Jedro

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Izrek

I.Dopolnitev predloga z dne 27. 3. 2026 za dopustitev revizije se zavrže.

II.Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Občinske uprave Občine A., št. 35015-0013/2021-2 z dne 20. 10. 2021. S to odločbo je navedeni organ tožnici kot investitorki za nameravano gradnjo objekta po klasifikaciji 12520 Rezervoarji, silosi in skladišča na zemljišču s parcelnimi številkami 690, 691, 693, 701, 702, 703 in 704, vse k. o. ..., na podlagi 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju občine A. (Uradni list RS, št. 64/19, v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek v skupnem znesku 251.989,27 EUR in odločil, da ga je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni po dokončnosti odločbe. Komunalni prispevek je bil odmerjen zaradi priključitve objekta na vodovodno omrežje.

2.V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo tožnici, da je nameravana gradnja (tj. skladišče) del gospodarske javne infrastrukture, kar pa ni razlog za oprostitev plačila komunalnega prispevka na podlagi prvega odstavka 226. člena ZUreP-2. Zakonodajalec je besedo „oziroma“ v navedeni določbi uporabil z namenom pojasniti, da so plačila komunalne opreme oproščeni tisti objekti javne gospodarske infrastrukture, ki komunalne opreme ne potrebujejo oziroma je ne uporabljajo. Glede tega pa je zmotna tožničina razlaga, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo, ne pa tudi objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka (posredno). Upravno sodišče ni upoštevalo tožničinih navedb, da se območje B. ne priključuje na komunalno opremo, ki je v upravljanju toženke, pač pa na komunalno opremo druge občine (Mestne občine C.), saj niso bile podane ne v upravnem postopku ne v tožbi, ampak šele v kasnejši vlogi in na glavni obravnavi, za tako ravnanje pa predlagateljica ni navedla upravičenih razlogov. Zavrnilo je tudi možnost oprostitve plačila komunalnega prispevka na podlagi 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), po katerem se komunalnega prispevka ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, saj je ta po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 prenehal veljati z dnem uveljavitve tega zakona, po drugem odstavku tega člena pa se je tudi prenehal uporabljati z dnem uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 146. člena tega zakona. Prav tako je zavrnilo tožbene navedbe, da naj toženka v Odlok ne bi mogla povzeti vrednosti iz Pravilnika o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (v nadaljevanju Pravilnik) in da naj bi se Pravilnik lahko uporabil le, če občina ne sprejme Odloka v šestih mesecih od sprejema OPN, in tožničine očitke o nezakonitosti Odloka. Pojasnilo je, da občina za sprejem podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno infrastrukturo ni dolžna sprejeti OPN in nato na njegovi podlagi še odloka o programu opremljanja, pač pa je z odlokom dolžna sprejeti podlage za odmero komunalnega prispevka, tak odlok pa je toženka sprejela, in sicer gre za Odlok. Ker za njegov sprejem ni potreben prehodni sprejem OPN, je kot irelevantne zavrnilo tožničine navedbe, da občinskega prostorskega načrta na območju, na katerem se nahaja nameravani objekt, ni mogoče sprejeti, ker je to območje urejeno z državnim prostorskim načrtom. Neutemeljeni so tudi tožničini očitki o ustavni neskladnosti določbe 217. člena ZUreP-2 ter zakonski in ustavni neskladnosti določbe 24. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba) ter določb Odloka. Poudarilo je, da „povprečni“ stroški opremljanja stavbnih zemljišč, kot jih dopušča tretji odstavek 219. člena ZUreP-2 ter jih povzema Odlok, na podlagi katerega je bil v obravnavani zadevi odmerjen komunalni prispevek, odražajo stroške obstoječe komunalne opreme iz prve alineje prvega odstavka 218. člena ZUreP-2. Tožnica je določbam Odloka, ki povzemajo povprečne stroške opremljanja stavbnih zemljišč iz Pravilnika, le posplošeno očitala neustavnost, ni pa navedla, zakaj meni, da te vrednosti niso dejanske, prave oziroma sorazmerne, niti tega ni dokazovala. V zvezi s tožničinim zavzemanjem za odmero komunalnega prispevka za povečanje zmogljivosti nameravanega objekta ali spremembo njegove namembnosti po drugem odstavku 220. člena ZUreP-2, je Upravno sodišče poudarilo, da gre pri tožbenih navedbah, da je zemljišče, na katerem bo stal nameravani objekt, „že pozidano“ (ki so sicer pavšalne, nekonkretizirane in dokazno nepodprte do te mere, da na njihovi podlagi ni mogoče določiti, za kakšen objekt naj bi šlo oziroma kakšnemu objektu naj bi se zgolj povečevala zmogljivost), za nedovoljene tožbene novote.

