Jedro

Sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do tega upravičen le, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je po pooblaščenem odvetniku pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep glede pripora po vloženi obtožnici v zadevi I K 84731/2023 Okrožnega sodišča v Kopru. Navedel je, da bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi nesorazmernosti pripora, zaradi odstopa od sodne prakse in ker bi se lahko pripor zagotovil z milejšim ukrepom. Za izvajalca brezplačne pravne pomoči je predlagal odvetnika A. A. Po pozivu tožene stranke je tožnik svojo vlogo dopolnil s tem, da je predložil osnutek zahteve za varstvo zakonitosti, ki bo vložena zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru I K 84731/2023 z dne 10. 1. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Kp 83731/2023 z dne 1. 2. 2023. Tožnikov pooblaščenec je obenem pojasnil, da je zaradi vložitve te zahteve tožnika dvakrat obiskal v ZPKZ Koper.

2. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z odločbo Bpp 32/2024 z dne 22. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati dva kriterija, in sicer materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju citira to zakonsko določbo ter navaja, da je v postopku pregledala tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in dokumentacijo, ki jo je predložil, sama pa je pridobila še več sklepov Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru, ki so bili izdani v kazenskem postopku I K 84731/2023 (4. točka obrazložitve).

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim mu je bil po vloženi obtožnici odrejen pripor, vložil prej, preden je prejel ta sklep, oziroma še celo prej, preden je bil ta sklep izdan. Tožnik je namreč prošnjo vložil dne 9. 1. 2024, sklep, zoper katerega namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je bil izdan 1. 2. 2024 in ga je prejel 12. 2. 2024. Tožena stranka ugotavlja, da iz osnutka zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je predložil tožnikov pooblaščenec, izhaja, da uveljavlja, da je pripor nesorazmeren, nadalje pojasnjuje svoja stališča glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, ne da bi pojasnil, v čem odločitev, ki jo namerava izpodbijati, od te sodne prakse odstopa ter da tudi ni podana tožnikova begosumnost. 4. Tožena stranka pojasnjuje, da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določeni v 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I Kpd 84731/2023 z dne 17. 11. 2023 zoper tožnika odredilo pripor od 15. 11. 2023 dalje ter pojasnilo okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje in okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o njegovi begosumnosti, kar vse utemeljuje odreditev pripora. Oba (takrat še) osumljenca, zoper katera se vodi prej navedeni kazenski postopek, torej tudi tožnik, sta zoper ta sklep vložila pritožbi, ki ju je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom I Ks 84731/2023 z dne 23. 11. 2023 zavrnilo, s sklepom iste opravilne številke z dne 15. 12. 2023 pa jim pripor podaljšalo še za en mesec, to je do 15. 1. 2024. Zoper ta sklep sta se pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Kopru s sklepom I Kp 84731/2023 z dne 27. 12. 2023 njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Ugotovilo je namreč, da še vedno obstaja utemeljen sum, da sta storila očitano jima kaznivo dejanje in da obstajajo okoliščine, ki potrjujejo njuno begosumnost, kar vse je v obrazložitvi svoje odločitve tudi utemeljilo.

5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik zgolj posplošeno ponavlja, da bi bilo mogoče enak učinek kot ga ima pripor, doseči tudi z milejšimi ukrepi, poleg tega pa tudi ni navedel, katere naj bi bile okoliščine, ki naj bi kazale, da ni utemeljenega suma, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. To, da obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja ne le iz sklepa o uvedbi preiskave, pač pa tudi iz sklepa o odreditvi pripora in sklepov o zavrnitvi predlogov za njegovo odpravo. V vseh teh odločitvah je tudi pojasnjeno, zakaj pri tožniku obstaja begosumnost. Navedbe tožnikovega pooblaščenca v predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči torej ne držijo, saj je bilo v postopku že večkrat odgovorjeno na vprašanja, ki jih navaja kot sporna.

6. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnikov pooblaščenec dne 28. 12. 2023 ponovno podal predlog za odpravo pripora tožniku in navajal enake razloge kot v predlogu za odpravo pripora z dne 11. 12. 2023. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I Kpr 84731/2023 z dne 29. 12. 2023 predlog tožnika za odpravo pripora in za njegovo nadomestitev z varščino zavrnilo in še enkrat odgovorilo na ugovore glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in sorazmernosti pripora. Izpostavilo je, da je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (npr. v sodbah I Ips 41/1999, XI Ips 46/2009, in številnih drugih) ter da v primeru, ko je pripor odrejen iz razloga begosumnosti, ni treba posebej utemeljevati sorazmernosti pripora v ožjem pomenu. Tudi zoper to odločitev Okrožnega sodišča v Kopru je tožnik vložil pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat zavrnil dne 24. 1. 2024. 7. Obtožnica zoper tožnika je bila vložena 5. 1. 2024, Okrožno sodišče v Kopru pa je s sklepom I Ks 84731/2023 z dne 10. 1. 2024 tožniku in drugemu obtoženemu v kazenski zadevi podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Zagovornika sta se zoper ta sklep pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Kopru s sklepom I Kp 84731/2023 z dne 1. 2. 2024 njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Obe sodišči sta se opredelili do enakih ugovorov obtožencev glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in glede begosumnosti, ugotovili pa sta tudi, da obtoženca nista navajala nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev.

8. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da so bile vse kršitve, ki jih želi tožnik izpostaviti v zahtevi za varstvo zakonitosti, že uveljavljane, sodišče pa se je do posplošenih ugovorov večkrat opredelilo in svoja stališča izčrpno obrazložilo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ne navajata nobenega novega dejstva ali okoliščine v zadevi. Tožena stranka zato meni, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima izgledov za uspeh niti ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da temu ne bi bilo tako. Tožena stranka zato meni, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna in na drugačen zaključek ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik morebiti že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pojasnjuje še, da zakonska možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, saj pri vložitvi pravnega sredstva, zlasti izrednega, ne gre za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek. Ob upoštevanju vsega povedanega je zato tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev te pomoči, izpolnjevanja materialnega pogoja ni preverjala, saj morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči oba pogoja izpolnjena kumulativno.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v celoti ugodi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

10. Tožnik navaja, da je brez zaposlitve in brez premoženja in je zato prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper priporni sklep. Gre za priporni sklep, ki je bil izdan po vložitvi obtožnice, zoper katerega je tako pravno sredstvo dovoljeno. V prošnji je pojasnil vse razloge, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, to je, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), da je pripor nesorazmeren in da ni utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. To, da ima tožnik možnost za uspeh, priča dejstvo, da je glede neustavnosti 308. člena KZ-1G ustavna sodnica dr. Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023 to navedla in izpostavila, da bi moralo Ustavno sodišče zadevo obravnavati po vsebini, ker da gre za pomembno pravno vprašanje. Sodišče je tožniku neutemeljeno zavrnilo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, čeprav je v drugih podobnih primerih, npr. v zadevi Bpp 175/2023 odločilo drugače. Tožnik je s tem postavljen v neenakopraven položaj, s tem pa so kršene določbe 2., 14. in 21. člena Ustave ter 5. in 6. člen EKČP. Služba za brezplačno pravno pomoč se ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča ter sklepati, kako bo to v zadevi odločilo. Zadeva pa je za tožnika pomembna, saj bistveno posega v njegov položaj.

11. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za brezplačno pravno pomoč. Če mu brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo moral sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo tožene stranke diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

13. Sodišče je v zadevi za 3. 4. 2024 razpisalo narok za glavno obravnavo. Tožena stranka je po prejemu vabila na podlagi poziva sodišča odgovorila, da se strinja, da sodišče odloči na podlagi listin in da predlaga, da se glavna obravnava ne opravi. Tožnik na enak poziv sodišča ni odgovoril, vendar pa se kljub temu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi ter odločitev v zadevi sprejelo na podlagi listin upravnega spisa, ne da bi izvajalo dokaze, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Tožnikova neupravičena odsotnost namreč po presoji sodišča kaže na pomanjkanje njegovega pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic in s tem za vplivanje na uspeh z materialnopravnim zahtevkom.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisala potek postopka in pojasnila vse razloge za svojo odločitev, zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep glede pripora po vloženi obtožnici v zadevi I K 84731/2023 Okrožnega sodišča v Kopru. Navedel je, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi nesorazmernosti pripora, zaradi odstopa od sodne prakse in zaradi možnosti, da bi se pripor zagotovil z milejšim ukrepom. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

17. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Upoštevala je tudi določbe ZKP, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku.

