Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe.

Iz tega, da je tožnik dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Danskem in enkrat na Švedskem, pa ni počakal do odločitve pristojnih organov, izhaja, da so bila njegova ravnanja večkrat taka, da je vlagal prošnje za mednarodno zaščito in ni nikjer počakal, da bi bilo o prošnjah dokončno odločeno, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno sklepala, da se bo to zgodilo tudi v Republiki Sloveniji. Zaradi tega je po mnenju sodišča utemeljeno sklepala, da tudi v Republiki Sloveniji, če tožnika ne bi pridržala, le-ta ne bi počakal do konca postopka.

Tožena stranka bi morala pri podaji prošnje dovoliti postavljanje takšnih vprašanj za tožnika, kjer bi se postavilo še kakšno vprašanje ali podvprašanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi namena predaje. Odločila je, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja od dne 20. 3. 2018 od 15.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od prejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ob podaji prošnje pa svoje istovetnosti ni izkazal, ker ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nadalje navaja, da iz spisov dokumentacije izhaja, da je tožnik iz Palestine ilegalno prišel v Tunizijo, nato z letalom v Turčijo in nato v Grčijo in nadaljeval pot preko Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije. Nadalje navaja kaj je tožnik povedal v prošnji, kjer je med drugim navedel, da so mu v Grčiji odvzeli prstne odtise, vendar tam ni nikoli prosil za mednarodno zaščito. Čeprav v Črni Gori ni zaprosil za mednarodno zaščito, so ga odpeljali v azilni dom. Ker Črna Gora ni v Evropski uniji, je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in dobil tudi dovoljenje, da lahko tri mesece legalno biva. Tam ni počakal na odločitev, ampak je Bosno in Hercegovino samovoljno zapustil, ker tudi Bosna in Hercegovina ni v Evropski uniji in ne dajo finančne pomoči ali statusa. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je Slovenija boljša evropska država, v Grčiji pa ni zaprosil zato, ker ljudje bežijo iz Grčije in je to samo izhodiščna točka. Potnega lista nikoli ni imel, v Turčijo je prispel z ponarejenim potnim listom. Tudi osebne izkaznice nima. Tožena stranka nadalje navaja, da je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito 3. 9. 2012 na Danskem, 6. 11. 2013 na Švedskem, 29. 4. 2014 ponovno na Danskem in 7. 11. 2017 v Grčiji. Tožnik je te ugotovitve potrdil in dejstvo, da tega ni prej povedal, opravičil tako, da je pozabil. Na Danskem in na Švedskem trdi, da ni dobil nobene odločitve. Po drugi vloženi prošnji na Danskem je samovoljno odšel in se vrnil nazaj v Libijo. V Grčiji je zaprosil za azil zato, ker je to bilo nujno, da bi ga nastanili v azilni dom.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi o pridržanju sklicuje na to, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in da zato ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti. Nadalje navaja, da je glede na merila iz Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) pristojnim organom Danske in Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Pri svoji odločitvi o pridržanju se namreč sklicuje tudi na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Ugotovila je, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU in sicer na Danskem, Švedskem, Grčiji in Hrvaški. Ni sporno, da je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Danskem, enkrat na Švedskem in nazadnje v Grčiji. Dejstvo je, da ni počakal za zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito niti na Danskem niti na Švedskem pa tudi ne v Grčiji, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje druge odstavka istega člena ZTuj-2. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. S pridržanjem na proste Centra za tujce pa je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit. Znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako neonemogočil izvedbo postopka v zvezi z predajo v skladu Dublinsko uredbo III pa izhaja iz tega, ker je prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Danskem, Švedskem in v Grčiji, na dokončanje postopka pa ni počakal v nobenih od navedenih držav.

