Jedro

Tožnik uveljavlja dodelitev BPP za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker prosi za dodelitev BPP v zadevi socialnega spora, o kateri bi po določbi 2. alinee prvega odstavka 31.a člena ZBPP moral odločiti pristojni organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojni organ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 184/2011 z dne 20. 7. 2011 odpravi ter zadeva pošlje v odločanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Službi za brezplačno pravno pomoč.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v postopku vložitve odškodninske tožbe zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) zaradi nepriznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani v obrazložitvi odločbe našteva dokazila, ki jih je svoji vlogi priložil tožnik ter podatke, ki jih je pridobil sam na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Dalje citira tretji odstavek 24. člena ZBPP in navaja, da iz tožnikove prošnje in dopisa z dne 22. 6. 2011 izhaja, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper ZPIZ zaradi nepriznanja oziroma prepoznega priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, predvsem pravice do nadomestila za invalidnost. Smiselno navaja, da je ZPIZ ravnal protipravno oziroma nezakonito, ker je v postopkih za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku ugotovil, da je pri tožniku invalidnost podana od 1. 9. 1999 in mu posledično od tega datuma priznal nadomestilo. Tožnik pa navaja, da mu nadomestilo iz naslova invalidnosti pripada že od prej, to je od 5. 6. 1986, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje ZPIZ z dne 25. 9. 2008. Tožnik zato želi vtoževati premoženjsko škodo iz naslova, po njegovem še neizplačanega, nadomestila iz invalidskega zavarovanja ter nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s tem. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotavlja, da iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (predvsem sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2996/2004 z dne 9. 6. 2006) izhaja, da protipravnost (nezakonitost ravnanja) ZPIZ pri izdaji odločbe o priznanju invalidnosti in priznanju pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja ni podana. Delovno in socialno sodišče je v socialnem sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ga je sprožil tožnik, že presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb ZPIZ, s katerima sta bili tožniku priznani invalidnost in pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. V navedeni sodbi se je sodišče na navedbe tožnika v tožbi, da je bila njegova invalidnost ugotovljena dne 5. 6. 1986 in mu je torej od tega dne treba priznati pravice iz invalidskega zavarovanja, izreklo, da prosilec takrat, to je v letu 1986, še ni bil invalid v smislu zakona. Šele z odločbo ZPIZ z dne 12. 8. 1999, ki je dokončna in pravnomočna, je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, z omejitvami od 1. 9. 1999 dalje. Na podlagi te odločbe pa je ZPIZ z dokončno odločbo z dne 30. 12. 1999 tožniku priznal ustrezno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. Iz navedb ZPIZ kot tožene stranke v tej sodbi izhaja, da je bila po prejšnji zakonodaji (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92) pri tožniku od 5. 6. 1986 zaradi poklicne bolezni podana spremenjena delovna zmožnost, kar pa je po takratni zakonodaji pomenilo, da pravic iz invalidskega zavarovanja ni imel in je o vseh pravicah na podlagi spremenjene delovne zmožnosti odločal delodajalec. Na podlagi nove zakonodaje pa je bil tožnik z odločbo z dne 12. 8. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 1. 9. 1999 dalje, nato pa mu je bilo z odločbo z dne 30. 12. 1999 priznano še nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani v obrazložitvi dalje ugotavlja, da je morebitni odškodninski zahtevek zoper ZPIZ že zastaral, pri čemer citira določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih od dneva, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih od dneva, ko je škoda nastala (objektivni rok). V obravnavanem primeru naj bi tožniku zatrjevana škoda nastala z izdajo odločbe ZPIZ z dne 12. 8. 1999 (priznanje invalidnosti) oziroma z dne 30. 12. 1999 (priznanje pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja), torej v letu 1999. To pomeni, da je 5-letni objektivni zastaralni rok od nastanka škode že potekel. Prav tako je potekel 3-letni subjektivni zastaralni rok, saj iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik nastalo škodo (zaradi nepriznavanja pravic od leta 1986 oziroma da mu pravice iz invalidskega zavarovanja gredo od leta 1986) uveljavljal v postopkih pred ZPIZ, Upravnim sodiščem in pred Delovnim in socialnim sodiščem že ves čas od leta 1999 dalje. Glede na navedeno organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotavlja, da izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 25. 9. 2008, iz katerega izhaja, da pri tožniku zaradi poklicne bolezni obstaja invalidnost III. kategorije od 5. 6. 1986 dalje, ne predstavlja nikakršnega novega dejstva ali dokaza, na katerega bi tožnik lahko oprl svoj odškodninski zahtevek, saj je bilo dejstvo znano že v prejšnjih postopkih, v katerih je tožnik uveljavljal priznanje pravic. Po povedanem zaključuje, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP v postopku vložitve odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi protipravnega oziroma nezakonitega ravnanja očitno nerazumna v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, in sicer je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zato tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, zaradi česar postopka ni razumno začeti oziroma se ga udeleževati. Zato je tožnikovo prošnjo na podlagi 37. člena ZBPP zavrnil. Tožnik v tožbi uvodoma poudarja, da je tožena stranka nesprejemljivo in nedopustno odločala o njegovi prošnji sedem mesecev, zaradi česar je dne 7. 6. 2011 sam vložil odškodninsko tožbo zoper ZPIZ, vendar je Okrožno sodišče v Ljubljani 17. 6. 2011 izdalo sklep opr. št. II R 402/2011, da mora v roku 30 dni dopolniti tožbo tako, da bo obsegala vse, kar sodišče zahteva v izreku sklepa. Zato je od tožene stranke (organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani) zahteval dodelitev nujne BPP. Dalje se v tožbi sklicuje na odločbo ZPIZ št. 0851285 z dne 7. 10. 2008 ter na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje št. 004 0851285 0100 z dne 25. 9. 2008, v katerih je navedeno, da mu gre invalidnost od 5. 6. 1986. Meni, da gre za pomembno dejstvo in izpostavlja, da organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani v izpodbijani odločbi sploh ni omenil navedene odločbe ZPIZ št. 0851285. Navaja tudi, da v času uveljavljanja pravic na Delovnem in socialnem sodišču še ni razpolagal z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki so se izkazala šele 7. 10. 2008. Sklicevanje tožene stranke na „takratno zakonodajo“ je po mnenju tožnika brez osnove. Poudarja tudi, da se v tako občutljivi zadevi ni mogoče sklicevati na zastaranje. Po povedanem sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene v izpodbijani odločbi. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da tudi iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 25. 9. 2008 in odločbe ZPIZ z dne 2. 10. 2008 smiselno izhaja, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije zaradi poklicnega obolenja (oziroma spremenjene delovne zmožnosti) s pravicami od 1. 9. 1999 dalje. Invalidska komisija II. stopnje tudi ni ugotavljala, kdaj je pri tožniku invalidnost nastala, ampak je ugotavljala, ali je pri njem prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in posledično do spremembe III. kategorije invalidnosti oziroma prej spremenjene delovne zmožnosti zaradi poklicne bolezni. Iz tega izhaja, da je sklicevanje tožnika na izvedensko mnenje in odločbo ZPIZ neutemeljeno, saj je bila pri njem invalidnost pravno formalno priznana šele z odločbo z dne 12. 8. 1999, od takrat naprej pa mu gredo tudi premoženjske pravice iz naslova invalidnosti. Po povedanem tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 9. 9. 2011, ponavlja tožbene navedbe in poudarja, da se je 18 let trudil pridobiti dokaze, da mu gre invalidnost od 5. 6. 1986, uspel pa jih je pridobiti šele 7. 10. 2008. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik dne 17. 1. 2011 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, Službi za BPP vložil prošnjo za dodelitev BPP v postopku vložitve odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi „prepozno izdane odločbe o invalidnosti zaradi poklicne bolezni“. V prošnji je s tem v zvezi navedel, da je odločbo prejel leta 2000 namesto leta 1986, za nazaj pa mu invalidnine nočejo priznati.

