Jedro

Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep ministrstva A. in ministrstva A., agencije B., št. MA. ..., št. AB. ... z dne 22. 12. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 1. 3. 2017 (I/1. točka izreka), da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj v delovno razmerje pri ministrstvu A. in jo razporediti na isto delovno mesto in isti položaj, ki ga je zasedala pred premestitvijo dne 30. 1. 2017, v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 718,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj razlog za premestitev ni bil izkazan, iz sklepa ni razvidno, da bo s tožnikovo premestitvijo delo bolj smotrno in učinkovito organizirano. Takratna predstojnica ministrica C.C. v sklepu o premestitvi ni navedla nobenih dejstev ali okoliščin ali razlogov, kjer bi bilo izkazano, da bo delo v organu, to je na ministrstvu A. smotrnejše ali bolj učinkovito organizirano. Napačne so ugotovitve sodišča, da je bil sklep o premestitvi ustrezno obrazložen, kar naj bi potrjeval tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 1. 3. 2017. Zgolj navedba v obeh sklepih, da naj bi bilo delo razporejeno med ostale uslužbence ministrstva, standardu obrazloženosti ne zadošča. Navedeno delovno mesto ni bilo ukinjeno, ampak ga je delodajalec ukinil šele 22. 5. 2017, torej po šestih mesecih od izdaje sklepa o tožnikovi premestitvi. V zvezi s tem je tožnik predlagal zaslišanje D.D. kot priče, ki bi potrdil tožnikove navedbe, saj je bil v podobni situaciji kot tožnik in bi povedal, kako je takrat vodstvo ministrstva delovalo. D.D. premeščen iz ministrstva R. k toženi stranki je v delovnopravnem sporu uspel, pojasnil pa bi dejstva in okoliščine pri delovanju takratnega vodstva MA.. Tožnik je kot javni uslužbenec večkrat opozarjal na nepravilnosti, ki so se dogajale na ministrstvu, kar pa ni bilo všečno njegovim nadrejenim. Tako je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj si sodišče napačno razlaga 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU. Ne gre zgolj za to, da je dovolj ocena predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ampak mora biti za takšno premestitev izkazana realna potreba, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je prečitalo vse listine v spisu, ki so jih predložile tožnik in tožena stranka. Zaslišalo je tožnika in priče C.C., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I., pri čemer je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče zaslišati pričo D.D., ki je bil premeščen iz ministrstva R. na MA., pri čemer je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da premestitev priče D.D. ni vezana na premestitev tožnika, torej njegovo zaslišanje ni bistveno za rešitev tega primera. Pritožbeni ugovori tožnika, da bi sodišče z zaslišanjem priče D.D. ugotovilo, kako je tožena stranka (MA.) v tem času delovalo ter da je bil tožnik v podobni situaciji kot priča, in dejstvo, da je priča D.D. uspel v delovnem sporu, ne more vplivati na tožnikovo premestitev. Sodišče je presojalo zakonitost tožnikov premestitve iz MA. na AB.. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N., ki naj bi izpovedali, katere tožnikove naloge so prevzeli, o tem je izpovedala že priča G.G.. Sodišče tudi ni zaslišalo svetovalke za pomoč in informiranje pred spolnim in drugim nadlegovanjem in trpinčenjem na MA., saj tožnik nikoli ni podal kakršnekoli prijave zaradi tovrstnega ravnanja, kar sicer tudi ni bilo sporno. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje O.O., ki bi lahko izpovedala, katera delovna mesta so bila prosta, saj je sodišče v predmetni zadevi presojalo sklep o premestitvi, delodajalec pa ni dolžen, da bi moral imeti zasedena vsa sicer dejansko sistemizirana delovna mesta.

6. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja), ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna, pri čemer začasna premestitev lahko traja največ dve leti. Kot določa drugi odstavek 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki ga lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti, za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Uradnika je mogoče premestiti tudi na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v nižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu, in druge pogoje za tako delovno mesto, kot to določa tretji odstavek 147. člena ZJU. ZJU v tretjem odstavku 149. člena določa, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. ZJU v prvem odstavku 150. člena določa, da sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov.

