Jedro

Delodajalec lahko oceno podrobneje utemelji oziroma obrazloži tudi v sodnem postopku zaradi presoje njene zakonitosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točka IV izreka sodbe na novo glasi: "IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.611,90 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 114,23 EUR, roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se glasi, (1) da je sklep Komisije za preizkus ocene tožene stranke o preizkusu ocene št. ... z dne 7. 6. 2016 v zvezi z oceno delovne uspešnosti tožeče stranke, v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 z dne 13. 3. 2016, nezakonit in se razveljavi; (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi diskriminatornega ravnanja plačati odškodnino v znesku 2.257,03 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2016 dalje do plačila; (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka I izreka). Zavrglo je primarni tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) tožeče stranke v preostalem delu za (2) ugotovitev, da je tožeča stranka v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 na delovnem mestu "Oblikovalec zvoka in video opreme V" svoje delo opravila z oceno odlično (5) (točka II. izreka), ter zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke, (2) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje sodne odločbe ponovno oceniti delovno uspešnost tožeče stranke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, ob upoštevanju kriterijev Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (točka III izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.168,94 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve prepisati sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, kot izhaja iz točke I in III izreka sodbe, ugodi, ter da razveljavi točko IV izreka ter samo odloči o povrnitvi pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede uporabe in upoštevanja kriterijev po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) navaja, da tehnični vodja pri ocenjevanju ni upošteval kriterijev iz priloge III Uredbe. Po določbi tretjega odstavka 4. člena Uredbe mora odgovorna oseba oziroma nadrejeni za javnega uslužbenca, ki ga določi odgovorna oseba, izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju (priloga I Uredbe) ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in jo utemeljiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadrejeni tem zahtevam ni zadostil, nato pa zaključilo, da zato, ker ZSPJS ne določa, kaj vse mora obrazložitev ocenjevalnega lista in sklepa komisije obsegati, in ker se lahko v skladu s sodno prakso pomanjkljivosti v zvezi z obrazložitvijo ocene odpravijo v postopku, temu dejstvu ni posvetilo pozornosti. Takšno stališče je nevzdržno, nadrejeni tehnični vodja A.A. pa je o delu tožnika govoril na splošno, ko ga je sodišče vprašalo o posameznih kriterijih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika v zvezi s tem, zakaj meni, da si zasluži oceno odlično. Pritožba izpostavlja tožnikovo nadpovprečno angažiranje za servisiranje opreme, v okviru katerega enakovredno komunicira z vsemi zaposlenimi, da se zavzema za kvalitetno delo in "ne nekaj na hitro", da je komisiji za preverbo ocene pojasnil cel seznam ukrepov za ureditev odnosov znotraj tožene stranke, da se je zavzemal za redne sestanke zaposlenih v izogib pogovarjanja po hodniku, da je podal tudi oceno svojega dela po posameznih kriterijih iz priloge III ter da je povedal, da je v letu 2015, čeprav je bil pol leta v bolniškem staležu, pripeljal do premiere dve predstavi, v primerjavi s sodelavcema pa imel veliko več gostovanj. Glede presoje ocene tožnika na komisiji meni, da so izpovedi prič v popolnem nasprotju z zapisnikom, ki je bil popisan oziroma narekovan sproti s strani vseh članov komisije, prav tako pa so tudi v nasprotju druga z drugo. Tudi na komisiji ni bilo govora o kriterijih po prilogi 3 Uredbe. Tožnik je izrecno opozoril na odsotnost ocenjevanja po kriterijih, nato pa je A.A. povedal, da opaža razliko med njegovim delom in delom kolegov. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tehnični vodja predstavil svojo oceno, prav tako so si izjave prič glede tega, kaj se je na komisiji presojalo, v popolnem nasprotju. Glede kriterijev, ki naj bi jih upošteval nadrejeni A.A., in sicer pri primerjavi vseh treh "toncev" glede dodatnega dela, naj bi bila ključna elementa dodatno delo in obseg dela. Ugotovitve A.A. glede tožnikovih predlogov so povsem pavšalne, niti en primer finančno neprimernega predloga ni bil konkretno izpostavljen. Tožnik ni bil razporejen na delo, na katerem bi moral pripravljati podnapise, delo, ki ga je dejansko opravil, pa je bilo opravljeno visoko nadpovprečno in tožnik odrejenega dela v letu 2015 ni nikoli zavrnil. Nadalje navaja, da je bil pri ocenjevanju za leto 2015 diskriminiran s strani komisije za preizkus ocene, zaradi zdravstvenega stanja oziroma bolniškega staleža. Članica komisije B.B. je jasno povedala, da se delo tik pred in do premiere bistveno razlikuje od dela na začetku pripravljanja predstave, da je delo zaključeno s premiero in da če premiere ne pripelješ do konca, ne moreš biti ocenjen. Ocena tožnika oziroma bolniški stalež je upoštevan njemu v škodo. Članica komisije C.C. pa je izrecno navedla, da bi bilo neprimerno, da bi delavca, ki sta delala več časa, dobila enako oceno kot tožnik. Pritožba se nadalje ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da postopek preizkusa ocene ni strogo formalen postopek ter da zanj ne veljajo določila ZUP. Glede na to, da zapisnik vodi ena stran, je za njeno verodostojnost nujno potrebna potrditev nasprotne strani, saj ima le na tak način ta zapis veljavo med dvema nasprotnima si stranema. Minimalnim zahtevam glede vsebine zapisnika v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Navaja, da je bila komisija pristranska in sicer sta bila pristranska dva člana komisije, C.C. in D.D. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je bil tožnik horizontalno trpinčen s strani E.E. in D.D. C.C. pa naj bi zoper tožnika celo zbirala dokaze v prvem postopku, zato se je tožnik čudil, da sta bila navedena sploh imenovana v komisijo. Nadalje glede zavrnitve dokaznega predloga s soočanjem prič navaja, da je natančno pojasnil in opozoril na razhajanje v izjavah prič v svoji pripravljalni vlogi, zgolj na podlagi zaslišanja prič in tožnika pa ni bilo mogoče narediti ustreznih zaključkov o tem, o čem je bilo govora na seji komisije. Glede tega so razhajanja, ali je A.A. sploh predstavil oceno in ali jo je predstavil po kriterijih iz priloge III Uredbe, ter ali je komisija oceno presojala po kriterijih iz priloge III Uredbe. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s soočenjem prič, saj ob skrbni analizi njihovih izpovedb postane jasno, da si nasprotujejo ter da je treba pričo soočiti zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Pritožba tudi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve imenovanja sodnega izvedenca medicinske stroke. Ker je tožnik dokazal, da je ocena nepravilna ter posledica diskriminacije, bi sodni izvedenec podal mnenje zaradi ugotovitve višine škode. Nadalje pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne dovoli poslušanja zvočnega posnetka seje komisije za preizkus ocene. Tekom postopka in v okviru zaslišanja članov komisije nihče od njih ni izjavil, da bi bil izrecno proti snemanju seje, oziroma se jim to ni zdelo nič nenavadnega, saj je tožnik vedno želel snemati sestanke in seje, na katerih je bil udeležen. Tožnik namreč ne uveljavlja samo nezakonitosti letne delovne ocene, ampak zlasti, da je bil diskriminiran oziroma neenako obravnavan zaradi neupoštevanja njegove odsotnosti zaradi bolezni pri določitvi njegove ocene. Bistvo predmetnega postopka je diskriminacija, zato pritožba meni, da zasebnost članov komisije, ki so odločali o pravicah tožnika oziroma njihove pravice do zasebnosti, v tem vpogledu ne gre razlagati enako široko kot bi jo imeli v svojem prostem zasebnem času. Glede stroškov postopka pa meni, da izhodišče glede zahtevka za razveljavitev ocene, ki predvideva zastopanje delodajalca za dodatnih 100 % pomeni, v nasprotju z osnovnim načelom enakosti strank v postopku ter zato to zvišanje ni bilo materialno pravno pravilno. To določbo lahko uporabi odvetnik nasproti svoji stranki, ne pa nasproti nasprotni stranki v pravdnem postopku. Glede na to predlaga, da se ob pravilnem upoštevanju odvetniške tarife dosojeni znesek zniža. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika v zvezi s tem, zakaj meni, da si zasluži oceno odlično. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter se opredelilo do vseh materialnopravnih vprašanj, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti. Pri tem pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika v zvezi s tem, zakaj si zasluži oceno pet (5). Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je ocena zelo dobro (4) pravilna, ter s tem posredno odgovorilo na navedbe tožnika, da si zasluži višjo oceno uspešnosti. Tožniku so torej znani razlogi, zakaj sodišče šteje, da njegove navedbe niso utemeljene.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za soočenje prič A.A., D.D. in B.B., ker naj bi si njihove izpovedi nasprotovale in bi jih bilo treba soočiti zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si njihove izpovedi ne nasprotujejo, da so v bistvenem identične, zato je sodišče prve stopnje lahko dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo z njihovim zaslišanjem, medtem ko soočenje ni bilo potrebno. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje zaradi razhajanja v izpovedbah prič ni moglo narediti ustreznih zaključkov o tem, kaj je bilo govora na seji komisije, pritožba tudi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi upoštevala navedenih razhajanj. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi temeljite ocene vsakega posameznega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Po določbi 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati. Izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, biti mora vestna, skrbna in analitično sintetična. Ker si izpovedi prič niso nasprotovale, ni bilo nobene ovire, da sodišče ne bi sprejelo dokazne ocene v smislu zgoraj navedenih kriterijev.