18. Med strankama ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da namerava zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi nesorazmernosti pripora, zaradi odstopa od sodne prakse in zaradi možnosti, da bi se pripor zagotovil z milejšim ukrepom, vlogi pa je priložil tudi osnutek take zahteve. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do vseh navedenih razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vsebinsko opredelila in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev brezplačne pravne pomoči ni razumna. Tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke o tem v tožbi ne prereka, sklicuje pa se na ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu Ustavnega sodišča U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, iz katerega izhaja, da bi moralo Ustavno sodišče po vsebini presojati vprašanje, ali je določba 308. člena KZ-1 neustavna. Ker je njegov pooblaščenec že pripravil osnutek zahteve za varstvo zakonitosti, tožnik meni, da je s tem upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do tega upravičen le, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči).

19. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi utemeljila svoje stališče, da tožnik ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, tožnik pa v tožbi ni pojasnil, zakaj se s temi stališči ne strinja, pač pa zgolj ponovil navedbe iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (da odrejeni pripor ni sorazmeren, da ni utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 in da ima glede na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon možnost za uspeh v postopku), ne da bi utemeljil, v čem naj bi bila odločitev tožene stranke nepravilna in zakaj so njeni zaključki, ki jih je oblikovala po tem, ko je pregledala za zadevo relevantne sodne odločbe iz kazenske zadeve (sklepi Okrožnega sodišča v Kopru I Kpd 84731/23 z dne 17. 11. 2023, I Ks 84731/2023 z dne 23. 11. 2023, I Ks 84731/2023 z dne 15. 12. 2023 in I Kpr 8431/2023 z dne 29. 12. 2023 ter sklepa Višjega sodišča v Kopru I Kp 84731/2023 z dne 27. 12. 2023 in I Kp 84731/2023 z dne 1. 2. 2024) ter se do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vsebinsko opredelila, nepravilni. Tožnik navaja še, da naj bi ga tožena stranka obravnavala neenako glede na druge prosilce za brezplačno pravno pomoč ter se sklicuje na zadevo Bpp 175/23, ko je bila stranki za isto pravno sredstvo brezplačna pravna pomoč dodeljena. Te svoje trditve tožnik ni z ničemer izkazal, saj niti ni predložil odločbe, ki bi jo bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo, niti ni pojasnil, v čem sta si primera enaka (podobna), da bi bilo mogoče govoriti o neenaki obravnavi tožnika. Njegova trditev torej ostaja na ravni pavšalnega in neizkazanega zatrjevanja, do katerega pa se sodišče ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati.

20. Sodišče je z namenom, da bi se opredelilo do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista udeležila niti izostanka nista opravičila. Ker se glavne obravnave ni udeležila niti toženka (ki je sicer po pozivu sodišča predlagala, naj odloči brez izvedbe glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu), sodišče glavne obravnave ni izvedlo in tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Po presoji sodišča je tožnik s tem, ko se glavne obravnave ni udeležil, pokazal na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic, s čimer bi lahko vplival na odločitev glede svojega materialnopravnega zahtevka. Sodišče zato zaključuje, da tožnik s tožbenimi ugovori in predlogi za odločitev, kot jih uveljavlja, ne more uspeti, saj razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev (kar vse je povzeto v predhodnih odstavkih) po vsebini niti ne izpodbija.

21. Sodišče še ugotavlja, da tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da tožnik objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, utemeljeno ni presojala, ali izpolnjuje finančni kriterij in zato ni ugotavljala tožnikovega materialnega položaja. Tožbeni ugovori, ki jih v zvezi s tem uveljavlja tožnik v tožbi, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi, saj zanjo niso bistveni. Prav tako tožnik ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da ga je tožena stranka diskriminirala in kršila določbe Ustave in EKČP, trditvenega bremena pa ne more nadomestiti z dokaznim predlogom.

22. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je tožena stranka tudi pojasnila in utemeljila. Skladno s tem je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, saj tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke, ki so podlaga za izpodbijano odločbo, s tožbo ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

24. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah brezplačne pravne pomoči po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.