 1035. in 1036. člena OZ, in sicer mora ena oseba (asignant) pooblastiti drugo osebo (asignata), da naj na njen račun plača določeni tretji osebi (asignatarju), asignant mora asignatarja pooblastiti za sprejem te izpolnitve in asignat mora asignatarju izjaviti, da sprejema asignacijo. Nakazilo pridobi pravno kvaliteto, če asignat izjavi, da sprejema nakazilo (akcept). Šele z akceptom pridobi asignatar pravico do direktnega zahtevka proti asignatu, vendar se s tem ne oblikuje dvostransko obveznostno razmerje med asignatom in asignatarjem, temveč se asignat z akceptom enostransko abstraktno zaveže izpolniti obveznost asignatarju. Ker je asignatarjeva terjatev do asignata abstraktna glede na temeljni posel med asignantom in asignatom, je treba strogo in restriktivno razlagati, ali je asignat sprejel nakazilo. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v konkretnem primeru (v tripartitnem sporazumu z dne 24. 1. 2013 predvidena) asignacija ni bila izvedena in da akcept asignata po 1036. členu OZ ni bil podan. To ni bilo niti zatrjevano. Tožbeni zahtevek zato ne more biti utemeljen niti na podlagi pravil o nakazilu iz 1035 in 1036. člena OZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno pojasnilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. V zvezi s cesijsko pogodbo, ki jo je tožnica 11. 3. 2013 posredovala toženki, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne zaključke. Pravilno je pojasnilo, da je toženka utemeljeno zavrnila plačilo tožnici na podlagi cesijske pogodbe, saj izvajalcu ni več ničesar dolgovala (primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Izjemo od načela o relativnosti pogodbenega razmerja predstavlja 631. člen OZ. V skladu z 631. členom OZ se podizvajalci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so te pripoznane. Materialnopravno trditveno (in dokazno) breme glede vseh pogojev iz 631. člena OZ, pod katerimi nastane obveznost naročnika, da plača podizvajalcu, je na podizvajalcu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) v obravnavanem primeru tožnica ni zadostila navedenemu bremenu, saj je izrecno nasprotovala 631. členu OZ kot pravni podlagi tožbenega zahtevka in je vztrajala, da ima vtoževana obveznost toženke pogodbeni temelj v tripartitnem sporazumu z dne 24. 1. 2013, pri čemer (sicer neutemeljeno) vztraja tudi v pritožbi.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek na navedeni pravni podlagi ni utemeljen. Zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni mogoče uveljavljati, če ima izvršeno delo podlago v dogovoru, kot je bilo tudi v konkretnem primeru zaradi sklenjene podizvajalske pogodbe med tožnico in T. Zaradi podanega pogodbenega temelja namreč ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage za premik premoženja. Ob ugotovitvi, da je toženka za opravljena dela v celoti plačala izvajalcu del (oziroma je celo preplačala), pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti niti o toženkini obogatitvi.

13. Glede na pojasnjeno tožbeni zahtevek ni utemeljen na nobeni od uveljavljanih pravnih podlag, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na utemeljenost tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi. Trditve, s katerimi je tožnica merila na obstoj odškodninske odgovornosti toženke, so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalno navržene. Gre za posamezne navedbe v II. točki tožbe. Na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je tožnica podala konkretizirane navedbe o (vseh) predpostavkah, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti, torej tudi ne o protipravnem ravnanju toženke iz prvega odstavka 49. člena OZ (prevari). Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni ponudila zadostne trditvene podlage glede odškodninske podlage, sodišče prve stopnje utemeljeno ni preizkušalo, ali je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi odškodninske odgovornosti toženke. Z dodatnimi pritožbenimi navedbami v tej smeri, ki jih pritožba ne opraviči, tega tožnica ne more več popraviti. Navedbe, s katerimi pritožba kot protipravno opredeljuje ravnanje toženke po sklenitvi sporazuma z dne 24. 1. 2013 (konkretno sklenitev aneksa z dne 28. 2. 2013), so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje celo vztrajala, da je toženka s tripartitnim sporazumom z dne 24. 1. 2013 prevzela samostojno in od obstoječih pogodbenih razmerij neodvisno zavezo za plačilo opravljenih del tožnici, zato sklenitve omenjenega aneksa ni problematizirala na način, kot ga v pritožbi.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Celo v smislu sklenitve podjemne pogodbe med tožnico kot podjemnikom in toženko kot naročnikom za dela, ki bodo še opravljena.