3.Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj jo dopusti zaradi devetih(1) pomembnih pravnih vprašanj. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje z višino plačanih komunalnih prispevkov in z neenotno prakso Upravnega sodišča ter z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Dne 27. 3. 2026 je predlagateljica vložila še dopolnitev predloga s prošnjo, naj ji Vrhovno sodišče dovoli dodatno utemeljitev. V tej vlogi se glede prvega vprašanja sklicuje na navedbe v odločbi Ustavnega sodišča Up-97/20, pri vprašanjih v zvezi z zakonsko oprostitvijo plačila komunalnega prispevka (sklepati je mogoče, da gre za četrto in peto vprašanje) pa ob sklicevanju na opombo 1 Priloge Uredbe zatrjuje, da je v obravnavani zadevi podana zakonska oprostitev po 45. členu ZSZ v povezavi z 32. členom PZ in po 226. členu ZUreP-2.

K I. točki izreka

4.Dopolnitev predloga za dopustitev revizije je prepozna.

5.Stranka mora predlog za dopustitev revizije podati v roku 30 dni po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v upravnem sporu torej po vročitvi sodbe Upravnega sodišča, zoper katero ni pritožbe po 73. členu ZUS-1.

6.Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlagateljičin pooblaščenec izpodbijano sodbo prejel 22. 12. 2025. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije se je tako iztekel 21. 1. 2026. To pomeni, da je bila dopolnitev predloga, ki jo je pooblaščenec vložil neposredno pri Vrhovnem sodišču 27. 3. 2026, vložena po izteku predpisanega roka.

7.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče dopolnitev predloga za dopustitev revizije zavrglo kot prepozno (377. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

8.Predlog ni popoln.

9.V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna po navedenem odstavku, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

10.Iz teh določb izhaja, da mora predlagatelj za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP).(2) Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.(3) Obravnavani predlog temu ne zadosti.

11.Kot prvo, v predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.

12.Tako predlagateljica v zvezi s prvim vprašanjem zatrjuje kršitev pravice do naravnega sodnika in poseg v pravico do sodnega varstva, to je – kot navaja –, da o zadevi odloči sodnik, izbran po pravilih, določenih z zakonom in sodnim redom. Zatrjuje torej kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, pri tem pa ne navede natančno in konkretno, katero pravilo v obravnavani zadevi ni bilo spoštovano, s tem ko so deli obrazložitev v sodbah, ki so jih izdali različni sodniki (iz različnih oddelkov Upravnega sodišča) v bistveno (pravno in dejansko) enakih zadevah iste predlagateljice in očitno v zvezi z enakimi tožbenimi ugovori, dobesedno enaki. Predlagateljica ni konkretna in natančna niti pri opisovanju kršitve, s katero naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba. Sama namreč navaja, da sta bili dve sodbi izdani 24. 10. 2025, šest pa 13. 11. 2025,(4) kar je v nasprotju s trditvijo v vprašanju, da naj bi šlo za istočasno sojenje. Drugo vprašanje ni konkretno, saj se nanaša na razlago, ki je v izpodbijani sodbi ni. Upravno sodišče je namreč uporabi besede „oziroma“ v prvem odstavku 226. člena ZUreP-2 pripisalo pojasnilni pomen (v smislu dopolnitve, dodatne pojasnitve prej navedenega), ne pa pomena veznika (in, ali). Posledično je v predlogu izostala navedba, zakaj je tako razumevanje sodišča napačno. V zvezi s tretjim, četrtim in petim vprašanjem (povezanih z oprostitvijo plačila komunalnega prispevka ter veljavnostjo oprostitve iz 45. člena ZSZ) predlagateljica v predlogu le vztraja na stališčih, ki jih je Upravno sodišče že zavrnilo. Ni pa kratke obrazložitve, zakaj je ta presoja napačna. Glede navedbe, da toženka na njenem območju (tj. na A. strani B.) ne omogoča priključevanja območja B. na njeno komunalno infrastrukturo, je Upravno sodišče presodilo, da gre za nedovoljene tožbene novote. Temu stališču pa predlagateljica argumentirano ne nasprotuje. Enaka pomanjkljivost je ugotovljena tudi pri šestem vprašanju (nanaša se na dopustnost odmere komunalnega prispevka, čeprav je območje urejeno z državnim prostorskim načrtom). Upravno sodišče je presodilo, da ta okoliščina v obravnavani zadevi ni relevantna. Predlagateljica pa v predlogu ne navede konkretno, zakaj naj bi bilo to stališče napačno. Obrazložitev k sedmemu vprašanju predlagateljica gradi na stališču, da Občina A. ne zagotavlja komunalne opreme na območju B. in torej tudi ni upravičena obračunati komunalnega prispevka. Upravno sodišče navedb, da se predlagateljica ne priključuje na komunalno opremo toženke, pač pa na komunalno opremo druge (koprske) občine, ni upoštevalo, saj niso bile podane ne v upravnem postopku ne v tožbi, ampak šele v kasnejši vlogi in na glavni obravnavi, za tako ravnanje pa predlagateljica ni navedla upravičenih razlogov.(5) To pomeni, da postavljeno vprašanje ni v povezavi z navedenim nosilnim stališčem v sodbi o nedovoljenih novotah v upravnem sporu in da v predlogu tudi ni navedeno, zakaj naj bi bilo stališče o prekluziji napačno. Poleg tega gre pri vprašanju na način, kot je oblikovano, za nedopustno vprašanje dejanskega stanja. Osmo vprašanje se nanaša na zakonitost občinskega Odloka (Ur. l. RS, 115/2021), ki v izpodbijani sodbi ni bil uporabljen. Upravno sodišče se je namreč sklicevalo na Odlok, objavljen v Ur. l. RS, št. 64/2019. Postavljeno vprašanje in obrazložitev, kjer predlagateljica ponovi številko uradne objave Odloka, torej ni v povezavi z obravnavano zadevo. Četudi bi šteli, da gre le za tehnično napako, pa se predlagateljica v obrazložitvi ne sooči s stališči v izpodbijani sodbi in ne navede, zakaj so ta stališča napačna. V zvezi z devetim vprašanjem predlagateljica navaja, da bi morala toženka odmeriti komunalni prispevek po 15. členu Odloka zaradi spremembe zmogljivosti ali spremembe namembnosti objekta, pri čemer tudi iz tega dela obrazložitve ni razvidno, katero stališče Upravnega sodišča naj bi bilo v zvezi s predlaganim vprašanjem napačno in zakaj. Poleg tega vprašanje ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, saj iz sodbe ne izhaja, da je bil predmet odmere objekt, ki je le spreminjal svojo zmogljivost ali namembnost, temveč da je tožnica v zahtevi za odmero komunalnega prispevka dne 6. 10. 2021 glede nameravanega objekta sama navedla, da gre za gradnjo skladišča. Zato gre v bistvenem za dejansko in ne pravno vprašanje. Še več, Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da gre pri tožničinih navedbah, da je zemljišče, na katerem bo stal nameravani objekt „že pozidano“, za nedovoljene tožbene novote. Da bi bilo to stališče Upravnega sodišča napačno, pa predlagateljica ne zatrjuje in nasprotnega ne razlaga.

