Jedro

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave. Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki in drugemu tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačata 21.062,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti 1.173,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženca oziroma prva toženka in drugi toženec). Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 0000/2019 z dne 20.11.2019, začel stečajni postopek nad prvo toženko. Ker pa so bila do tega dne opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja,1 glede na smiselno uporabo 2. odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za izdajo odločbe v pritožbenem postopku.2

6. Predmetni postopek se je začel s tem, ko je tožeča stranka zaradi izterjave zneska 21.062,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2018 dalje do plačila zoper oba toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – to je lastne menice prve toženke z dne 28.11.2017 v znesku 21.062,64 EUR, z dospelostjo dne 24.4.2018, opremljene s klavzulama brez obvestila in protesta, domicilirane pri banki X. d. d. ter avalirane s strani drugega toženca (menica v prilogi A1 spisa). Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 8.6.2018 izdalo sklep o izvršbi VL 38885/2018 (red. št. 10 spisa), zoper katerega sta toženca vložila ugovora (red. št. 11 in 13 spisa), tako da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 10.9.2018 (red. št. 18 spisa) razveljavilo navedeni sklep o izvršbi ter odločilo, da bo o predmetnem zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje; 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)).

7. V primeru postopka, ki se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba (2. odstavek 62. člena ZIZ). Ker predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine po svoji naravi ne vsebuje navedbe dejstev in dokazov, na katere se opira tožbeni zahtevek ter torej nima vseh potrebnih sestavin tožbe (180. člen ZPP), je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 24.10.2018 (red. št. 22 spisa) pozvalo, da tožbo v roku 15 dni ustrezno dopolni.

8. V dopolnitvi tožbe (red. št. 23 spisa) je tožeča stranka navedla, da sta s prvo toženko poslovno sodelovali, pri čemer je tožeča stranka nastopala kot prodajalec različnega trgovskega blaga (cement, betonsko jeklo, armaturne mreže, cevi ipd.), prva toženka pa kot kupec le-tega. V okviru medsebojnega sodelovanja sta sklenili tudi pogodbo št. 000/2017 z dne 28.11.2017 (priloga A5 spisa), s katero sta uredili medsebojna razmerja pri dobavi blaga in storitev iz prodajnega programa tožeče stranke, zaradi utrditve obveznosti oziroma zavarovanja plačila pa je prva toženka izročila tožeči stranki menično izjavo in dve avalirani bianco menici, na katerih je žig prve toženke in podpis njenega takratnega direktorja – to je drugega toženca, ki je menici podpisal hkrati še kot avalist. Nadalje je tožeča stranka pojasnila, da je zadevno menico izpolnila v skladu z navedeno menično izjavo – pooblastilom za izpolnitev menice, ki jo upravičuje, da izpolni in unovči izročeno (bianco) menico za poplačilo vseh zapadlih in neporavnanih terjatev (vključno z vsemi obrestmi) do prve toženke na podlagi pogodbe št. 000/2017, kot tudi morebitnih drugih (dospelih, pa ne plačanih) terjatev do nje (priloga A2 spisa). Menično vsoto (21.062,64 EUR) je utemeljila z zapadlimi in neporavnanimi obveznostmi prve toženke po 11 računih za dobavljeno blago na podlagi pogodbe št. 000/2017 v skupnem znesku 20.645,02 EUR (računi z dobavnicami v prilogah A7 do A34 spisa), k čemur je prištela še obračunane zakonske zamudne obresti v višini 417,62 EUR (saldakontna kartica v prilogi A36 spisa). Pojasnila je še, da je zadevna menica ostala v celoti neplačana, saj (ob dospelosti) njeno unovčenje pri banki – domiciliatu zaradi pomanjkanja sredstev na računu prve toženke ni bilo uspešno (zadnja stran zadevne menice v prilogi A1 spisa ter obvestilo o ne unovčeni menici v prilogi A4 spisa).

