Jedro

Stranka, ki neko dejstvo zatrjuje, mora to dejstvo dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da naj se ugotovi, da je tožena stranka prejela od pok. očeta A. K. darilo, to je znesek 10.000,00 DEM, kar naj se toženi stranki vračuna v njen dedni delež.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka omenjeni znesek prejela.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja, da bi sodišče moralo v večji meri upoštevati izpovedi treh neodvisnih in neobremenjenih prič. Dejstvo, da darila toženki niso bila nikjer pisno zabeležena, še ne pomeni, da daril ni bilo. V postopku so bile zaslišane priče, ki so izpovedale, da je zapustnik omenjene zneske dejansko dal toženki. Pritožnica se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Podrobno navaja, zakaj šteje, da bi moralo sodišče prve stopnje izpovedbe prič drugače ocenjevati.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Tudi preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pravilna pa je tudi materialnopravno odločitev sodišče prve stopnje, ki je potem ko je ugotovilo, da denar ni bil izročen, tožbeni zahtevek zavrnilo.

V skladu s pravili o dokaznem bremenu je stranka, ki zatrjuje neko dejstvo, to dolžna dokazati. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (člen 221 a Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker v konkretnem postopku pisnih dokazov ni bilo je sodišče prve stopnje zaslišalo stranke in večje število prič. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izročitev denarja v postopku ni bila dokazana z zadostno mero zanesljivosti.

Pri nobeni od prič ni šlo za neposredno pričo, torej za pričo, ki bi bila navzoča, ko naj bi pokojni denar izročil toženki kot darilo. V vseh primerih gre za posredne priče, ki naj bi jim pokojni govoril o izročitvi denarja. Tudi tožnica sama, pa tudi njen sin in mož, ki sta bila tudi oba zaslišana kot priči, naj bi za izročitev zneskov zvedeli od zapustnika. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi zapustnik, če bi zatrjevane denarne zneske izročil kot darilo toženki, poskrbel, da bi se to tudi zapisalo, vsaj takrat, ko je sklepal pogodbo z vnukom, kot navaja sodišče prve stopnje oziroma bi izročitev denarja kot darilo na račun dednega deleža "zavaroval" lahko drugače. Res je sicer, kar pravi pritožba, da če neko dejstvo ni zapisano, še ne pomeni, da ga ni. Res je tudi, da je obstoj takega dejstva mogoče dokazovati tudi na druge načine. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje izročitev denarja ni dokazana s tako mero zanesljivosti, kakršna je potrebna, da bi bilo tožbenemu zahtevku lahko ugodeno. Sicer pa pritožba ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, pač pa graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in daje svojo dokazno oceno izjav prič. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na vse dokaze, ki jih je to sodišče izvedlo, pritožbene trditve niso take, da bi ugotovitve sodišča prve stopnje omajale v takem obsegu, da bi bila potrebna razveljavitev sodbe.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Določbe ZPP iz leta 1977 so bile v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.