Jedro

V konkretni zadevi je izrazito izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca že s tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja umora, pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C., tudi slednjemu grozil z ubojem njega in njegovih družinskih članov. Že to so same po sebi zadosti posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje umora tudi ponovil, saj je iz načina izvršitve kaznivega dejanja umora mogoče utemeljeno sklepati, da ne zmore dovolj lastne kritičnosti in samokontrole, ki bi ga odvrnila od izvršitve kaznivega dejanja umora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za dva meseca, tj. do vključno 11. 12. 2023 do 05.45 ure.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve pravil postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je bistveno vplivala na zakonitost odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in obdolženca izpusti na prostost, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ta izhaja iz še nepravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov, na katerih slednji temelji. Vsebino teh dokazov in dokazov, pridobljenih tekom preiskave, je povzelo na straneh 3 do 14 izpodbijanega sklepa. Glede na tam navedene razloge pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, česar pa tudi zagovornik pritožbeno ne problematizira.

6. Jasno, razumljivo in prepričljivo je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti, ko je kot objektivne okoliščine izpostavilo težo kaznivih dejanj (za kaznivo dejanje umora je predpisana zaporna kazen najmanj 15 let zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja pa kazen zapora do 5 let) ter način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili izvršeni očitani kaznivi dejanji (obdolženec naj bi pokojnega B. B. ustrelil med spanjem in vanj izstrelil kar šest nabojev, dejanje pa izvršil načrtno in premišljeno; oškodovanega C. C. pa je po domnevni izvršitvi umora izsiljeval z zahtevo po izplačilu 500.000,00 EUR in mu grozil z ubojem njega samega kot tudi njegovih družinskih članov). Kot subjektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo obdolženčevo agresivnost, brutalnost, zavržnost, nekritičnost in preračunljivost, o katerih je mogoče sklepati na podlagi ugotovljenih dejstev, da je umor oškodovanega B. B. skrbno načrtoval, pri tem pa vanj izstrelil kar 6 nabojev, nato pa kljub na ravni utemeljenega suma izkazani izvršitvi enega najhujših kaznivih dejanj z enakimi posledicami grozil C. C. in ga izsiljeval za denar. Sodišče prve stopnje pa je tudi poudarilo, da je izkazana tudi izredna odločnost, predrznost in vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj, saj naj bi še isti dan, ko naj bi hladnokrvno umoril B. B., po telefonu večkrat poklical C. C. ter mu resno grozil z usmrtitvijo njega in njegove družine, njegovih otrok, s čemer naj bi poskušal priti do protipravne premoženjske koristi.

7. Zagovornik kljub povzetim ugotovitvam sodišča prve stopnje meni, da v predmetni zadevi niso izkazane subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 in navaja, da je le v redkih primerih o ponovitveni nevarnosti mogoče sklepati že iz okoliščin izvrševanega kaznivega dejanja, ker praviloma zgolj dejstvo, da je obdolženec izvršil neko določeno kaznivo dejanje, ne pove ničesar ali dovolj o možnosti, da bo istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Take navedbe ostajajo le na splošni ravni, saj zagovornik spregleda, da je v konkretni zadevi izrazito izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca že s tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja umora, pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C., tudi slednjemu grozil z ubojem njega in njegovih družinskih članov. Že to so same po sebi zadosti posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje umora tudi ponovil, saj je iz načina izvršitve kaznivega dejanja umora mogoče utemeljeno sklepati, da ne zmore dovolj lastne kritičnosti in samokontrole, ki bi ga odvrnila od izvršitve kaznivega dejanja umora. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da iz samega načina izvršitve ne izhaja tako visoka stopnja vztrajnosti, agresivnosti, preračunljivosti in predrznosti, da bi bil mogoč zaključek o ponovitveni nevarnosti oz. da za tak zaključek ni dejanske osnove. Ni pa se mogoče strinjati niti s stališčem zagovornika, da je vsako kaznivo dejanje umora storjeno iz nizkotnih razlogov, da način izvršitve v obravnavnem primeru ne predstavlja posebnega odstopa od tipične izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj ter da drznost in vztrajnost v konkretnem primeru nista posebej izraženi. Vstop v prostore, kjer je umorjeni B. B. bival in so bili opremljeni z varnostnimi kamerami in kjer so bivali tudi drugi stanovalci, v času nočnega počitka, izstreljenih 6 nabojev v oškodovanca, nedvomno kažejo na drznost in trdno odločenost obdolženca izvršiti kaznivo dejanje umora kljub precej velikem tveganju, da bi ga lahko pri tem odkrili bodisi prek posnetkov varnostnih kamer bodisi da bi ga pri izvršitvi dejanja zalotili drugi stanovalci v tem objektu. Poleg tega pa je v nasprotju z mnenjem zagovornika na ravni utemeljenega suma izkazana velika intenzivnost tudi pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C. – pogosti klici in resne grožnje, celo z ubojem nedolžnih oškodovančevih otrok, kar je še posebej zavržno.

8. Glede na pojasnjeno se tudi nikakor ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je napadeni sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so povzeti razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, jasni, razumljivi in prepričljivi ter tako ni podana niti kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo obrazložilo tudi, da je pripor zoper obdolženca še vedno nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Strinjati se je s zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponovil in da pri njemu tudi ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, tj. varnost življenja in zdravja potencialnih oškodovancev. Tako pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe zagovornika, da bi bilo mogoče obdolžencu namesto pripora odrediti hišni pripor, ki naj bi po mnenju zagovornika zadoščal za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Glede na izkazano trdno odločnost izvršitve najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, veliko mero agresivnosti, odločenosti, da doseže svoje ter varuje svoje interese tudi z izvrševanjem izsiljevanja in pri tem grozi z ubojem, ni mogoče pričakovati, da bi obdolženec upošteval omejitev gibanja in se vzdržal nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, navsezadnje prek telekomunikacijskih sredstev. Možnost, da bi policisti nadzorovali izvrševanje hišnega pripora, pa je glede na vse okoliščine nezadostna za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Do drugačne presoje ne vodijo niti pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je obdolženec zaposlen, poročen in oče štirih otrok ter do sedaj nekaznovan. Vse te osebne okoliščine so obstajale namreč tudi v trenutku izvršitve na ravni utemeljenega suma izkazanih kaznivih dejanj, a ga niso odvrnile od njihove izvršitve.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.