Jedro

V obravnavani zadevi se z revizijo izpodbija pravnomočna sodna odločba v zvezi z višino obresti, kar je premoženjskopravni spor. Zato bi morala biti vrednost spornega predmeta v reviziji izračunana in jasno določena, kot to zahtevajo določila ZPP o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP), tako da bi bilo mogoče iz zneska zahtevanih zamudnih obresti ugotoviti skupni znesek oziroma vrednost spora v reviziji.

Ker to ni bilo pravočasno storjeno, tožnik ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevu tožeče stranke, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 134.020,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakomesečnih razlik plače do plačila in odmerjene stroške postopka. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je prisojeno glavnico znižalo na znesek 120.762,30 SIT. Zavrnilo je zahtevek za plačilo presežne glavnice v višini 13.258,20 SIT ter za plačilo zamudnih obresti od posamičnih prisojenih mesečno zapadlih zneskov, nateklih do 30.7.1993. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revident navaja, da ugovora zastaranja tožena stranka ni pravočasno uveljavljala, zato ga pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je po temelju dolg priznala in se s tem smiselno odpovedala pravici do ugovora zastaranja. Zahtevek za obresti zastara šele takrat, ko zastara zahtevek za glavnico. V konkretnem primeru gre za petletni zastaralni rok. V krajšem triletnem zastaralnem roku zastarajo le tiste obresti, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih. Z vlogo z dne 26.8.1999 je tožnik revizijo dopolnil z določitvijo vrednosti spora v postopku z revizijo, s tem da je kot vrednost določil vrednost tožbenega zahtevka, z vlogo z dne 10.1.2000 pa je to vrednost zvišal na 300.000,00 SIT.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Dopolnitev revizije je bila sodišču poslana po poteku tridesetdnevnega roka, določenega v prvem odstavku 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče ni obravnavalo. Sodba sodišča druge stopnje je bila vročena zastopniku tožeče stranke dne 23.6.1999, ta je revizijo vložil dne 12.7.1999 torej v zakonsko določenem roku, dopolnitev revizije pa dne 26.8.1999, torej po preteku roka za vložitev revizije. Druga dopolnitev revizije je bila vložena dne 10.1.2000, torej tudi po preteku predpisanega roka.

Po določbi drugega odstavka 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih dovoljena revizija v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT.

V obravnavani zadevi se z revizijo izpodbija pravnomočna sodna odločba v zvezi z višino obresti, kar je premoženjskopravni spor. Zato bi morala biti vrednost spornega predmeta v reviziji izračunana in jasno določena, kot to zahtevajo določila ZPP o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP), tako da bi bilo mogoče iz zneska zahtevanih zamudnih obresti ugotoviti skupni znesek oziroma vrednost spora v reviziji.

Ker to ni bilo pravočasno storjeno, tožnik ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).