4. Tožnik v tožbi navaja, da samo dejstvo, da nima dokumentov, ni razlog za njegovo pridržanje. Dvom v tožnikovo istovetnost bi izhajal le, če bi tožnik tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke. Tožena stranka je popolnoma spregledala, da je tožnik zapustil Libijo leta 2012 in se vrnil v Libijo 2015 in je sedaj Libijo zapustil šele pred devetimi meseci. Nadalje pojasnjuje, da v citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2017, ki se sklicuje na določilo 68. člena Ztuj-2, nista bili upoštevani dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in tudi ne sodba sodišča EU C 528/15 z dne 15. 3. 2017. Gre za sodbi ESČP v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, kjer je ESŠP ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene zakonske določbe o odvzemu prostosti, vendar se te določbe niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem postopku odstranitve, ampak na ureditev bivanja za tujce in je zato ESČP odločilo, da odvzem prostosti v navedenih primerih nima pravne podlage. Sodišče EU pa je v sodbi C 528/15 v zadevi Al Chodor razsodilo, da morajo države članice v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito. Če take določbe ni, določila drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ni mogoče uporabiti. Določilo 68. člena ZTuj-2 se nanaša dejansko na upravnopravno zadevo in sicer na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, v primerih iz 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pa se odloča o postopku priznanja mednarodne zaščite, oz. katera država bo odločala v postopku mednarodne zaščite. Nadalje pojasnjuje, zakaj se po mnenju tožeče stranke 68. člen ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti. Po mnenju tožnika v Sloveniji ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja. Nadalje se tožeča stranka sklicuje tudi na to, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X DoR 7/2018 z dne 7. 3. 2018 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku). Tožnika se ne bi smelo pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu. Pri pridržanju na območju azilnega doma gre za manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepov odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Omejitev gibanja v Centru za tujce pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo. Poleg tega mora biti ukrep sorazmeren. Če tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan in bi ob vrnitvi v matično državo utrpel znatno škodo, pa mu država, v katero se zateče, izreče ukrep pridržanja, pa je tudi slovenska sodna praksa sprejela, da gre za poseg v človekovo osebno svobodo in potem tak ukrep ni sorazmeren, še posebej, če je tožnik skoraj mladoleten. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, in sicer, da naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu. Tožnik se v omejenem prostoru počuti zelo slabo, z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da se istovetnost izkazuje s listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti istovetnost prosilca. Oporeka tudi navedbam, da je spregledala, da se je tožnik leta 2015 vrnil v Libijo. Prav tako oporeka navedbi, da ima Center za tujce položaj zapora. Ponovno pojasnjuje, zakaj omejitev gibanja na območje azilnega doma po njenem mnenju ni dovolj učinkovita. Učinkovita je pri tistih prosilcih, ki ne kažejo znakov begosumnost in nevarnosti pobega, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Poleg tega iz Direktive 2013/33/EU celo izhaja, da kadar države članice ne morejo zagotoviti nastanitev v posebni ustanovi za pridržanje, lahko celo uporabijo nastanitev v zaporu, vendar mora biti prosilec ločen od navadnih zapornikov (10. člen citirane direktive). Sicer pa tudi iz poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let izhaja, da so razmere v Centru za tujce ustrezne za bivanje. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj bivanja v Centru za tujce ni mogoče enačiti z zaporom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 4. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da kakšnih osebnih dokumentov, ko je zapustil Libijo, sploh ni imel. Potoval je s ponarejenim tunizijskim potnim listom. V Grčiji je podal prošnjo za azil, vendar do konca postopka ni počakal, ker so bile zelo slabe razmere, ni imel pravice do azilske nastanitve. V Črni Gori ni zaprosil za azil. Zaprosil pa je za azil v Bosni in Hercegovini in ni počakal do konca postopka, ker meni, da to ni evropska država. Dobil pa je tam dovoljenje za bivanje do treh mesecev. Na Hrvaškem ni zaprosil za azil zato, ker tam ne odobrijo prošnjam tujcev za azil. Ciljne države ni imel, hotel je priti v eno evropsko državo, ki bi bila v sklopu EU. Na Švedskem je zaprosil za azil, vendar ni počakal do konca postopka, saj se je moral vrniti nazaj v Libijo zaradi bolezni svojega očeta. Ko je na Danskem dvakrat zaprosil za azil, ni počakal do konca postopka, obravnava je namreč trajala dolgo časa in je zato zapustil Dansko. Po njegovem mnenju je policija vedela, da je vložil prošnjo za azil tudi na Danskem, saj so mu predočili list z njegovimi prstnimi odtisi, kjer je razvidno, da je zaprosil tudi na Danskem za azil. V Centru za tujce se počuti depresivnega, meni, da je to zapor, hrana in higiena pa sta na zadovoljivem nivoju. V Grčiji je bil nastanjen pri prijateljih in znancih. Ni imel možnosti bivati v centru za tujce zaradi prenatrpanosti. Ni kakšnega posebnega razloga, zakaj je predčasno zapustil Dansko.

8. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi ob zaslišanju tožnika še pripomnila, da tožniku pri podaji prošnje za azil ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj, kjer bi se postavilo še kakšno vprašanje ali podvprašanje, ki bi pripomoglo k razjasnitvi vprašanja, ki ga je postavila uradna oseba. Vprašanja se sicer lahko postavljajo na osebnem razgovoru, vendar pa posledično zaradi nezmožnosti postavljanja vprašanj pri prošnji prihaja hitreje do neskladja v izjavah.

