Jedro

Ob oceni teže obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in obdolženčevega načina življenja (ko ni živel na naslovu svojega bivališča, temveč neprijavljen drugje), dejstvo, da je obdolženec slovenski državljan in ima v Sloveniji tudi družino, ne pretehta nad okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bi v dani situaciji ilegalno zapustil ozemlje države in se izognil kazenskemu postopku, saj ima obdolženec sorodnike v Makedoniji in se k njim vrača.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Ć.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 6.3.2007 zoper obdolžene Ć.K., A.O. in R.S. na podlagi določila 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor iz pripornega razloga 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo ob vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obdolženih Ć.K. in R.S. zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zagovornik obdolženega Ć.K. je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 22.3.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa kršitev iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi ni konkretiziral. V zahtevi navaja, da je višje sodišče ob izdaji sklepa bistveno prekršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z utemeljitvijo neogibnosti odreditve pripora za potek kazenskega postopka ter pripornega razloga begosumnosti. Po mnenju zagovornika obstoj sorodnikov v Makedoniji še ne izkazuje realne nevarnosti, da bi obdolženec zapustil Slovenijo in s tem otežil izvedbo kazenskega postopka. Da obdolženec ni živel na naslovu stalnega bivališča, ampak neprijavljen drugje, ni okoliščina, ki bi izkazovala begosumnost. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni reklo ničesar o dejstvih, ki gredo obdolžencu v korist in ki izkazujejo, da obdolženec ni begosumen: obdolženec je državljan Republike Slovenije in ima tukaj družino (ženo in štiri otroke, od katerih sta dva še nepreskrbljena). Višje sodišče se ni izreklo o teh pritožbenih navedbah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obdolžencu pripor odpravi.

3. Višji državni tožilec svetnik A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 5.4.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu dne 9.4.2007, njegovemu zagovorniku pa dne 10.4.2007. Zagovornik je dne 13.4.2007 v pisni izjavi v zvezi z odgovorom državnega tožilca predlagal ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede pripornega razloga begosumnosti in neogibnosti odreditve pripora za potek postopka.

7. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

8. Da bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil štiri kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in tri kazniva dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ kot prvi pogoj za podaljšanje pripora, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Navedbam v zahtevi, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov glede pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in tudi ne razlogov, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za potek postopka, pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Ob oceni teže obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v obtožnici, za katere je zagrožena visoka zaporna kazen, obdolženčevega načina življenja (ko ni živel na naslovu svojega bivališča, temveč neprijavljen drugje), je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo, da dejstvo, da je obdolženec slovenski državljan in ima v Sloveniji tudi družino, ne pretehta nad okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bi v dani situaciji ilegalno zapustil ozemlje države in se izognil temu kazenskemu postopku in morebitnemu prestajanju zaporne kazni, saj kot izhaja iz obdolženčevih navedb v eni izmed pritožb, ima obdolženec sorodnike v Makedoniji in se k njim vrača. Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti, da bi obdolženec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in zapustil ozemlje Republike Slovenije, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben zaradi teka tega kazenskega postopka. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih povezanih z obstojem pripornega razloga in presoje, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za potek postopka. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti takšno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zavrača in navaja, da okoliščini, da je obdolženec državljan Republike Slovenije in ima tukaj družino (ženo in otroke) ne izkazujeta nevarnosti, da bi zapustil Slovenijo in s tem otežil oziroma onemogočil izvedbo kazenskega postopka, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Višje sodišče je v svojem sklepu, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora, odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe zagovornika in jih obrazloženo zavrnilo (stran 2 in 3 sklepa). Zato navedbe zagovornika v zahtevi, da višje sodišče ni ogovorilo na pritožbene navedbe, če s tem vložnik nakazuje kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, niso utemeljene.

C.

10. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega Ć.K. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.