8. Navedena kršitev določb postopka tudi ni podana v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z imenovanjem sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal izvedensko mnenje glede višine škode, ki naj bi jo tožnik utrpel. Ker v ravnanju tožene stranke ni bilo protipravnosti, niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, ter je bil posledično pravilno zavrnjen tudi odškodninski tožbeni zahtevek za plačilo 2.257,03 EUR. Glede na navedeno izvedensko mnenje ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

9. Tožnik tudi zmotno uveljavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni dovolilo poslušanja zvočnega posnetka seje komisije za preizkus ocene. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, komisija tega ni bila dolžna storiti, tožnikov predlog, ki ga je podal na komisiji, pa je utemeljeno zavrnila, česar pa tožnik niti ni upošteval ter je nadaljeval z nedovoljenim snemanjem seje. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi zapisnika o poteku seje ter zaslišanja tožnika ter prič A.A., D.D., B.B. in zakonite zastopnice tožene stranke ugotovilo, kako je potekala seja ter kaj se je na njej obravnavalo, ni bilo potrebe po poslušanju zvočnega posnetka seje, ki jo je tožnik pridobil s kršenjem pravice do zasebnosti članov komisije. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ravnanje tožene stranke ni bilo diskriminatorno, zato se pritožba neutemeljeno opira na to, da tožnikova (ustavna) pravica do enakopravnega obravnavanja pretehta nad pravico članov komisije do zasebnosti, posebej ob dejstvu, da je šlo za službeno ocenjevanje, ko so torej člani komisije nastopali v imenu tožene stranke.

10. Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javni uslužbenci se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Skladno s 4. odst. 4. čl. Uredbe mora nadrejeni izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v v letu 2015 opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu "Oblikovalec zvoka in video opreme V", tehnični vodja A.A. pa ga je 13. 3. 2016 za leto 2015 ocenil z oceno 4 (zelo dobro - A 7).

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita že iz razloga, ker naj ne bi bili uporabljeni kriteriji po ZSPJS in Uredbi. Pri presoji zakonitosti izpodbijane ocene je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodne prakse pritožbenega sodišča (odločba Pdp 146/2015), da lahko delodajalec oceno podrobneje utemelji oziroma obrazloži tudi v sodnem postopku zaradi presoje njene zakonitosti. Prav tak dejanski stan pa je podan v obravnavani zadevi. Res je sicer, da ocenjevalni list z dne 13. 3. 2016 (A 7) vsebuje zgolj skupno utemeljitev ocene, vendar pa je treba v povezavi s to oceno obravnavati tudi dodatno obrazložitev ocene za ocenjevalno obdobje z dne 12. 5. 2016 (A 8), kar je storilo sodišče prve stopnje. V dodatni obrazložitvi ocene je tehnični vodja navedel, da je uporabil kriterije, ki jih določa ZSPJS, posebej pa je glede tožnikovega dela izpostavil, da tožnik ne dosega enake stopnje oziroma enake ocene pri predanosti delu in pri bolj motiviranem opravljanju del in nalog. Pojasnil je, da pričakuje več angažiranosti pri samem delu in zainteresiranosti za morebitna dodatna dela, da bi lahko dal oceno, ki zahteva opravljeno delo visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Takšna dopolnitev ocene pa ni neobrazložena, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je ni mogoče preizkusiti. Glede na vsebino dodatne obrazložitve mora sodišče preizkusiti oceno le glede tistih kriterijev, ki jih je tožena stranka uporabila za določitev nižje ocene tožnika v primerjavi z njegovima sodelavcema. S tem v zvezi torej ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015, saj v navedeni zadevi ocena ni bila dodatno obrazložena, temveč je šlo le za prepis definicije ocene, torej za drugačen dejanski stan kot v obravnavanem primeru.