9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 5. alinejo prvega odstavka 84. ZMZ-1. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi ni imel osebnega dokumenta s sliko. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal navedene iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču. Tožena stranka pa ni navedla, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej niti glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka niti glede na dejansko stanje, kot ga je na glavni obravnavi ugotavljalo sodišče, ta razlog za omejitev gibanja ni podan.

10. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja tudi v skladu z 28. členom uredbe 604/2013/EU (Dublinska uredba III). V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na obstoj razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, in meni, da je ta razlog za pridržanje podan. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke, zaradi česar je njegovo obrazložitev tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej sodbi.

12. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališča iz sodb ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. Glede na stališča iz navedenih sodb naj bi se namreč tožniku ne smelo v obravnavani zadevi omejiti gibanja. Prav tako se v zvezi s tem sklicuje na sodbo sodišča EU C-258/15. 13. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, do mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvoumno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Po mnenju sodišča pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. S tem v zvezi sodišče pripominja še to, da tudi po izdaji sodbe sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (na primer sklep X Ips 7/2017) kot tudi Upravno sodišče RS (npr. sodba in sklep I U 1080/2017, I U 2382/2017, I U 2743/2017, I U 2373/2017, I U 403/2018) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 7/2018 z dne 7. 3. 2018 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki se nanaša na nesodelovanje v postopku. Vendar pa gre za sklep zgolj o tem, da se revizija dopusti, ni pa bilo še odločeno o sami reviziji. Iz navedenega razloga so še vedno relevantna stališča Vrhovnega sodišča RS iz prejšnjih njegovih odločitev.

14. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo situacijo, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev (tistih, ki nimajo veljavnih potnih listin ali ne morejo biti deportirani).

15. Sodišče ne soglaša s tožbeno navedbo, da se 68. člen ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da je mogoče uporabiti kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Torej v Sloveniji je pravna podlaga za izrek omejitve gibanja in se zato v določenih primerih prosilce za azil sme pridržati.

16. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je tožnik zapustil Libijo leta 2012 in se vrnil v Libijo 2015 in da je sedaj Libijo zapustil šele pred devetimi meseci. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ta navedba ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke. Tožnik se je po drugi vloženi prošnji na Danskem res vrnil nazaj v Libijo, kar je tožena stranka tudi navedla na drugi strani izpodbijanega sklepa. Vendar to, kot je bilo že pojasnjeno, ne vpliva na pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je podan razlog za omejitev gibanja. Iz tega, da je tožnik dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Danskem in enkrat na Švedskem, pa ni počakal do odločitve pristojnih organov, izhaja, da so bila njegova ravnanja večkrat taka, da je vlagal prošnje za mednarodno zaščito in ni nikjer počakal, da bi bilo o prošnjah dokončno odločeno, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno sklepala, da se bo to zgodilo tudi v Republiki Sloveniji. Zaradi tega je po mnenju sodišča utemeljeno sklepala, da tudi v Republiki Sloveniji, če tožnika ne bi pridržala, le-ta ne bi počakal do konca postopka.

17. Sodišče se ne strinja z navedbo, da v Sloveniji ni zakonsko urejen nobeden od možnih prisilnih ukrepov od pridržanja. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je namreč govora o ukrepu obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Gre zgolj za ukrep zadrževanja na določeno območje. V primeru omejitve gibanja na območje ni mogoče govoriti o odvzemu prostosti. Res pa je, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Dublinske uredbe III, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi (redno javljanje organom ipd.), bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja, saj je tožnik že večkrat v različnih državah vlagal prošnje za mednarodno zaščito, pa nikjer ni počakal do končne odločitve o njegovi prošnji.

18. Tožena stranka je tudi dovolj obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Dublinske uredbe III. To je storila z obširnim opisom razmer v azilnem domu, ko v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinem razpoložljivem prisilnem sredstvu mogoče zagotoviti predajo. Sicer pa tak ukrep ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča. V Centru za tujce je za tožnika dobro poskrbljeno tudi glede razmer, v katerih biva, saj je na zaslišanju navedel, da sta hrana in higiena na zadovoljivem nivoju, kar tudi kaže na to, da ne gre za prekomeren poseg.

19. Sodišče pa se strinja s pooblaščenko tožnika na obravnavi, da bi morala tožena stranka pri podaji prošnje dovoliti postavljanje vprašanj za tožnika, kjer bi se postavilo še kakšno vprašanje ali podvprašanje. Pri podaji prošnje bi morala tožniku omogočiti, da postavlja njegov pooblaščenec vprašanja tudi v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar pa to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj se v tem postopku presojajo okoliščine, ki so pomembne za odločitev o omejitvi gibanje, in ne okoliščine, ki so pomembne za priznanje mednarodne zaščite.

20. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.