Jedro

Tisto, kar je bistveno za zavrnitev zahtevka iz katerekoli pravne podlage ter tako tudi iz naslova subrogacije in neopravičene obogatitve, je, da je ključ delitve stroškov v procesnem gradivu tožeče stranke popolnoma nepregleden. Enako velja glede delitve konkretno založenih zneskov po posameznih etažnih lastnikih. Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal pravilnosti delitve posameznih stroškov, je bilo na tožeči stranki breme, da za vsak strošek posebej natančno predstavi ključ delitve, opredeli njegovo podlago in višino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo stroškov za obratovanje in upravljanje v večstanovanjski stavbi. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo in ji naložilo, naj toženi stranki povrne 683,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) in sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevku ugodi, bodisi jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica trdi, da že sam zakon določa obveznost plačevanja stroškov upravljanja in obratovanja. Sploh ni sporno, da so bili stroški dobaviteljem plačani iz sredstev tožeče stranke. Predlagala je tudi postavitev izvedenca finančne stroke. Plačevanje stroškov je potrebno za nemoteno obratovanje večstanovanjske stavbe. Sklicuje se na 275. člen OZ (2). Toženec je bil na račun vtoževanih storitev obogaten. Tožeča stranka je predložila razdelilnik. V zvezi s ključem delitve stroškov je tožeča stranka natančne navedbe podala v svoji prvi pripravljalni vlogi. Če je sodišče menilo, da so posamezne navedbe pomanjkljive in jih je treba dopolniti, bi se moralo poslužiti materialnega pravdnega vodstva.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena (glej 30. točka obrazložitve). Ni namreč dokazala, da bi jo podpisala zadostna večina etažnih lastnikov (31. člen SZ (3)).

6. Golo pritožbeno zatrjevanje, da je družba I. pogodbo sklenila (tudi) v lastnem imenu, ne more izpodbiti obrazloženega stališča sodišča prve stopnje, zakaj v resnici ni bilo tako. Iz razlogov, navedenih v 30. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče to dejansko ugotovitev sprejema.

7. Pritožnik trdi, da je zaključek sodišča, češ da tožeča stranka ni zatrjevala dejstva, da so etažni lastniki z zadostno večino podali soglasje k pogodbi o upravljanju, protispisna. Pravi, da je to trdila ves čas postopka. Pritožbeno sodišče pritožnici odgovarja, da je trditve (čeravno razmeroma pavšalne) morda že podala, dokazala pa jih zanesljivo ni.

8. Glede neutemeljenosti zahtevka na kvazikontraktni podlagi (nujna gestija, neupravičena obogatitev, subrogacija) pritožbeno sodišče prav tako sprejema razloge sodišča prve stopnje.

9. Glede podlage iz naslova poslovodstva brez naročila (202. člen OZ) pritožbeno sodišče soglaša tudi s posebnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka. Pogoj nujnosti in neodložljivosti (199. člen OZ) namreč ni izpolnjen.

10. Tisto, kar je bistveno za zavrnitev zahtevka iz katerekoli pravne podlage ter tako tudi iz naslova subrogacije (275. člen OZ) in neopravičene obogatitve (190. člen OZ), je, da je ključ delitve stroškov v procesnem gradivu tožeče stranke popolnoma nepregleden. Enako pa velja glede delitve konkretno založenih zneskov po posameznih etažnih lastnikih. Velja povsem enako kot v številnih drugih primerljivih zadevah, npr. v zadevi VSL, II Cp 1683/2012, kjer je sodišče navedlo, kar velja tudi za to zadevo. Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal pravilnosti delitve posameznih stroškov, je bilo na tožeči stranki breme, da za vsak strošek posebej natančno predstavi ključ delitve, opredeli njegovo podlago in višino (7. in 212. člen ZPP). Kot je tožniku bilo že večkrat pojasnjeno, ni naloga sodišča, da iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več 100 strani. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka navkljub ugovorom toženca zahtevka ni specificirala tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Kakršnakoli ugoditev zahtevku po višini bi bila arbitrarna.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o nezadostnem materialno pravdnem vodstvu (285. člen ZPP). Sodišče namreč ni dolžno opravljati materialnega pravdnega vodstva, če na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožečo stranko opozori že tožena stranka, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

12. Pritožbena navedba, češ da je tožeča stranka ključ delitve natančno predstavila v prvi pripravljalni vlogi, preprosto ni točna. Tam namreč ni navedla kolikšen znesek je plačala (založila) posameznim dobaviteljem in kolikšen delež po predstavljenem razdelilnem ključu odpade na toženo stranko.

13. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

14. Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, četudi bi bila pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene. Ker je tako, stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni ter jih pritožbeno sodišče po merilu iz 155. člena ZPP toženi stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 ter kasnejše spremembe).