Jedro

Tožnik zahteve iz 296. člena ZPIZ ni vložil v zakonsko zahtevanem roku. Odločitev tožene stranke, da gredo tožniku v skladu z drugim odstavkom 296. člena ZPIZ pravice iz naslova invalidnosti III. kategorije šele od 1. 2. 2002 dalje, je zato pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8,376.769,40 SIT iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ugotovilo je, da je bila tožniku v letu 1991 priznana spremenjena delovna zmožnost zaradi nesreče pri delu. Zahtevo za priznanje III. kategorije invalidnosti je tožnik vložil dne 16. 1. 2002, o čemer je tožena stranka odločila z odločbo z dne 21. 1. 2002, s katero mu je bila od 1. 2. 2002 dalje priznana tudi pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. S posebno odločbo mu je bilo priznano tudi nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 296. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ92) bi moral tožnik zahtevo za novo odmero pravic, ugotovljenih po prejšnjih predpisih, vložiti do 30. 6. 1992, da bi mu šle pravice od 1. 4. 1992 dalje. Ker tožnik ni izkazal, da je zahtevo podal pred 16. 1. 2002, toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, kar je eden od kumulativnih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Prevedba spremenjene delovne zmožnosti v invalidnost III. kategorije je bila po prehodni določbi ZPIZ92 mogoča le na pisno ali na zapisnik dano zahtevo zavarovanca. Tožnikova zahteva je bila dana na zapisnik 16. 1. 2002, navedbe o predhodni zahtevi so protispisne, navedbe o ustnih zahtevah pa so irelevantne.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Bistvena kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila v tem, da drugo in prvostopna sodba nimata razlogov o tožbenih navedbah, razlogi pa so v nasprotju z listinami spisa in zapisniki o zaslišanjih. Sodbi nimata razlogov o tožnikovih navedbah, da je pri toženi stranki večkrat osebno zahteval izdajo nove odločbe. Ker sta sodišči kljub temu zavrnili tožbeni zahtevek, sta zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP) in ne podlagi tožbenih navedb. Stranke pa so dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Katera dejstva, ki so pomembna za odločitev, se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP).

Sodišče je odločilo na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, drugih dokazov o utemeljenosti oziroma temelju zahtevka pa tudi tožnik ni predlagal. V čem so razlogi sodbe v nasprotju z listinami revizija ne pojasni, nasprotja z zapisniki o zaslišanju pa niti ne more biti, saj na edinem naroku za glavno obravnavo nihče ni bil zaslišan. Obe sodbi imata tudi povsem jasno obrazložitev, katero dejstvo je pomembno za odločitev in se opredelita tudi do tožnikovih navedb o (očitno) ustnih „zahtevah“ pred 30. 6. 1992. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča pa je, da tožnik zahteve po 296. členu ZPIZ92 ni vložil do 31. 3. 1992, temveč šele 16. 1. 2002. Zato je odločitev tožene stranke, da gredo tožniku pravice iz naslova invalidnosti III. kategorije od 1. 2. 2002 dalje v skladu z drugim odstavkom 296. člena ZPIZ92, torej pravilna in zakonita. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).