Jedro

O podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja odloča ministrstvo, vendar ne po uradni dolžnosti, kot zmotno navaja tožeča stranka v tožbi, ampak na podlagi zahteve, ki jo mora imetnik okoljevarstvenega dovoljenja vložiti najpozneje tri mesece pred iztekom veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja.

Ker je tožeča stranka vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega na podlagi 82. člena ZVO-1, vložila po preteku s prvim odstavkom 7. člena ZVO-1E določenega roka, jo je prvostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel kot prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje kot prepozno zavrgla vlogo tožeče stranke za spremembo veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-97/2009-11 z dne 13. 12. 2010, spremenjenega z delno odločbo, št. 35472-28/2011-10 z dne 17. 12. 2012 in z dopolnilno odločbo št. 35472-28/2011-19 z dne 29. 5. 2013, ki se vodi pod upravno zadevo s številko 35472-141/2015. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ dne 23. 11. 2015 prejel vlogo tožeče stranke za spremembo veljavnosti zgoraj navedenega okoljevarstvenega dovoljenja za drugo napravo. Okoljevarstveno dovoljenje je veljavno do 10. 1. 2016, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka vložiti vlogo za spremembo njegove veljavnosti najkasneje tri mesece pred iztekom tega roka, to je najkasneje do 10. 10. 2015, kot to določa prvi odstavek 7. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1E). Ker je tožeča stranka vložila vlogo po preteku tega roka, je bila njena vloga v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavržena.

2. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo zavrnilo. Tudi ministrstvo ugotavlja, da je bila vloga tožeče stranke vložena po preteku roka, določenega v prvem odstavku 7. člena ZVO-1E, zato je bila pravilno zavržena. Pri tem ministrstvo pojasnjuje, da je do uveljavitve ZVO-1E zakon določal, da se okoljevarstveno dovoljenje izda za obdobje petih let. S spremembo ZVO-1E je to obdobje podaljšano na deset let. V zadevah, v katerih je bilo že pred uveljavitvijo ZVO-1E izdano pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje, pa je v predhodni določbi prvega odstavka 7. člena ZVO-1E predvideno, da lahko imetnik veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja najpozneje tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti vloži zahtevo za spremembo veljavnosti svojega dovoljenja v skladu z 82. oziroma 86. členom zakona in torej ministrstvo veljavnost izdanega okoljevarstvenega dovoljenja spremeni na obdobje desetih let, ne da bi preverjalo ali naprava oziroma obrat ob izteku veljavnosti še izpolnjujeta pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje podeljuje, vendar pa to stori le na podlagi vložene pravočasne zahteve imetnika okoljevarstvenega dovoljenja. Takšna vloga je pravočasna, če je vložena najpozneje tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti. Gre za rok za uveljavljanje materialne pravice in je torej to prekluzivni materialni rok. Zamuda tega roka pomeni, da vloge za spremembo veljavnosti izdanega okoljevarstvenega dovoljenja ni mogoče obravnavati po vsebini, ampak jo je treba kot prepozno zavreči. 3. V obravnavani zadevi je bilo tožniku izdano okoljevarstveno dovoljenje za predobdelavo odpadkov na napravi za predelavo nenavadnih odpadov v trdo gorivo, št. 35472-97/2009-11 z dne 13. 12. 2010. V skladu s takrat veljavno določbo 82. člena ZVO-1 je bilo v 19. točki izreka določeno, da se dovoljenje izda za čas petih let od dneva začetka obratovanja naprave. To okoljevarstveno dovoljenje je veljavno do 10. 1. 2016. Na podlagi 7. člena ZVO-1 je dne 20. 11. 2015 vložena vloga torej prepozna.

4. Glede pritožbenega stališča, da tožnik ni zamudil roka za vložitev zahteve po prvem odstavku 7. člena ZVO-1E, ker je bila na tožnikovo zahtevo dne 17. 12. 2012 izdana delna odločba št. 35472-28/2011-12, s katero je bilo okoljevarstveno dovoljenje z dne 13. 12. 2010 spremenjeno tako, da se je povečala letna količina dovoljene predobdelave odpadkov s tedanjih 28.534 ton na 48.000 ton letno in s čimer je bila odobrena večja sprememba v obratovanju naprave v smislu 8.3. točke 3. člena ZVO-1, naprava s tako dovoljeno dopustno predelavo odpadkov pa je začela obratovati 3. 1. 2013, pa ministrstvo pojasnjuje, da je bilo trajanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja v obravnavani zadevi določeno z odločbo z dne 13. 12. 2010 in sicer za dobo petih let od dneva začetka obratovanja naprave, kot izhaja iz 19. točke izreka navedene odločbe. Z delno odločbo z dne 17. 12. 2012 je bilo okoljevarstveno dovoljenje z dne 13. 12. 2010 v 3. točki izreka spremenjeno tako, da se je povečala letna količina dovoljene predobdelave odpadkov, izrek okoljevarstvenega dovoljenja pa je ostal nespremenjen glede njegove veljavnosti. Veljavnost dovoljenja z dne 13. 12. 2010 bi bila z izdajo delne odločbe z dne 17. 12. 2012 podaljšana samo v primeru, če bi bilo to izrecno določeno v delni odločbi. Pritožnik takšnega podaljšanja ob vložitvi zahteve za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, o kateri je bilo odločeno z delno odločbo z dne 17. 12. 2012, ni zahteval oziroma predlagal, prav tako delne odločbe ni izpodbijal s pravočasno pritožbo, v kateri bi uveljavljal, da bi odločitev o podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja morala biti sestavni del odločitve o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja.

