Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožena stranka država, ki jo zastopa državno pravobranilstvo. Zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih predpisih o stroških postopka ter o načinu obračunavanja stroškov, ki ga ureja 16. člen ZDPra, to je po odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe tožeče stranke postopek ustavilo (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 179,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izrek).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa o stroških državne pravobranilke razveljavi in odpravi. Navaja, da je državna pravobranilka plačana iz proračuna, zato ni pravne podlage, da se naložijo v plačilo tožeči stranki. Na podlagi določbe 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvo (ZDPrav – Ur. l. RS, št. 20/97 - 77/2009) je Državno pravobranilstvo samostojen državni organ, za katerega dela, ki vključuje tudi pisarniški material in kopiranje, se zagotavlja iz sredstev proračuna Republike Slovenije, kar pomeni, da pritožnica, ki je posredni plačnik v proračun, na podlagi zakona ni dolžna plačati stroškov zastopanja državnega organa, ki je plačan iz proračuna. Stroški, ki jih je priznalo sodišče državni pravobranilki tako niso potrebni in nimajo podlage v Zakonu o odvetniški tarifi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavanem sporu je tožeča stranka umaknila tožbo dne 20. 6. 2011 in tožena stranka je z umikom tožbe soglašala in priglasila stroške postopka.

Po določilih 1. člena ZDPra je državno pravobranilstvo zastopnik države in drugih subjektov, ki jih določa omenjeni zakon, pred sodišči in upravnimi organi. Drugi subjekti, ki jih zastopa državno pravobranilstvo, so navedeni v določilih 1. odstavka 7. člena ZDPra. To so državni organi in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Državni pravobranilec v predmetni zadevi je zakoniti zastopnik države in njenih organov, ker je tožena Republika Slovenija, Ministrstvo za ..., torej država.

Način obračunavanja stroškov zastopanja državnega pravobranilstva urejajo določila 16. člena ZDPra, s tem da določajo, da se obračunavajo po odvetniški tarifi in da so prihodki proračuna Republike Slovenije. Ta določila je mogoče uporabiti le, če je stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka. To pa je vprašanje, ki je urejeno v določilih 162. člena ZPP, ki določa, da ima državni organ, ki se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. V konkretni zadevi državni pravobranilec ni bil stranka v postopku, temveč je bil zakoniti zastopnik države in njenih organov.

Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka in ob upoštevanju določil 16. člena ZDPra, po katerih se stroški obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. V obravnavani zadevi je bila tožena stranka država, zastopalo pa jo je državno pravobranilstvo, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila kot pravdna stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih predpisih o stroških postopka (158. člen ZPP) ter o načinu obračunavanja stroškov, ki ga ureja 16. člen ZDPra. Sodišče prve stopnje je določbo 158. člena ZPP pravilno uporabilo in toženi stranki priznalo stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in sicer nagrado za postopek v višini 159,00 EUR (2. odstavek 22. člena) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (6002 tarife), torej v skupni višini 179,00 EUR in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).