Tako sodišče ugotavlja, da tožnik uveljavlja dodelitev BPP za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, kot to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, in sicer za čas od leta 1986 do leta 1999, ko mu je bilo od 1. 9. 1999 z odločbo ZPIZ z dne 30. 12. 1999 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na delo na drugem ustreznem delu.

Socialno sodišče je po določbi 2. alinee drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04 do 47/10 – odl. US) na področjih iz prvega odstavka tega člena (1.a točka prvega odstavka določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi škode, ki jo je nosilec javnih pooblastil (v tem primeru ZPIZ) povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva (v tem primeru tožniku) v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva.

V predmetni zadevi torej tožnikov odškodninski zahtevek zoper ZPIZ, v zvezi s katerim uveljavlja dodelitev BPP, po presoji sodišča izvira iz zavarovalnega razmerja po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja), kar pomeni, da je o takšnem odškodninskem zahtevku pristojno odločati socialno sodišče, saj gre za socialni spor.

V skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 31.a člena ZBPP pa o prošnji za dodelitev BPP odloča pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež, in sicer delovno in socialno sodišče v zadevah individualnih in kolektivnih delovnih sporov ter socialnih sporov.

Ker po povedanem tožnik prosi za dodelitev BPP v zadevi socialnega spora, o kateri bi po citirani določbi 2. alinee prvega odstavka 31.a člena ZBPP moral odločiti pristojni organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, sodišče zaključuje, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojni organ.

Zato je tožbi ugodilo na podlagi določbe 1. alinee prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10), izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena tega zakona zadevo poslalo v odločanje stvarno pristojnemu organu za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, sodišče izpodbijane odločbe in tožbenih ugovorov ni presojalo po vsebini.

Pravni pouk temelji na določbi prvega ostavka 73. člena ZUS-1.