12. Po oceni izvedenih dokazov je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je komisija ob preizkusu ocene, ko je dala možnost tako tožniku, da pojasni svoje stališče in se izjavi o oceni, ter potem, ko je oceno obrazložil tudi A.A., obravnavala kriterije za določitev ocene. Pritožba v tem delu nelogično in protispisno navaja, da A.A. na komisiji ni utemeljil svoje ocene. Povsem neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zapisnik seje komisije pomanjkljiv in da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi, ter da je že iz tega razloga ocena nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ne gre za strogo formalen postopek v smislu določb ZUP oziroma ZPP, da se je zapisnik pisal sproti ter da je bil tožnik o odločitvi seznanjen pred koncem seje. Ni odločilno, da je tožnik zavrnil podpis zapisnika, ki mu je bil dan v podpis po koncu seje, saj njegov podpis niti ni obligatoren, niti zaradi tega vsebina zapisnika, kot jo je preizkusilo sodišče prve stopnje, ni nepravilna, saj odraža dejanski potek obravnavanja zadeve na komisiji. Kot je že zgoraj pojasnjeno, tožena stranka ni bila dolžna snemati seje oziroma narediti na njegovi podlagi prepis zvočnega zapisa. Prav tako ni namen seje komisije, da se obravnavajo vsa odprta vprašanja in predlogi, ki jih je na seji izpostavil tožnik, temveč le to, ali je tožnik v primerjavi z ostalima dvema delavcema dosegel enake rezultate dela. Pritožba torej neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bil zapisnik v popolnem nasprotju s tem, kar se je dogajalo na seji.

13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti sestave komisije za preizkus ocene. V komisiji so sodelovali zakonita zastopnica tožene stranke, tožnikov sodelavec D.D. ter članica oziroma delavka pri toženi stranki igralka B.B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi člani komisije poznali njegovo delo in so bili iz tega razloga tudi imenovani v komisijo. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi lahko bil v komisijo imenovan tudi nekdo iz drugega proračunskega uporabnika, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so vsi člani komisije izpolnjevali pogoj, kot ga določa ZSPJS. Sodišče prve stopnje se je kritično opredelilo do vprašanja, ali je spor, ki ga je imel tožnik z delodajalcem vplival na oceno dela za leto 2015, predvsem glede na dejstvo, da sta oceno preizkusila zakonita zastopnica ter D.D. Sodišče prve stopnje je namreč po natančnem zaslišanju vseh treh članov komisije pravilno ugotovilo, da so se vsi strinjali z oceno, ki jo je podal A.A., tudi delavka, ki ni imela konfliktov s tožnikom, svojo oceno pa je v sodnem postopku prepričljivo utemeljil tudi nadrejeni delavec. Sestava komisije torej ni vplivala na pravilnost preizkusa ocene.

14. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je na oceno dela vplival bolniški stalež tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnika niti ne bi bila dolžna oceniti, da bi v tem primeru tožnik za leto 2015 izgubil 4 dni dopusta, to obdobje pa se tudi ne bi moglo upoštevati pri napredovanju. Povsem protispisna je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče upoštevalo le del bolniške odsotnosti v obravnavanem letu, ne pa tudi oceno, ki se je nanašala na konec leta 2015. Kot je že zgoraj navedeno, bistvo ocene tožnikovega dela ni v tem, da bi ocenjevala njegov obseg dela, temveč to, da takrat, ko je delal, ni kazal ustrezne angažiranosti in dodatnega dela kot ostali delavci. Ugotovljeno je, da tožnik ni delal na podnapisih, ter s tem v zvezi na računalniku, kar je očitno nadrejeni delavec štel kot eno izmed okoliščin, ki kaže na to, da se druga delavca bolj angažirata na dodatnih delih. Ocena zelo dobro (4) ne pomeni, da tožnik ni opravljal svojega dela oziroma da ga je opravljal pomanjkljivo, pomeni le, da določenih nalog, ki jih je delodajalec zasledil pri delu njegovih sodelavcev, ni opravljal oziroma v tem delu ni kazal angažiranosti in to ustrezno utemeljil. V tem delu je izpoved A.A. povsem jasna in zelo prepričljiva, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot odločilno. S tem v zvezi je B.B. dejansko povedala oziroma to izhaja iz zapisnika seje, da "ne moreš biti ocenjen tako, če ne pripelješ premiere do konca", vendar pa to, kot je bilo že rečeno, ni bil odločilno za presojo tožnikove ocene, saj je B.B. upoštevala obrazložitev ocene A.A., ki bolniške odsotnosti tožnika oziroma obsega dela v posledici bolniške odsotnosti ni problematiziral oziroma tožnika iz tega razloga ni ocenil slabše kot sodelavca. Tožnik sam je potrdil, da ni delal na podnapisih, kar pa je minimiziral s stališčem, da to ne vzame veliko časa, prav tako pa je tehnični vodja tudi konkretno pojasnil, zakaj je tožnikove predloge štel za neustrezne. Pritožba v tem delu torej neutemeljeno navaja, da niti glede enega predloga ni obrazloženo, zakaj naj bi bil finančno neustrezen. Tudi sicer predlogi, ki jih je tožnik predložil na seji komisije, ne sodijo ozko na njegovo delovno področje, npr. predlog za redne sestanke zaposlenih v izogib pogovarjanju po hodniku, zato takšen predlog ni mogel vplivati na odločitev komisije.

15. Pritožba glede na obrazloženo neutemeljeno izpostavlja, da naj bi tako sestava komisije kot tudi upoštevanje bolniške odsotnosti tožnika v letu 2015 pomenila tožnikovo diskriminacijo.

16. Pritožba je utemeljena le glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno številko 15/1c Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015; OT). Slednja sicer res predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar to zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora - da gre za delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, saj bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Sodišče je že po Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1993; URS) vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in spremembe; ZUstS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje pa za podzakonske akte iz URS ne izhaja, kar pomeni, da sodišče teh aktov ne more uporabiti, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju o pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise (t. i. exceptio illegalis). Takšno ustavnoskladno presojo je treba uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj tar. št. 15/1c OT po oceni pritožbenega sodišča med drugim nasprotuje načelu enakosti, zato je pri odločanju o stroških postopka sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

17. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo ter toženi stranki za stroške tožbe za razveljavitev ocene priznalo za odgovor na tožbo 300 točk (namesto 600 točk), za prvo in drugo pripravljalno vlogo po 225 točk (namesto po 450 točk), za zastopanje na prvem naroku 300 točk (namesto 600 točk), za urnino na tem naroku 550 točk, za zastopanje na nadaljnjem naroku 150 točk ter za urnino 350 točk, kar skupaj znaša 2.850 točk po OT. Skupaj s pavšalnim zneskom 1 % za vse izdatke po členu 11/3 OT, ter 22 % DDV, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.611,90 EUR, namesto v prvostopenjski sodbi dosojenih 2.168,94 EUR.

18. V tem delu je sodišče prve stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo delno spremenilo glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa, ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je delno uspel le glede odločitve o stroških postopka, ta del pa sodišče prve stopnje ocenjuje v vrednosti 200 točk, glede na sporni znesek stroškov postopka. Tožnik je bil s sklepom sodišča prve stopnje oproščen plačila sodne takse za tožbo, zato mu je pritožbeno sodišče priznalo še 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, skupaj, glede na vrednost točke 0,459 EUR, v višini 114,23 EUR. Do višjih priglašenih stroškov pa ni upravičen, saj s pritožbo ni uspel. 20. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njena vloga ni prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).