9. Teh podrobnih (z dokazi podprtih) pravno relevantnih navedb tožeče stranke nato toženca nista konkretizirano in obrazloženo prerekala,3 zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožeči stranki in pravilno tožencema naložilo nerazdelno plačilo vtoževane menične vsote z zakonskimi zamudnimi obrestmi4 (27., 29., 31., 46., 107., 109. in 110. člen Zakona o menici (Ur. l. FLRJ, št. 104/46 s spremembami, ZM), 378. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) ter menična izjava v prilogi A2 spisa).5

10. V ugovorih zoper sklep o izvršbi (red. št. 11 in 13 spisa) sta toženca prerekala temelj in višino terjatve le z navedbo negativnih dejstev (t. j., da verodostojne listine, ki predlogu za izvršbo ni priložena, nimata v svojih knjigovodskih evidencah in da ne vesta, na katero pravno razmerje se ta verodostojna listina nanaša) ter predlagala zaslišanje strank. Toženca sta sicer tako trditveno in dokazno breme v zvezi z zgoraj navedenimi negativnimi dejstvi prevalila na tožečo stranko, vendar je ta svoje trditveno in dokazno breme glede temelja in višine vtoževane terjatve v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe z dne 7.11.2018, red. št. 23 spisa) korektno izpolnila in s tem procesno trditveno in dokazno breme ponovno prevalila na toženca. Ker pa slednja v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje nista podala nobenih konkretnih trditev,6 trditvenega bremena glede dejstev, na podlagi katerih bi se lahko razbremenila plačila, nista izpolnila, zato predlaganega zaslišanja strank sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve. Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave.7 Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.8

11. Šele v pritožbi podane navedbe v zvezi z domnevno napako volje (smiselno 49. člen OZ) predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člen ZPP). Tudi sicer so te pavšalne trditve brez ustrezno postavljenega tožbenega zahtevka nesklepčne, saj se ugovor napake volje podpisnika menice presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Za njegovo uveljavitev bi namreč tožena stranka morala vložiti (nasprotno) oblikovalno tožbo, v skladu z določbami OZ, ki urejajo napake volje ter sodno prakso, ki se je oblikovala na njihovi podlagi. Ker tožena stranka takšne tožbe ni vložila, z omenjenim ugovorom tudi iz tega razloga ne more uspeti.9

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožba prve toženke in drugega toženca je bila vložena dne 10.10.2019, rok za odgovor tožeče stranke nanjo pa se je iztekel dne 15.11.2019, kar je vse pred tem, ko so nastopile posledice začetka stečajnega postopka nad prvo toženko (dne 20.11.2019). 2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 344/2017 z dne 21.6.2017 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1279/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. I Cpg 161/2014 z dne 11.3.2015. 3 Po prejemu dopolnitve tožbe, toženca nanjo nista odgovorila, na prvi narok za glavno obravnavo dne 21.5.2019 (zapisnik na red. št. 30 spis) pa je pristopil le drugi toženec (ki v tistem času ni bil več zakoniti zastopnik prve toženke (list. št. 105 spisa)). Slednji je sicer navedel, da vztraja pri ugovornih navedbah, vendar (poprejšnje) zgolj pavšalno zanikanje obstoja dolga, potem ko je tožeča stranka izčrpno pojasnila zakaj je šlo, ne zadošča več (2. odstavek 214. člena ZPP). 4 V konkretnem primeru je bila menica izpolnjena skladno s pooblastilom prve toženke, s tem pa je zanjo (in tudi drugega toženca kot avalista) nastala (nova, prava) menična obveznost. Ker gre za novo obveznost (glavnico), ki jo tožeči stranki dolgujeta toženca, ni mogoče govoriti o anatocizmu v smislu 375. člena OZ. Ta določba namreč prepoveduje obrestovanje obresti zgolj v okviru enega in istega pogodbenega razmerja (enako npr. sodba Višjega sodišča V Ljubljani, opr. št. II Cp 4336/2009 z dne 3.3.2010 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 41/2001 z dne 13.9.2001). 5 Smiselno enako npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 439/2018 z dne 12.9.2018, opr. št. I Cp 1794/2017 z dne 8.11.2017 in opr. št. II Cp 3379/2014 z dne 24.2.2015. 6 Toženca na dopolnitev tožbe nista odgovorila, na prvi narok za glavno obravnavo dne 21.5.2019 pa je pristopil le drugi toženec. Slednji je sicer navedel, da vztraja pri ugovornih navedbah, ki pa so bile, kot že pojasnjeno, povsem pavšalne in so (komaj) zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku. 7 Podobno npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 878/2018 z dne 14.12.2018, opr. št. I Cpg 198/2018 z dne 6.2.2019, opr. št. II Cpg 589/2017 z dne 20.7.2017 in opr. št. II Cpg 1266/2015 z dne 12.10.2015. 8 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 198/2018 z dne 6.2.2019. 9 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 121/2013 z dne 21.05.2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4336/2009 z dne 3.3.2010.