13.Kot drugo, predlagateljica objektivno pomembnost vprašanj utemeljuje z navedbo, da naj bi se izpodbijana sodba bistveno razlikovala od odločitev v zadevah I U 1446/2018, III U 170/2017, III U 171/2017, III U 226/2020, III U 263/2020, vendar zatrjevane neenotne sodne prakse ne izkaže na zahtevani način. Navaja namreč le opravilne številke zadev in okoliščino, da je sodišče v navedenih zadevah tožbam ugodilo in zadeve vrnilo v ponovni postopek toženki, ne opravi pa natančne in konkretne primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja in tako ne izkaže, da bi Upravno sodišče ob bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju odločilo drugače. Tudi trditev o odstopu od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 498/2001 in I Up 857/2004 je le navržena brez opravljene natančne in konkretne primerjave zadev z obravnavano.

14.Ker predlog ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

(1)Gre za vprašanja: 1. Ali je podana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, če se odločitev različnih sodnikov, ki istočasno sodijo v različnih zadevah, ujema do te mere, da so bistveni deli obrazložitev sodb dobesedno enaki? 2. Ali se beseda „oziroma“ v 226. členu ZUreP-2 uporablja kot „in“ ali kot „ali“? 3. Ali je pogoj za oprostitev plačila komunalnega prispevka, da se gospodarska javna infrastruktura niti posredno ne priključuje na komunalno opremo? 4. Ali se za odmero komunalnega prispevka za pristaniško infrastrukturo uporablja 45. člen ZSZ? 5. Ali je pristaniška infrastruktura oproščena plačila komunalnega prispevka? 6. Ali je dopustna odmera komunalnega prispevka za objekte, ki se nahajajo na območju, ki ga ne ureja občinski prostorski načrt, pač pa ga ureja državni prostorski načrt? 7. Ali je občina upravičena obračunati komunalni prispevek zgolj zato, ker se zemljišče nahaja na območju občine, čeprav se objekt na tem zemljišču posredno priključuje na komunalno opremo, ki jo zagotavlja druga občina? 8. Ali je Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine A., Uradni list RS, št. 115/2021, zakonit, čeprav ne izhaja iz dejanskih stroškov dejanske komunalne opreme na območju B.? 9. Ali se pri odmeri komunalnega prispevka upošteva, da so na območju že zgrajeni objekti, tako da se z novo gradnjo le spreminja obseg zmogljivosti priključevanja?

(2)Sklepi Vrhovnega sodišča X DoR 204/2021 z dne 16. 3. 2022, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023, III DoR 58/2022 z dne 14. 6. 2022 in drugi.

(3)Glej npr. sklep X DoR 67/2025 z dne 19. 11. 2025.

(4)Med njimi je tudi sodba, na katero se nanaša ta predlog za dopustitev revizije.

(5)Prim. s 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.