Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo dejanje obtožencev kot kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ. Vsi trije obtoženci, ki so bratje, so pri dejanju aktivno sodelovali in vsak s svojim ravnanjem tudi odločilno prispevali k dejanju in posledici ter je tako pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so dejanje storili z direktnim naklepom. Obtoženci so od oškodovanca, za katerega so vedeli da je v hiši sam, zahtevali denar. Našli so njegovo denarnico ter iz nje vzeli denar. Zatem pa od oškodovanca zahtevali še več denarja in ker ga ni dal oziroma ga več ni imel, so z uporabo sile vzeli njegove stvari. Dva izmed obtožencev sta oškodovanca zgrabila in držala, tretji pa mu je ob tem z vratu odvzel srebrno verižico; zatem pa so ga udarjali in ga na tleh ležečega tudi brcali ter mu pri tem skušali z roke odvzeti še ročno uro, kar pa jim ni uspelo. Ob odhodu iz oškodovančeve hiše pa so vzeli še vrtalni stroj (ki je bil na domu obtožencev kasneje tudi zasežen) in baterijsko svetilko.

Izrek

Pritožbe obtoženih Z.H. in D.H. ter njunih zagovornikov in zagovornika obtoženega I.H. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženci se oprostijo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožence spoznalo za krive kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, za katero jim je izreklo kazni: obtoženemu Z.H. pet let in sedem mesecev zapora (v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 8.7.1997 dalje), obtoženemu D.H. pet let in tri mesece zapora (v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 18.11.1997 dalje) ter obtoženemu I.H., z uporabo omilitvenih določil, štiri leta zapora. Po določbi 96. člena KZ je obtožencem naložilo v plačilo protipravno pridobljeno premoženjsko korist; obtožence je v celoti oprostilo povrnitve stroškov postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo so se zagovorniki vseh treh obtožencev ter obtožena Z.H. in D.H. pravočasno pritožili.

Obtožena Z.H. in D.H. v pritožbah nakazujeta pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja 83. točka 370. člena ZKP) ter predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obtoženega Z.H. v pritožbi uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. Člena ZKP) ter se pritožujejo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornika obtoženega D.H. v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega I.H. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa tako, da obtožencu izrečeno kazen zniža. Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga zavrnitev pritožb. Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je ob izkazanih obvestilih o seji senata niso udeležili obtoženi D.H. in njegova zagovornika in zagovornik obtoženega I.H.. Seje se ni udeležil tudi obtoženi I.H., za katerega je bilo poslano mu obvestilo o seji senata, sodišču vrnjeno z oznako "neznan".

Pritožbe niso utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbah, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožencem očitanega kaznivega dejanja ropa ugotovilo pravilno in popolno, izvedlo vse potrebne dokaze, dokaze ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Po oceni sodišča druge stopnje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede dejanja obtožencev ter prepričljivi razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, da so obtoženci storili očitano jim kaznivo dejanje ropka na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovorom obtožencev, ki storitev očitanega jim kaznivega dejanja zanikajo ter pritožbene navedbe, ki v bistvu le ponavljajo zagovore obtožencev glede poteka dogodkov kritičnega dne, dokazne ocene in pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ne morejo omajati. Oškodovanec A.J. je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom mesec dni po dogodku, potek dogodkov kritičnega večera in odvzem denarja ter predmetov z zoper njega uporabljeno silo, natančno opisal. Izpoved oškodovanca glede dobljenih poškodb potrjuje tudi izvid Kliničnega centra v Ljubljani.

Res se oškodovanec, ki se je po dogodku odselil v drugi kraj, ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 27.1.1998 dogodkov kritičnega večera ni več natančno spominjal, vendar pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe obširno ocenilo obe njegovi izpovedi in navedlo tudi prepričljive razloge, zakaj deloma spremenjeni izpovedi oškodovanca na glavni obravnavi ne more slediti. Ob oceni izpovedi oškodovanca ter vseh izvedenih dokazov, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi šlo med obtoženci in oškodovancem le za prepir, ki da je prerasel v pretep.

