Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 303,32 EUR.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.855,62 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) in je zavezanka za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo pritožbo vlaga tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ni obrazložena v točki 3 obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje ni navedlo imen vsake od listin, ki jo je dokazno izvedlo. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca za varstvo pri delu, da bi ugotovil nepravilnost postopka razkladanja tovora, ki ga je protipravno in v nasprotju z navodili opravil toženec. Sodišče prve stopnje nima znanja, da bi samo ugotavljalo, ali je bil postopek razklada tovora ustrezen. Izpoved toženca je v nasprotju z vsebino elektronskega sporočila z dne 27. 6. 2019, ki ga je družba A. d. o. o. posredovala tožnici in v katerem so opisane nepravilnosti toženca in prepoved vstopa v sežigalnico. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti izvedenca prometne stroke, ki bi podal ugotovitve o tem, da je toženec zaradi sunkovitega speljevanja tovornega vozila in posledičnega raztrosa tovora ravnal protipravno in bi lahko potrdil, da je mogoče, da je toženec tovor raztrosil tako, kot je trdila tožnica. Nelogična je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni možno, da bi toženec sunkovito speljal tovorno vozilo. Za tak premik namreč velika razdalja ni potrebna. Ravnanje toženca bi moralo sodišče prve stopnje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do navedb tožnice, da je toženec razklad tovora opravil kot poklicni voznik in da je pred škodnim dogodkom pogosto vozil v sežigalnico. Podano je nasprotje v razlogih sodbe glede odločilnih dejstev, in sicer glede na vsebino že omenjenega elektronskega sporočila in dejstvo, da sodišče prve stopnje nekritično verjame tožencu. Iz elektronskega sporočila izhaja, da je toženec v sežigalnici že večkrat protipravno razsul tovor in da je šlo za ogromne količine odpadkov. Iz sporočila tudi izhaja, da delavci v sežigalnici gotovo niso tožencu rekli, da mu razsutega tovora ni treba počistiti. V tem primeru mu namreč ne bi prepovedali vstopa v sežigalnico. Sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo vsakega zase in v povezavi z vsemi dokazi skupaj, ampak je neutemeljeno verjelo tožencu. Do ostalih listinskih dokazov, predvsem do elektronskega sporočila, se ni opredelilo. Glede na izpovedi direktorja tožnice B. B. in priče C. C. je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal v nasprotju z navodili. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
3. Toženec odgovarja na pritožbo tožnice. Nasprotuje pritožbenim navedbam tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede odškodninske odgovornosti toženca.
6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, kot so nasprotje ali nejasnosti v izreku, nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ali samimi razlogi sodbe, umanjkanje ali nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe ni poimensko navedlo vsake posamezne listine, ki jo je izvedlo. Če sodišče prve stopnje ni navedlo naziva vsakega od navedenih listinskih dokazov, še ne pomeni, da se z njim ni seznanilo in ga upoštevalo, sicer pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je pogledalo in prebralo vse listine, ki sta jih v dokazne namene predložili stranki, njihov naziv in vsebino pa je mogoče preveriti z vpogledom v spis (prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 931/2012 in II Cp 3637/2012). Navedena bistvena kršitev ni podana niti zaradi zatrjevanega nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje, ki naj bi po eni strani nekritično verjelo tožencu, da količina raztresenih odpadkov ni bila velika, po drugi strani pa iz elektronskega sporočila z dne 27. 6. 2019 (priloga A3) izhaja, da je bila raztresena ogromna količina odpadkov. To ne predstavlja očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.
7. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno ocenilo vsakega zase in v povezavi z vsemi dokazi skupaj, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, zato ni podana bistvena kršitev te določbe. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi toženca, saj je s prepričljivimi argumenti pojasnilo razloge, zakaj mu je verjelo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih izvedenih dokazov, pri čemer tožnica izpostavlja zgolj že omenjeno elektronsko sporočilo, ki pa ga je sodišče prve stopnje ustrezno (posredno) ocenilo ob oceni izpovedi toženca.1
8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana niti zaradi neizvedbe dokazov s postavitvijo izvedencev za varstvo pri delu in prometne stroke. Postavitev izvedenca za varstvo pri delu za ugotovitev nepravilnosti postopka razkladanja tovora, po katerem je ravnal toženec, ni bila potrebna, saj to ni odločilno dejstvo. Med strankama ni bilo sporno, da način razkladanja tovora, ki ga tožencu očita tožnica, ni bil pravilen in da je način, kot ga zatrjuje toženec, bil pravilen. Sporno med strankama je bilo, kako je toženec ravnal. Za dokazovanje tega dejstva pa ni primerno dokazno sredstvo postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Tudi postavitev izvedenca prometne stroke za ugotovitev, da je bilo mogoče, da je toženec ravnal na način, kot zatrjuje tožnica, ni bila potrebna, saj tudi s tem dokazom ne bi bilo mogoče ugotoviti, kako je toženec dejansko ravnal. Presoja, ali je toženec ravnal protipravno ali ne, pa je v domeni sodišča in ne izvedenca prometne stroke.
