Jedro

Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječ objekt (t.i. legalizacija) se s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki je šele načrtovana oziroma nameravana. Ta postopek pa je – ob predpostavki zakonitega ravnanja investitorja – namenjen preizkusu dovoljenosti gradnje, ki v času postopka še ne obstoji, tako da lahko ta preizkus očitno temelji izključno na projektni dokumentaciji. Ne dejansko stanje v naravi pred izdajo gradbenega dovoljenja ne skladnost dejansko zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Vrhnika št. 351-117/2008 (308) z dne 21. 4. 2009 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Vrhnika v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravna enota Vrhnika je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo skednja na parc. št. 1900/3 k.o. A. V obrazložitvi te odločbe je prvostopenjski upravni organ med drugim navedel, da je v postopku sledil navodilom drugostopenjskega organa, po katerih gre v obravnavani zadevi za legalizacijo obstoječega objekta, zato je treba raziskati dejanske okoliščine v zvezi s tem objektom, saj gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati v nasprotju z dejansko izvedeno gradnjo. Prvostopenjski organ je zato izvedel ogled objekta in ugotovil, da njegova višina, ki je 9 m, ne ustreza pogojem, ki jih za skedenj kot nezahteven objekt predpisuje Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008 in 99/2008, dalje Uredba), po kateri sme imeti skedenj višini najvišje točke največ 6 m. Poleg tega razmerje stranic objekta ne ustreza določbi 23. člena prostorskega akta, ki velja na tem območju, namreč Odloka o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Vrhnika (Uradni list RS, št. 6/99, Naš časopis, št. 292/03, 323/06 in 349/08, dalje PUP), po kateri mora biti objekt podolgovat, z razmerjem stranic najmanj 1:1,4. Po mnenju prvostopenjskega organa iz teh razlogov niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih člen 74.c Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZGO-1) predpisuje za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ s svojo odločbo št. 35108-328/2008-4 MŠ z dne 5. 8. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe je med drugim navedlo, da se strinja z razlogi prvostopenjske upravne odločbe, saj je očitno, da obravnavani objekt, ki je predmet legalizacije, ni izdelan v skladu s predpisi, kot tudi ne v skladu s podatki, ki izhajajo iz vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Objekt je namreč glede na določbe 5.e točke 11. člena Uredbe za kar 3 m previsok, poleg tega pa iz razlogov, ki jih je navedel prvostopenjski upravni organ, ni v skladu z določbo veljavnega prostorskega akta. Drugostopenjski organ posebej poudarja, da gre glede na to, da obravnavani objekt že obstoji, za legalizacijo tega objekta. V takem primeru, če je torej objekt zgrajen pred izdajo gradbenega dovoljenja in se z gradbenim dovoljenjem gradnja legalizira, je treba v postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi skladnost dejanske gradnje s podatki, ki jih v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja poda investitor. Gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče izdati v nasprotju z dejansko izvedeno gradnjo.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da želi izdajo gradbenega dovoljenja za skedenj v dimenzijah, ki so v skladu z veljavnimi predpisi. Toženi stranki je bilo dobro znano, da tožeča stranka ne zahteva legalizacije obstoječega objekta in je pripravljena objekt spremeniti v okvire, kot jih predvidevajo veljavni prostorski akti. V skladu s tem je tožeča stranka predložila tudi vsa predpisana soglasja, kljub temu pa vse dejanske ugotovitve tožene stranke temeljijo na ogledu obstoječega objekta. Ta objekt ni bil predmet upravnega postopka, tako da so ugotovitve tožene stranke o ugotovljenem dejanskem stanju zmotne. Tožeča stranka sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kot je mogoče povzeti po izpodbijani odločbi in listinah v upravnem spisu, je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – skednja. Tožena stranka je njeno zahtevo zavrnila, ker je z ogledom ugotovila, da objekt, ki že stoji na mestu nameravane gradnje, ne izpolnjuje vseh zahtev, ki so za izdajo gradbenega dovoljenja predpisane v 1. odstavku 74.c člena ZGO-1. Svojo odločitev je oprla na stališče, da gre za legalizacijo obstoječega objekta, zato ni pomembno, za kakšen objekt je tožeča stranka zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja, temveč kakšne so lastnosti dejansko obstoječega objekta.

Po presoji sodišča pravno stališče, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, nima podlage v določbah ZGO-1 ali drugih veljavnih predpisov. V zvezi s tem je potrebno že uvodoma ugotoviti, da ZGO-1 v ničemer posebej ne ureja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječ objekt, tako imenovane legalizacije. Tak postopek se torej s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki je šele načrtovana oziroma nameravana. Ta postopek pa je – ob predpostavki zakonitega ravnanja investitorja – namenjen preizkusu dovoljenosti gradnje, ki v času postopka še ne obstoji, tako da lahko ta preizkus očitno temelji izključno na projektni dokumentaciji.

Prav to določa tudi 1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ki ureja splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja in v okviru preizkusa izpolnjevanja teh pogojev upravnemu organu za gradbene zadeve med drugim nalaga tudi, da mora preveriti, ali je projekt (in ne objekt v naravi) izdelan v skladu s prostorskim aktom. Za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt so sicer relevantne tudi določbe 1. odstavka 74.c člena, ki pa se glede na naslov 2. poglavja 2. razdelka ZGO-1 izrecno nanašajo zgolj na posebnosti postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. To pomeni, da jih ni mogoče razlagati drugače kot skupaj z že navedeno splošno ureditvijo izdaje gradbenega dovoljenja, oziroma tako, da je glede vprašanj, ki jih te določbe ne urejajo, treba upoštevati splošno ureditev. Obravnavane določbe izrecno ne omenjajo preverjanja skladnosti projektne dokumentacije, vendar pa govorijo o „nameravani“ (torej zopet ne že obstoječi) gradnji (2. alinea 1. odstavka). Tudi sicer je z njimi glede vprašanja, pomembnega za odločitev v obravnavani zadevi, splošna ureditev spremenjena zgolj glede obsega dokumentacije, ki jo je potrebno priložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (1. odstavek 74.a člena ZGO-1), nikakor pa ne tudi glede načina odločanja oziroma preizkusa zakonitosti gradnje.

Sodišče posebej opozarja tudi na določbo 2. odstavka 74.c člena ZGO-1, po katerem se gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku, torej glede na določbo 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP) načeloma na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Tudi na podlagi te določbe je mogoče sklepati, da zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v dokumentaciji, priloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi.

Ne dejansko stanje v naravi pred izdajo gradbenega dovoljenja ne skladnost dejansko zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov. Glede na pravno ureditev izdaje gradbenega dovoljenja po ZGO-1, še posebej za nezahtevne objekte, se torej preverjanje skladnosti gradnje tako z Uredbo kot tudi s prostorskimi akti nanaša izključno na nameravano gradnjo, kot je opredeljena v dokumentaciji, ki je priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. To pa seveda ne pomeni, da upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, nima možnosti oziroma dolžnosti, o nelegalni ali neskladni gradnji obvestiti pristojne inšpekcije, v zvezi z odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pa je tako ravnanje tega organa tudi izrecno predpisano v 5. in 6. odstavku 157. člena ZGO-1. Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje upravnega akta ni bil pravilno uporabljen materialni predpis (1. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), zato je bilo potrebno na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti. Sodišče je na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po določbi 4. odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.