Jedro

Vzročna zveza med ravnanjem in hujšo posledico.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je 15. 6. 2017 obdolženega G.T. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. Odločeno je še bilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun, z izjemo stroškov vročevalca, ki jih mora po prvem odstavku 94. člena ZKP plačati obdolženi sam.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožno državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu izreče denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 8 mesecev ter za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1 in mu izreče denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov ter nato izreče enotno denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, ki naj se izvrši in stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 8 mesecev, ki naj se izvrši. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka sodbe pritrjuje nosilni ugotovitvi sodišča prve stopnje o dveh, dejansko ločenih dogodkih z dvema lastnima vzročno posledičnima verigama. Že res, da je obdolženec, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, po več dokazih prehiteval tedaj, ko ne bi smel, vendar za to, oziroma tedaj oškodovanec ni izgubil oblasti nad motornim kolesom in padel po vozišču ter pri tem utrpel lahko telesno poškodbo, ampak kasneje, ko se je po opisu dejanja podal za obdolženčevim avtomobilom, in ko je ta po vzporedni vožnji zapeljal v levo ter trčil v desno stran oškodovančevega motornega kolesa. Pomeni, da je le drugo izvršitveno ravnanje pripeljalo do prepovedane posledice iz tretjega odstavka 324. člena KZ-1, medtem ko je bila s prvim izvršitvenim ravnanjem povzročena kvečjemu neposredna nevarnost za oškodovančevo telo kot prepovedana posledica iz prvega odstavka tega člena. Zaradi takšne sklenjenosti izvršitvenih ravnanj z različnima prepovedanima posledicama, prvega izvršitvenega ravnanja ni mogoče povezovati z oškodovančevo lahko telesno poškodbo, kot posledico drugega izvršitvenega ravnanja, ko to obenem ni predmet katere od inkriminacij od 1. do 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. V vsakem primeru obdolženec za tako (enotno) opisano kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne more biti obsojen in so nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih pritožnik takšen opis še enkrat povzema, ali ko podaja lastno dokazno oceno trčenja med udeležencema, potem oceno obdolženčeve krivde in oškodovančevih poškodb, dejansko odveč, saj ugotovljenega, glede na preizkušeno jedro, ne morejo spremeniti (391. člen ZKP).

5. Če je k zgornjemu v znatni meri prispeval opis kaznivega dejanja, je ta v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe sodišču prve stopnje omogočal, da se je na pridobljene in izvedene dokaze neposredno osredotočilo ter jih po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo. Čeprav drži, da je po izpovedbi priče P.R., na katero se pritožnik sklicuje, mogoče sklepati, da je obdolženi po zavijanju v levo hkrati trčil v oškodovančevo motorno kolo, pa tega, ključnega dejstva po pregledu celotne pričine izpovedbe, ni zaslediti. To je pomembno, kajti tako kot je videti povezavo iz pritožbene obrazložitve med oškodovančevo izpovedbo in vsebino fotografij z ogleda kraja dejanja, je po drugi strani videti povezavo med obdolženčevim zagovorom in ugotovitvami po zapisniku z ogleda kraja dejanja, po katerih je bilo na obdolženčevem vozilu poškodovano levo vzvratno ogledalo, zadnja leva vrata, zadnji levi blatnik in zadnja leva luč. Ker nobena od obeh povezav izkustveno ni verjetnejša, in ker izpovedba navedene priče glede samega trčenja ni določna, se dvom sodišča prve stopnje o tem dejstvu kot posledici obdolženčevega zavestnega in hotenega ravnanja izkaže za utemeljenega.

6. Po obrazloženem, ko pritožnik nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, v zvezi z drugim kaznivim dejanjem, v pritožbeni obrazložitvi ne napada, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti, je o preizkušeni pritožbi odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.