Jedro

Obstoj stranke in sposobnost biti stranka sta procesni predpostavki. Če stranka ne eksistira, ker je ob vložitvi tožbe ni bilo več, je treba tožbo zoper to stranko kot nedopustno zavreči. Morebitna sodba, izdana v takem primeru, je absolutno nična, sodišče pa s tem stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutnega značaja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže. Tožnica sama trpi svoje stroške postopka, prav tako pa tudi S. Jesenice.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora tožena stranka plačati znesek 270.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 20.7.1990 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Ob tem je odločilo, da mora tožnica povrniti toženi stranki oziroma njenemu pooblaščencu pravdne stroške v znesku 1.500.000,00 SIT. Prav tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožene stranke Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine Jesenice ni več, ker je s 31.12.1989 prenehala obstajati in da bi morala tožnica vložiti tožbo zoper S. Jesenice, ali zoper gradbeno idustrijsko podjetje G. Ljubljana, Poslovna enota Jesenice.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica. Navaja, da je pooblaščenec tožene stranke S. Jesenice na prvem naroku za glavno obravnavo izjavil, da so oni prava in odgovrna oseba v tej zadevi. Ker ima sklenjeno soinvestitorsko pogodbo s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine Jesenice, ki jo zastopa pooblaščeni izvajalec investitorskih del S. Jesenice, je tožba popolnoma pravilno vložena tudi po tolmačenju sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Njena tožba je res glasila proti Samoupravni stanovanjski skupnosti Občine Jesenice, vendar pa je bilo navedeno, da jo zastopa S. Jesenice, ki je torej zastopnik in investitor ter zato iz dveh razlogov pristojen za to zadev. Tudi v primeru prenosa pravne odgovornosti iz Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine Jesenice na Občino Jesenice je po njenem mnenju pristojen in odgovoren S. Jesenice.

Pritožba je le delno utemeljena.

Tožnica je vložila tožbo proti Samoupravni stanovanjski skupnosti Občine Jesenice kot toženi stranki in ne proti S. Jesenice kot sedaj zmotno trdi v pritožbi. S. Jesenice je bil v tožbi naveden le kot pooblaščenec tožene stranke. Na pripravljalnem naroku dne 22.3.1993 je predsednik senata tožnici in njenemu očetu kot pooblaščencu pravilno pojasnil, da je tožena stranka Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Jesenice prenehala obstajati in da je njena pravna naslednica Občina Jesenice, vendar je tožnica vztrajala pri tožbi proti prvotno navedeni toženi stranki.

Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (1. odstavek 77. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more več biti stranka v postopku, ker z prenehanjem izgubi pravdno sposobnost. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (82. člen ZPP). Obstoj stanke in sposobnost biti stranka sta procesni predpostavki. Taki procesni predpostavki morajta biti podani, da je postopek sploh dopusten. Če stranka ne eksistira, ker je ob vložitvi tožbe ni bilo več, je treba tožbo kot nedopustno zavreči (5. odst. 83. čl. ZPP). Morebitna sodba je v takem primeru absolutno nična.

Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je kljub pravilni ugotovitvi, da je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe prenehala obstajati, zadevo meritorno obravnavalo in s sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožnice zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije kot neutemeljen zavrne.

Podana je kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ob reševanju pritožbe tožnice ugotovilo, da je podan pritoženi razlog, na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), zato je pritožbi delno ugodilo izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo tožnice zavrglo (3. odstavek 369. člena ZPP). Ob razveljavitvi sodbe in zavrženju tožbe je moralo sodišče druge stopnje odločiti še o pravdnih stroških (2. odst. 166. čl. ZPP). Tožnica mora sama trpeti svoje pravdne stroške, saj je vložila tožbo proti stranki, ki ne obstoji. S., ki ga je navedla kot zastopnika tožene stranke, pa do povračila stroškov za odgovor na tožbo ni upravičen. Stranke, ki ne obstoji, v postopku ni mogel zastopati zato zanjo tudi ni mogel vložiti odgovora na tožbo.