5. Kot neutemeljeno ministrstvo zavrača tudi pritožbeno trditev, da mora ministrstvo spremeniti veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja na obdobje desetih let od dneva njegove veljavnosti po samem zakonu in po uradni dolžnosti. Za takšno stališče v prehodni določbi prvega odstavka 7. člena ZVO-1 ni nobene podlage.

6. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da po noveli ZVO-1E vsa okoljevarstvena dovoljenja, izdana po uveljavitvi te novele, veljajo deset let od dneva začetka obratovanja naprave, po mnenju tožeče stranke pa je treba to določbo razlagati tako, da desetletna veljavnost velja tudi za vse naprave, pri katerih je prišlo po uveljavitvi novele ZVO-1E do spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, saj je obvezna sestavina takšne spremembe tudi določba o trajanju veljavnosti dovoljenja. Dne 13. 12. 2010 izdano okoljevarstveno dovoljenje za predobdelavo odpadkov na napravi za predelavo nenevarnih odpadkov v trdno gorivo v letni količini 28.534 ton pa je bilo z delno odločbo z dne 17. 12. 2012 spremenjeno tako, da se je povečala letna količina dovoljene predobdelave odpadkov iz dotedanjih 28.534 na 48.000 ton letno. Tožeča stranka se sklicuje na drugi in četrti odstavek 7. člena ZVO-1E in zatrjuje, da bi morala Agencija že ob izdaji delne odločbe po uradni dolžnosti določiti veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja za obdobje desetih let. Organ torej ne bi smel postopati po 128. členu ZUP, ampak odločiti po uradni dolžnosti na podlagi 126. člena ZUP. Odločitev o trajanju okoljevarstvenega dovoljenja je v odločbo vključena po uradni dolžnosti. Smiselno enako pa mnenju tožeče stranke velja tudi pri spremembi okoljevarstvenega dovoljenja. Vlogo tožeče stranke bi bilo mogoče zavreči kvečjemu iz razloga, ker bi že po samem zakonu prišlo do podaljšanja okoljevarstvenega dovoljenja na deset let. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. Tožeča stranka je dne 23. 11. 2015 vložila vlogo za spremembo veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za drugo napravo (prvi odstavek 82. člena ZVO-1) po 7. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVO-1, objavljenem v Uradnem listu RS št. 57/2012 – ZVO-1E. Prvi odstavek 7. člena ZVO-1E določa, da lahko imetnik okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega na podlagi 82. in 86. člena ZVO-1, najpozneje tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti vloži na ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zahtevo za spremembo veljavnosti svojega dovoljenja v skladu z 82. oziroma 86. členom zakona. Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, spremeni veljavnost dovoljenja iz prejšnjega odstavka na obdobje desetih let od dneva njegove veljavnosti, pri čemer se ne uporabljajo določbe šestega odstavka 82. člena oziroma šestega odstavka 86. člena tega zakona (drugi odstavek 7. člena ZVO-1E).

11. S prvim odstavkom 7. člena ZVO-1E je torej določen prekluzivni rok, to je rok, do kdaj lahko stranka uveljavlja določeno pravico.

12. V predmetni zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki dne 13. 12. 2010 izdano okoljevarstveno dovoljenje št. 35472-97/2009-11 z veljavnostjo do 10. 1. 2016. To dovoljenje je bilo izdano na podlagi 82. člena ZVO-1. V času izdaje tega okoljevarstvenega dovoljenja je bila veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja po 82. členu ZVO-1 pet let (četrti odstavek 82. člena ZVO-1). ZVO-1E je čas veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja podaljšal na obdobje desetih let. Vprašanje časa veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj iz obdobja pred uveljavitvijo ZVO-1E je bilo rešeno s 7. členom ZVO-1E. O podaljšanju veljavnosti takšnega dovoljenja odloča ministrstvo, vendar ne po uradni dolžnosti, kot zmotno navaja tožeča stranka v tožbi, ampak na podlagi zahteve, ki jo mora imetnik okoljevarstvenega dovoljenja vložiti najpozneje tri mesece pred iztekom veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja.

13. Drugega odstavka 7. člena ZVO-1E ni mogoče razlagati tako, da ministrstvo odloča o trajanju okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti. Iz sistematike 7. člena ZVO-1E je jasno razvidno, da je v prvem odstavku določen začetek postopka odločanja o veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, ta se torej začne na zahtevo stranke, v drugem odstavku pa je določena materialnopravna podlaga za odločanje o zahtevi po vsebini. Bistvo drugega odstavka 7. člena ZVO-1E je namreč v tem, da se pri odločanju o podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja po 7. členu ZVO-1E ne upošteva določba v času uveljavitve ZVO-1E veljavnega šestega odstavka 82. člena ZVO-1 oziroma šestega odstavka 86. člena ZVO-1, kar pomeni brez ponovnega preverjanja ali so izpolnjeni pogoji za izdajo takšnega dovoljenja.

14. Ker je tožeča stranka vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega na podlagi 82. člena ZVO-1, vložila po preteku s prvim odstavkom 7. člena ZVO-1E določenega roka, jo je prvostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel kot prepozno. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami takšne odločitve ne more ovreči. Na odločitev namreč okoliščina, da je bila dne 17. 12. 2012 izdana delna odločba št. 35472-28/2011-12, s katero je bila povečana količina dovoljene predobdelave odpadkov z dotedanjih 28.534 ton na 48.000 ton letno, ne vpliva. Delna odločba ni v ničemer vplivala na obdobje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja z dne 13. 12. 2010. Kolikor je tožeča stranka menila, da bi o tem moralo biti odločeno z delno odločbo, bi morala to v postopku izdaje tiste odločbe zahtevati, oziroma odločbo izpodbijati s pravnimi sredstvi, če z njo ni bila zadovoljna. V tem upravnem sporu pa pravilnosti navedene delne odločbe ni mogoče presojati.

15. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.