Jedro

Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog vložen po zagovorniku za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa EPVD 111/2019 z dne 1. 8. 2019, pravnomočnega z dne 7. 9. 2019, zavrglo predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 574/2019 z dne 15. 3. 2019 o prenosi pristojnosti prekrškovnih zadev na podlagi določila 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS) je v predmetni zadevi o pritožbi odločalo Višje sodišče v Celju.

5. Potrdilo o pravnomočnosti sodne odločbe je mogoče razveljaviti le v primeru, če se ugotovi, da vročitev ni bila opravljena pravilno tj. v skladu z zakonskimi določbami, ki veljajo za vročanje v določenem postopku. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Prvi odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) resda določa, da se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona, vendar obstajajo tudi posebni načini vročanja npr. vročitev s fikcijo po četrtem odstavku 87. člena ZUP, kot tudi vročanje zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu po 88. členu ZUP in vročanje pooblaščencu za vročitve po 89. členu ZUP. Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 1/2010 zavzelo stališče, da ZP-1 ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve in v obravnavani zadevi je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu vročen v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZUP, ki določa, da v primeru, če stranka o obstoju pooblastila (za vročanje) ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu.

6. V predmetni zadevi je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 1. 8. 2019 bil vročen 29. 8. 2019 pooblaščenki za vročitve J. P., ki je na vročilnici podpisala izjavo, da jo je storilec pooblastil za prevzem navedenega pisma in se vročevalcu izkazala z osebno izkaznico, s čimer so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljavno vročitev. Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve.

7. Iz predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti izhajajo navedbe, da "storilec sklepa naslovnega sodišča nikoli ni prejel in se torej ni imel možnosti seznaniti z njegovo vsebino, posledično pa ni imel možnosti sodelovati v sodnem postopku" da "Storilec sklepa tako dejansko nikoli ni prejel, saj mu ni bilo osebno vročeno. Vročitev je bila opravljena tako, da je sodno pošiljko sprejela storilčeva hči, vendar je pisanje zavrgla in storilca ni seznanila s sprejemom pisanja, ne z vsebino pisanja" in da "predlaga vpogled v povratnico, na kateri je viden podpis storilčeve hčerke in ne storilca samega in ga primerja s storilčevim podpisom... in nato ugotovi, da podpis na povratnici sodnega pisanja, ki je vsebovalo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni storilčev podpis, kar pomeni, da vročitev ni bila opravljena osebno.". Te navedbe jasno kažejo, da je vlagatelj kot edini relevantni okoliščini za pravilnost vročitve štel osebno vročitev in dejansko seznanitev1 storilca s pisanjem in da je s predlaganimi dokazi želel dokazovati ti dve okoliščini in ne sam obstoj pooblastila za vročanje. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.

8. Glede na povzete navedbe iz vloge za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti pa so neutemeljene pritožbene trditve, da je s takimi navedbami vzpostavljen dvom v to, da je pooblastilo resnično obstajalo in posledično neutemeljen očitek sodišču, da bi moralo z gotovostjo ugotoviti, ali je resnično obstajalo pooblastilno razmerje med storilcem in njegovo hčerko. Zgolj okoliščina, da storilec v vlogi ni zatrjeval, da bi hči bila pooblaščena za sprejemanje pošiljk, naslovljenih nanj, ne predstavlja podlage za sklepanje, da pooblastilo razmerje ni obstajalo. Zagovornik tako šele v pritožbi širi domet svojih navedb v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ko navaja, da dokazni predlog ni bil podan samo zato, da bi storilec dokazal, da se ni seznanil s pisanjem, temveč tudi zato, da se ugotovi, ali je pooblastilo sploh obstajalo, takega širjenja pa ni mogoče upoštevati. Nikakor se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da je preozko in prestrogo stališče sodišča, da je obstoj pooblastilnega razmerja nesporen in da je storilec zatrjeval le, da ga pooblaščenka ni pravočasno seznanila s pisanjem. Sodišče se je oprlo na povsem jasne navedbe v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in jih čisto jezikovno pravilno razumelo, nikakor pa ni sodišče dolžno iskati vse možne pomene in razlage posameznih navedb v vlogi celo izven jezikovne razlage, zlasti če storilca zastopa pravno kvalificirana oseba.

9. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti storilcu odvzelo pravico, da bi dokazal, da je prišlo do napake pri vročanje, ker ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem domnevne pooblaščenke, saj je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče brez vsakršnega dokaza zavzelo stališče, da je to oseba, ki je bila v pooblastilnem razmerju s storilcem, saj je dokaz o tem vročilnica, ki je javna listina, in se zato šteje, da je tisto, ker je v njen navedeno, resnično, dokler se ne dokaže nasprotno, tega pa storilec ni uspel dokazati, saj tega ni niti zatrjeval. V nasprotju z mnenjem pritožnika ni mogoče šteti, da je s sklicevanjem na dejstvo, da so bile vročitve opravljene hčerki in ne njemu osebno, smiselno zatrjeval, da storilec ni bil seznanjen z domnevnim obstojem pooblastilnega razmerja in da zanikanje obstoja pooblastilnega razmerja smiselno izhaja tudi okoliščine, da je pooblaščenka prikrila pisanje storilcu, češ če bi dejansko obstajalo pooblastilno razmerje, ki je izrazito osebno in zaupno, ni jasno, zakaj bi pooblaščenka prikrila pisanje in storilcu povzročila nepopravljivo škodo. Da sodišče ni imelo nobene podlage, da bi kakorkoli podvomilo v obstoj pooblastilnega razmerja, pa izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi obvestilo z dne 24. 9. 2019, za katerega storilec sam navaja, da ga je prejel, bilo vročeno isti pooblaščenki za vročitve.

10. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je mogoče drugi odstavek 89. člena ZUP ustavnoskladno razlagati le, če se stranki dovoli nasproten dokaz, da pooblastila ni dala. Pritožnik namreč spregleda, da iz obrazložitve sodbe X Ips 78/2015 izhaja, da je vložnik trdil, da mame nikoli ni pooblastil za dvigovanje pošiljk, medtem ko v obravnavani zadevi take trditve iz predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ne izhajajo. Tako v obravnavni zadevi ni šlo za to, da sodišče ni dopustilo takega dokazovanja, temveč da vlagatelj sploh ni zatrjeval, da pooblastilo razmerje ni obstajalo in je v odsotnosti takih trditev ter na osnovi predloženih dokazov pravilno štelo, da je vročitev sklepa z dne 1. 8. 2019 opravljena v skladu z zakonom in je posledično utemeljeno zavrnilo predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, posledično pa tudi pravilno zavrglo predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot prepozen.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1 V zvezi samo seznanitvijo s pisanjem v primeru vročitve s fikcijo je Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 18/2019 z dne 15. 10. 2019 zavzelo stališče, da fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik vsebino seznanjen.