Jedro

Zapor oz. pripor ne predstavljata višje sile, marveč gre za okoliščine na strani toženca. Četudi bi sodišče preverjalo, kje se toženec nahaja, to na končni izid postopka ne bi imelo vpliva. Vabilo na narok je bilo tožencu pravilno vročeno, odločitev, ali se mu bo odzval, pa je bila tudi na njem, saj ni zatrjeval, da mu je bila udeležba onemogočena.

Dejstvo, da se toženec nahaja v zaporu oz. priporu, samo po sebi še ne pomeni, da s pogodbo sprejete obveznosti ne more izpolniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba za nakup stanovanja …, sklenjena 9. 1. 2013, razvezana. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 1.072,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da glede na predmet spora okrajno sodišče ni bilo stvarno pristojno za razsojanje. Vrednost spornega predmeta je bistveno višja od 15.000,00 EUR, zato podaja ugovor stvarne nepristojnosti sodišča. Ob dejstvu, da je bil že plačan prvi del kupnine v višini 75.000,00 EUR, okrajno sodišče ne bi smelo odločati v tej zadevi, ampak bi se moralo izreči za nepristojno in zadevo odstopiti okrožnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 31. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), ki narekuje sodno določitev vrednosti predmeta postopka. Gre za obligatorno obveznost sodišča, da s sklepom določi pravo vrednost, potem ko ugotovi, da je opredeljena vrednost prenizka.

Pritožnik poudarja, da mu je bilo vabilo za 4. 2. 2016 dostavljeno na naslov ZPKZ X. Upal je, da bo 8. 1. 2016 prišel na prostost po prestajanju dveletne zaporne kazni, vendar je bil zoper njega pred tem datumom znova odrejen nov pripor. Sodišče bi moralo preveriti njegov status in opraviti poizvedbe, ali se še vedno nahaja v zaporu ali pa celo v priporu. Načelo pravičnosti narekuje, da se osebi, zoper katero ima država določen prostostni ukrep, omogoči udeležba na glavni obravnavi. Še posebej ob dejstvu, ker je v odgovoru na tožbo navedel, da ni imel možnosti poravnati kupnine. Slednjo bo poravnal takoj, ko bo izpuščen s prestajanja kazni. Upoštevati bi bilo treba dejstvo, da ima s pogodbo, sklenjeno 9. 1. 2013, poštene namene. Glede na to, da je del kupnine že poravnal, ter da je bil zoper njega odrejen pripor po izteku predhodnega prestajanja kazni, bi moral tožnik to okoliščino sporočiti sodišču zaradi korektnosti postopka. Ker pa tega ni storil, je prišlo do zlorabe procesnih pravic po 11. členu ZPP s ciljem škodovati nasprotni stranki pri uveljavitvi njenih pravic. Pripor predstavlja višjo silo – gre za okoliščine, na podlagi katerih toženec ni mogel ustrezno reagirati.