9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožnici kot voznik tovornega vozila. Dne 22. 6. 2019 je toženec naložil odpadne krpe, prepojene z oljem in razredčilom, ki jih je tožnica prevažala za družbo A. d. o. o., in opravil prevoz do družbe D. D. na E. Tožnica mu je očitala, da je tega dne raztovoril odpadke s prikolice tovornjaka na nepravilen način, tako da je večja količina odpadkov padla na tla dvorišča E. sežigalnice odpadkov in ne v za to predvideni kanal, zaradi česar je tožnici nastala škoda v obliki izpada dohodka, saj so tožencu prepovedali vstop v E. 10. Odškodninska odgovornost delavca je urejena v 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta v prvem odstavku določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Za obstoj odškodninske odgovornosti se z izjemo krivde, glede katere ZDR-1 posebej zahteva naklep ali hudo malomarnost, upoštevajo splošna pravila odškodninskega prava, ki izhajajo iz Obligacijskega zakonika (OZ). Predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jih je treba ugotoviti so: protipravnost, vzročna zveza, škoda in ustrezna oblika krivde. Sodišče prve stopnje je navedena materialnopravna izhodišča ustrezno upoštevalo in presodilo, da protipravnost toženčevega ravnanja ni podana, saj je toženec ravnal po navodilih v E. družbi zaposlenih delavcev, tožnica pa mu posebnih navodil glede raztovarjanja tovora ni dala. Tožencu je verjelo, da mu je nekaj odpadkov s prikolice tovornjaka padlo na tla le ob odprtju vrat prikolice, da mu jih po dovoljenju E. delavca ni bilo treba pospraviti, da je z vozilom zapeljal naprej, ko mu je delavec to dovolil, in po njegovih navodilih dvigoval in spuščal prikolico, da so odpadki padali v kanal, da je pred odhodom pregledal prikolico in da z vozilom z dvignjeno prikolico ni izvajal nobenih sunkovitih gibov, zaradi katerih bi z nje padla večja količina odpadkov. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 11. V pritožbi tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo elektronskega sporočila z dne 27. 6. 2019, ki ga je C. C. kot zaposleni pri družbi A. d. o. o. poslal tožnici in v katerem je navedel, da so dobili manj prijeten mail iz D., ki se med drugim nanaša na prevoznika (šoferja), razložen prejšnji teden v soboto (22. 6.), da se je zgodilo že v preteklosti, da je voznik pred bunkerjem raztovoril ogromne količine odpadkov, ne pa v bunker, čeprav je bilo v bunkerju dovolj prostora, da se je zdaj spet zgodilo in je voznik F. zapustil brez pomoči, kar je za seboj pustilo veliko zmešnjavo in kolegom povzročilo veliko dodatnega dela ter da prosijo, da prevozno podjetje najde drug gonilnik (op. sodišča: drugega voznika) za ta projekt, saj ne morejo dovoliti, da isti voznik vstopi v objekt. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da iz tega elektronskega sporočila izhaja, da je bil prav toženec tisti, ki je v sežigalnici večkrat protipravno razsul tovor, saj iz sporočila kot takšnega ne izhaja, da je ta voznik prav toženec. Da bi to izhajalo iz drugih dokazov, tožnica v pritožbi ne navaja. Ker drugih dokazov za ugotavljanje, kako je toženec spornega dne ravnal, ni predlagala (ni na primer predlagala zaslišanja delavcev E. sežigalnice), pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica nepravilnega načina raztovarjanja tovora ni uspela dokazati. Ob dejstvu, da je razklad tovora v E. sežigalnici odpadkov ves čas potekal ob prisotnosti in izrecnih navodilih tam zaposlenega delavca, ki je tožencu dajal navodila za vsak manever z vozilom, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedi toženca. Da bi toženec ravnal na zatrjevano nepravilen način, ni potrdila nobena zaslišana priča, niti to ne izhaja iz drugih izvedenih dokazov, tudi iz omenjenega elektronskega sporočila ne. V pritožbi se tožnica neutemeljeno sklicuje še na izpovedi direktorja tožnice in priče C. C., ki pa ob spornem raztovarjanju nista bila prisotna in zato nista mogla izpovedati o ravnanju toženca na podlagi lastnih zaznav. Njuno mnenje o pravilnosti ravnanja pa ni odločilno.
12. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da že protipravnost toženčevega ravnanja ni podana (dokazana), drugih predpostavk odškodninske odgovornosti utemeljeno ni ugotavljalo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji toženčevega ravnanja izhajati iz skrbnosti povprečnega voznika, saj je to vprašanje, relevantno pri ugotavljanju krivde delavca, česar pa sodišče prve stopnje ob nedokazani protipravnosti ni bilo dolžno ugotavljati. Ali je toženec pred škodnim dogodkom pogosto vozil odpadke v sežigalnico, ni relevantno dejstvo v tem sporu, zato se do tega sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati.
13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, hkrati je dolžna tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tarifne številke 15 Odvetniške tarife - OT) in 7,5 točke za izdatke za stranko (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj z 22-odstotnim DDV znaša 303,32 EUR.
1 Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002).