Zagovorniki v pritožbah neutemeljeno uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona, ker da bi moralo sodišče prve stopnje dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine, saj je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ravnanje obtožencev pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa in v sodbi za tak zaključek navedlo tudi obširne in sprejemljive razloge. Kaznivo dejanje ropa je sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine in je za obstoj tega kaznivega dejanja dovolj, da je bila uporabljena sila ali grožnja in niti ni važno, ali je storilcu uspelo tujo premično stvar vzeti oziroma si jo prilastiti. Za obstoj kaznivega dejanja ropa ni neogibno, da bi bil podan odpor pri odvzemanju stvari, dovolj je, da sta bila sila ali grožnja uporabljeni za preprečevanje odpora, ki lahko nastane pri odvzemanju stvari. Obtoženci so od oškodovanca, za katerega so vedeli, da je v hiši sam, zahtevali denar. Našli so njegovo denarnico ter iz nje vzeli denar. Zatem pa od oškodovanca zahtevali še več denarja in ker ga ni dal oziroma ga več ni imel, so z uporabo sile vzeli njegove stvari. Dva izmed obtožencev sta oškodovanca zgrabila in držala, tretji pa mu je ob tem z vratu odvzel srebrno verižico; zatem pa so ga udarjali in ga na tleh ležečega tudi brcali ter mu pri tem skušali z roke odvzeti še ročno uro, kar pa jim ni uspelo. Ob odhodu iz oškodovančeve hiše pa so vzeli še vrtalni stroj (ki je bil na domu obtožencev kasneje tudi zasežen) in baterijsko svetilko. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo dejanje obtožencev kot kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ. Vsi trije obtoženci, ki so bratje, so tako pri dejanju aktivno sodelovali in vsak s svojim ravnanjem tudi odločilno prispevali k dejanju in posledici ter je tako pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so dejanje storili z direktnim naklepom.

V zvezi z novimi dokaznimi predlogi (zaslišanje prič S.J., J.P., B.J., E.J. in Č.T.a ter postavitev izvedenca medicinske stroke), kar v pritožbah predlagajo obtoženi Z.H. in zagovornika obtoženega D.H. in I.H., sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje, tudi zaslišanje prič glede okoliščine, ali so obtoženci kritičnega dne pred prihodom k oškodovancu nabirali in pri ljudeh iskali odpadni aluminij, ugotovljenega dejanskega stanja ne bi v ničemer spremenilo. Glede na številne poškodbe na glavi in trupu oškodovanca, izkazane z zdravniškim izvidom, ki ne dopuščajo dvoma, da so obtoženci zoper oškodovanca uporabili silo, pa način nastanka vreznine na desni goleni oškodovanca, niti ni pomemben.

Za kaznivo dejanje ropa je po tretjem odstavku 213. člena KZ zagrožena kazen zapora najmanj petih let. Pravilno je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri obtoženih Z.H. (ki je zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že bil obsojen) in D.H. (ki je tudi že bil obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje) upoštevalo njuno predkaznovanost ter pri vseh obtožencih tudi ne majhno silo uporabljeno proti oškodovancu, ki je poleg udarcev po glavi in telesu, utrpel tudi vreznino goleni. Dosedanjo nekaznovanost pri obtoženem I.H. pa je upoštevalo kot olajševalno okoliščino.

Obtoženima Z.H. in D.H. izrečeni kazni, sta blizu spodnjega minimuma zagrožene kazni, obtoženemu I.H. pa je izrečena kazen z uporabo omilitvenih določil. Izrečene kazni so tudi po oceni sodišča druge stopnje primerne tako teži dejanja kot stopnji krivde obtožencev ter so tako neutemeljene pritožbe tudi zoper obtožencem izrečene kazni, pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi pritožbe ne navajo nobenih novih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtožencev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Ker so obtoženci, katerim so bile izrečene daljše zaporne kazni, brez premoženja, jih je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bi bilo lahko s plačilom le teh ogroženo vzdrževanje obtožencev.