7. Tožnik neutemeljeno v pritožbi navaja, da sklep o premestitvi ni dovolj obrazložen. Ugotoviti je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu koordinator V na ministrstvu A. v službi S., pri čemer ga je tožena stranka s sklepom potrjenim na Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja premestila v AB. na enako delovno mesto koordinator V, v uradu T., v službi U., v oddelku V.. Sklep o premestitvi sta podpisala ministrica na ministrstvu A. C.C. in generalni direktor, AB. E.E.. Iz sklepa o premestitvi izhaja, da na AB. od ustanovitve direkcije P. dalje nimajo uslužbenca, ki bi opravljal naloge vzdrževanja in izdajanja službenih vozil, saj je bil javni uslužbenec s 1. 1. 2016 premeščen na direkcijo P., ob tem da imajo v agenciji B. skupaj 26 službenih vozil, ki so vsakodnevno v uporabi in je dobra koordinacija izposoje avtomobilov ključna, da lahko vsak uslužbenec, ki službeni avto potrebuje, le-tega zares dobi. Poleg tega je skrb za brezhibnost vozil nujna za varnost uslužbencev, predvsem pri terenskih vozilih, s katerimi se uslužbenci vsakodnevno vozijo po težje dostopnih in nevarnih terenih. Prav tako se je v novembru 2016 upokojil tudi uslužbenec, ki je opravljal osnovna vzdrževalna dela ter spremljal stanje objektov, naprav in poslovnih prostorov, tako da tudi za opravljanje te naloge nujno potrebujejo novega uslužbenca. Premestitev tožnika je bila nujna za zagotovitev učinkovitejšega opravljanja dela na področju. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom št. ... z dne 1. 3. 2017 pritožbo tožnika zavrnila in navedla, da sta razlog premestitve in sklep ustrezno obrazložena, in da gre po oceni obeh predstojnikov za potrebno premestitev. Ob tem je tudi tožena stranka delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki zaradi optimizacije razporedila med druge javne uslužbence, tako da delo opravlja z enim javnim uslužbencem manj.

8. Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano. Sodišče je zaslišalo tako bivšega direktorja AB. E.E. ter bivšo direktorico ministrstva A. C.C., ki sta oba skladno izpovedala, da je bil tožnik premeščen na AB. zaradi kadrovskih potreb, pri čemer je AB. imel velike kadrovske težave, tako zaradi novo ustanovljene direkcije P. ter upokojitve enega javnega uslužbenca, kar je bilo že predhodno pojasnjeno.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je šlo pri tožniku za diskriminacijo iz razloga, ker je večkrat opozarjal na nepravilnosti, ki so se dogajale na ministrstvu, kar ni bilo pogodu njegovim nadrejenim, ter da ni bilo več zaupanja med njim in vodjo službe, vključno z ostalimi nadrejenimi. Navedeno v postopku ni bilo izkazano, sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik glede navedbe o diskriminaciji in mobingu ter šikaniranju ni izkazal, ob tem v postopku ni navajal in zatrjeval nobenih konkretnih dejanj, ki bi bila lahko opredeljena kot mobing, nadlegovanje in šikaniranje. Iz treh predloženih elektronskih sporočil izhaja le njegovo nezadovoljstvo z opravljanjem kurirskih del, ker to ni bilo v njegovem opisu delovnih nalog, pri čemer ne gre za dejanja, ki bi bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti tožniku na delovnem mestu, ali v zvezi z delom. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2005 izhaja, da so tožnikove delovne naloge koordiniranje izvajanja enostavnejših nalog, dajanje pojasnil, izdelava enostavnih poročil in tudi opravljanje drugih nalog podobne zahtevnosti, kamor šteje tudi opravljanje kurirskih nalog. Tudi vse zaslišane priče so pojasnile, da s tožnikom niso imeli trenj, E.E. - takratni direktor AB. je tudi izpovedal, da je s tožnikom korektno sodeloval in da nimata medsebojnih težav, prav tako je tudi izpovedal, da so tožniku ponujali več opcij v zvezi s premestitvijo, česar pa tožnik ni sprejel. Torej tudi po oceni pritožbenega sodišča ni šlo za kakršenkoli razlog diskriminacije. Kot že navedeno, pa predlagano zaslišanje D.D., ki je bil z ministrstva R. premeščen na ministrstvo A., ni v nikakršni povezavi s tožnikovo premestitvijo in torej ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je izpodbijani sklep o premestitvi nezakonit iz razloga, ker tožena stranka ni ukinila sistemiziranega delovnega mesta tožnika koordinator V in je delovno mesto v času izdaje izpodbijanega sklepa še obstajalo, pri čemer je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno šele 22. 5. 2017, torej po šestih mesecih tožnikove premestitve. Navedeno za odločitev ni relevantno, saj za premestitev ni bistvena ukinitev delovnega mesta, pač pa je potrebno, da je izkazana ocena predstojnika, da bo delo organa učinkovitejše oziroma smotrneje, kar je bilo v postopku izkazano, pri čemer sta sklep podpisala tako ministrica kot predstojnik organa, kamor je bil tožnik premeščen. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da tretji odstavek 156. člena ZJU, ki sicer ureja redno odpoved iz poslovnih razlogov, določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (reorganizacija). Tožnik pa ni bil premeščen iz poslovnega razloga, torej ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 156. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi.

11. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 718,05 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnik v pravdi ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka (154. člen ZPP) in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.