Jedro

Tožnik je tožbo umaknil in je dolžan toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka, saj umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka (tožena stranka je zahtevek izpolnila le v neznatnem delu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe tožnika (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 226,70 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne in pritožbene stroške postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka. Tožena stranka je razveljavila svoj prvostopenjski sklep št. ... z dne 3. 8. 2009 in tožniku priznala in izplačala dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela s sklepom št. ... z dne 24. 11. 2009, s čimer je delno izpolnila tožbeni zahtevek, zato je tožnik v tem delu tožbo umaknil. Tožbo je moral vložiti zaradi prekluzivnih rokov. Tožena stranka je svojo obveznost izpolnila šele po vloženi tožbi. Po temelju je uspel v celoti, po višini pa delno. Tudi tožena stranka je navedla, da je v tem sporu sporna le višina tožbenega zahtevka. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložen. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

V konkretnem primeru je tožnik dne 21. 10. 2009 vložil tožbo zaradi izplačila dodatka - povečan obseg dela in zahteval razveljavitev sklepa z dne 3. 8. 2009, za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 6. 2008 in izplačilo dodatka v višini 75 % vsakomesečne osnovne bruto plače ter odškodnino v višini 500,00 EUR zaradi kršitve osebnostnih pravic. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 7. 10. 2009 (A4) odločila, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati sklep, s katerim bo določila višino dodatka zaradi povečanega obsega iz naslova nadpovprečne obremenitve pri opravljanju rednih nalog in čas, za katerega mu dodatek pripada. Tožena stranka je 24. 11. 2009 izdala sklep (B12), s katerim je tožniku za posamezne vtoževane mesece priznala različno višino od 2,32 % do 6,40 % osnovne plače dodatka za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2010 v višini, v kateri mu je bil priznan dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela delno umaknil tožbo v delu priznane višine od 2,32 % do 6,40 %. Po delnem umiku tožbe z dne 30. 4. 2010 je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepov v delu, v katerem tožniku ni bilo ugodeno in za mesec januar 2008 izplačilo dodatka v višini 68,60 %, za mesec februar 2008 v višini 71,90 % za mesec marec 2008 v višini 75 %, za mesec april 2008 v višini 75 % za mesec maj 2008 v višini 75 % in za mesec junij 2008 v višini 72,68 % osnovne plače. Še naprej je vztrajal tudi pri izplačilu odškodnine v višini 500,00 EUR.

Po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je tožbo delno umaknil, ko je tožena stranka izpolnila manjši oziroma neznatni del tožbenega zahtevka, v večjem delu svojega zahtevka pa je tožbo umaknil šele dne 25. 1. 2012, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Upoštevati je namreč potrebno tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Iz navedenih podatkov v spisu namreč izhaja, da gre prav za tak primer, ko je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka (od 2,32 % do 6,40 %, tožnik pa je zahteval 75 %).

Končni uspeh po višini je odločilen za priznanje pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njegov uspeh po temelju in po višini, je materialnopravno zmoten, saj v ZPP za takšno stališče ni najti pravne podlage.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP v tretjem odstavku in ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 158. člena ZPP o povrnitvi stroškov postopka v primeru umika tožbe, pravilno odločilo, da tožnik svoje stroške postopka krije sam, toženi stranki pa je dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka.

V podobnih primerih (npr. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 346/2011 z dne 12. 5. 2011, Pdp 100/2012 z dne 7. 2. 2012, Pdp 257/2012 z dne 7. 2. 2012 idr.) je pritožbeno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, da so tožniki, ki so tožbo umaknili, dolžni nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (II. točka; 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).