Jedro

Tožnikovo zatrjevano preganjanje, ne dosega preganjanja, ki se je uveljavilo kot standard v ustaljeni upravno sodni praksi. Zato bi tožena stranka lahko zavrnila tožnikovo prošnjo na tej pravni podlagi (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) in ne na podlagi notranje razselitve (4. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2) v zvezi z določilom 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno in še odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je menila, da bi si tožnik lahko poiskal zaščito v delu svoje izvorne države Bosne in Hercegovine, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, saj je sam izpovedal, da ga v V., kjer ima sestro, nihče ne pozna kot vojaka HVO, tako kot v Z., kjer je bil zaradi tega dvakrat pretepen.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe uvodoma povzema vsebino določbe 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki po mnenju sodišča prve stopnje pomeni implementacijo določila 8. člena Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC. Glede na vsebino te določbe pa pomeni, da je vsebino določbe 10. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil pri uporabi instituta notranje razselitve potrebno upoštevati ne v tem smislu, da se ugotavlja, da je predmetna država sprejela v odločbi tožene stranke navedene mednarodne pogodbe o varstvu človekovih pravic, ker to velja za institut varne izvorne države, ampak tako, da je treba v postopku ugotoviti, da je tak prosilec za azil v drugem delu države dejansko zaščiten pred preganjanjem in resno škodo, ki je po vsebini opredeljena v petih točkah 10. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, posebej pa tudi v določilu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Zato dejstvo, da je tožena stranka odločila v pospešenem postopku, v konkretnem primeru ni pravno problematično. Pač pa je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka naredila napako v konceptu obrazložitve izpodbijanega akta zaradi tega, ker se institut notranje razselitve lahko uporabi v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da je prosilec za azil preganjan v določenem delu izvorne države. Tožena stranka pa je ugotovila, da tožnik ni preganjan v BiH, ker je štela, da tožnik ni dokazal, da mu izvorna država tudi v kraju, kjer sta se zgodila dva prijavljena fizična napada nanj, ne zagotavlja zaščite. Zato na tej podlagi tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite v smislu ZAzil, vendar ne na podlagi instituta notranje razselitve, pač pa so po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je navedel za obdobje od konca vojne v BiH do meseca maja 2006 dva fizična napada nanj, in sicer s strani posameznikov v domačem kraju, kar pa ne pomeni preganjanja v smislu 1. člena ZAzil, saj je tudi policija obakrat sprejela njegovo prijavo zaradi fizičnega napada. Vendar se tudi ta dva napada nista zgodila zaradi njegove romske narodnosti. Tožnik tudi ni izkazal ekonomsko-socialne stiske, zaradi katere bi bile podane morebitne okoliščine, ki bi govorile za uporabo subsidiarne zaščite.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Meni, da je že v svoji prošnji pojasnil, da je po narodnosti Rom, kar je izvor vseh njegovih težav. Poleg tega ima tudi politične težave, saj je bil med vojno vojak HVO, ta pa je imela nalogo, da odstrani vse Muslimane iz Bosne. Zato ga sedaj Muslimani preganjajo, ga pretepajo in mu grozijo s smrtjo. Prvič so ga hudo pretepli leta 2002, zaradi česar je bil v bolnišnici 21 dni. Dogodek je prijavil policiji, ki je zasegla zdravstveno dokumentacijo. Nato je bil zopet pretepen maja 2006. Tudi ta dogodek je prijavil policiji, vendar se ni zgodilo nič. Zato je pobegnil k sestri v kraj V., kjer je imel prav tako težave z Muslimani. Zato je moral pobegniti iz izvorne države.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe, tudi glede odločitve, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek 59. člena ZUS).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje, ki izhaja iz prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji (ki naj bi bila v navedenih dveh pretepih vse od konca vojne v Bosni in Hercegovini (1995. leta) do letos, in dejstvo, da je v obeh primerih policija sprejela prijavo dogodkov in začela postopek) ni preganjanje, kot se je v smislu pravnega standarda izoblikovalo v ustaljeni upravnosodni praksi, zaradi katerega bi tožnik lahko bil deležen mednarodne zaščite. Sodna praksa se je izoblikovala na podlagi Ženevske konvencije in Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC. Preganjanje mora biti, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer mora biti izkazano nenehno trpinčenje in mučenje, ki bi ga izvajala izvorna država ali njeni organi oziroma z njeno vednostjo kakšna organizacija, pa zoper njo ne ukrepa. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih zato pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru podan zakonski dejanski stan, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko takoj presodila, da v tožnikovem primeru ne gre za preganjanje v smislu navedenega standarda preganjanja. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil kot razlog za zavrnitev tožbe na drugi pravni podlag. S tem je pravilno uporabilo ZAzil, to je materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, da tožnik kot Rom ni varen na območju bivše Jugoslavije. Pravilno je povzelo podatke v upravnih spisih, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za azil navedel preganjanje iz političnih razlogov, in ne na narodnostni podlagi. Zato tudi pritožbeni razlog, da je preganjan, ker je Rom, pravno ni upošteven.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ta pritožbeni razlog na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Zato ta pritožbeni razlog ni dopusten.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.