Sodišče je v 3. točki obrazložitve zapisalo, da je 4. 2. 2016 opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Ob izostanku toženca poravnalnega naroka ni moglo opraviti, kar pomeni, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Poudarja, da bo poplačal kupnino, ko bo prišel na prostost. Tožbi in sodbi očita nemoralnost. Tožnik je vedel, da se toženec nahaja v priporu, pa je zavestno pošiljal opomine in ostalo korespondenco na naslov podjetja P. d. o. o., ki ni poslovalo. Takšno ravnanje sodi v krog zlorabe procesnih pravic, saj je tožnik pošiljal dopise oziroma pozive zagovornikom, ki niso bili pooblaščeni v civilnih zadevah, temveč le v kazenskih postopkih. Tožnik bi lahko pri pristojnem sodišču pridobil dovolilnico za obisk pripornika – toženca z namenom mirne rešitve nastale situacije. Nasprotno pa je z zlorabo 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) postavil naknadni rok za izpolnitev pogodbe, čeprav je vedel, da tega toženec ne bo mogel izpolniti, ker je v priporu. Takšno ravnanje je neetično ter v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pa tudi v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 5. in 7. členu OZ.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter poudarja, da je bil pripor zoper toženca odrejen več mesecev po izteku naknadnega roka za izpolnitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti, toženec pa je zamujal s plačilom kupnine več kot osem mesecev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena zatrjevanja o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča so neutemeljena. S tem vprašanjem se je pritožbeno sodišče že ukvarjalo, ko je odločalo o tožnikovi pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 4. 2015, v katerem je bila vrednost spora določena na 438.957,00 EUR, okrajno sodišče pa se je izreklo za stvarno nepristojno. Pritožbeno sodišče je sledilo tožnikovi pritožbi ter citirani sklep razveljavilo. Izhajalo je iz stališča, da je tožnik prepričljivo ovrednotil svoj interes za zmago v pravdi, zato ima v obravnavani situaciji njegova ocena vrednosti prednost. Takšno oceno izrecno opravičuje določba drugega odstavka 44. člena ZPP. Tožnik je argumentirano pojasnil razloge za določeno višino vrednosti spornega predmeta. Navedel je, da zasleduje ekonomski interes. Slednji je v povrnitvi 15.000,00 EUR, kar predstavlja davek na promet z nepremičninami, ki ga je plačal davčni upravi na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki naj se šteje za razvezano. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 44. člena ZPP ni razlogov, da takšnemu razlogovanju ne bi sledili. Zato pritožbena zatrjevanja o stvarni nepristojnosti prvega sodišča ter kršitvi določbe 31. člena ZST-1 niso utemeljena. Glede slednje je treba še posebej izpostaviti, da je prvo sodišče določilo višjo vrednost spornega predmeta in se izreklo za stvarno nepristojno, vendar pa je bila po presoji pritožbenega sodišča takšna odločitev napačna. Ob upoštevanju zatrjevanj tožnika o višini vrednosti spornega predmeta in smisla opredelitve vrednosti spornega predmeta, ki je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja v zvezi z zlorabo procesnih pravic po 11. členu ZPP. Podpisana povratnica, pripeta k list. št. 42, izkazuje vročitev vabila na poravnalni in prvi narok tožencu. Nobenega razloga ni bilo, da bi prvo sodišče opravljalo še posebne poizvedbe o tem, ali se toženec nahaja v zaporu ali priporu. Toženec je bil o naroku pravilno seznanjen, pri čemer je za civilni postopek povsem nepomembno, ali se toženec nahaja v zaporu ali priporu. Zato so tudi neutemeljena pritožbena razlogovanja o zlorabi procesnih pravic po 11. členu ZPP. Tožnik sodišču res ni sporočil, da je toženec v priporu, kar pa ne vodi k zaključku, da je bil njegov cilj škodovati nasprotni stranki pri uveljavitvi njenih pravic. Toženec niti ne zatrjuje, da je v priporu izrazil željo po udeležbi na naroku, vendar mu udeležbe niso omogočili. Zapor oz. pripor tudi ne predstavljata višje sile, kot v pritožbi meni toženec, marveč gre za okoliščine na strani toženca. Četudi bi sodišče preverjalo, kje se toženec nahaja, to na končni izid postopka ne bi imelo vpliva. Vabilo na narok je bilo tožencu pravilno vročeno, odločitev, ali se mu bo odzval, pa je bila tudi na njem, saj ni zatrjeval, da mu je bila udeležba onemogočena.

7. Toženčeva pritožbena zatrjevanja o plačilu kupnine, ko bo prišel na prostost, ne morejo imeti želene teže. Toženčevo nahajanje v zaporu oz. priporu še ne pomeni, da obveznosti ne more izpolniti (npr. preko prenakazila sredstev oz. pooblastitve drugih oseb).

8. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja o nemoralnosti tožbe oz. sodbe. Razlogi, ki jih v zvezi s tem toženec navaja – vročanje na naslov podjetja P., d. o. o. ter zagovornikom v kazenskih postopkih – za obravnavano zadevo niso relevantni. Enako velja glede zatrjevanj o zlorabi 104. člena OZ. Kot je bilo že poudarjeno, dejstvo, da se toženec nahaja v zaporu oz. priporu, samo po sebi še ne pomeni, da s pogodbo sprejete obveznosti ne more izpolniti. Zapor oz. pripor ne predstavljata višje sile, kot zatrjuje toženec. Zato sklicevanje na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti zaradi prestajanja kazni/pripora toženca ne odvezuje izpolnitve pogodbenih obveznosti.

9. Pritožba pravilno opozarja, da prvo sodišče poravnalnega naroka zaradi toženčeve odsotnosti ni moglo opraviti, čeprav je v 3. točki obrazložitve zapisano drugače. Iz zapisnika z dne 4. 2. 2016 jasno izhaja, da poravnalni narok ni bil opravljen, kar pomeni, da je zapis v prej navedeni 3. točki napačen. Vendar pa takšen zapis ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno meni pritožba, saj navedeno na pravilnost in zakonitost sodbe ni imelo vpliva. Bistveno je, da sodišče poravnalnega naroka ni opravilo.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.