Jedro

Sodišče presoja zakonitost odločb zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju le po stanju, kot je bilo ugotovljeno do konca postopka pri tožencu. Če bi upoštevalo nova dejstva (spremembo zdravstvenega stanja), ki so nastala po dokončnosti odločb zavoda, bi s tem poseglo v pristojnosti zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb toženca z dne 16.4.1997 in 5.7.1996 ter na priznanje pravic invalida I. kategorije invalidnosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenem odvetniku zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter glede na materialno pravo pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopenjskega strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Sodišče je pristojno presojati zakonitost dokončne odločbe toženca, zoper katero je vložena tožba ter posledično tudi prvostopenjsko odločbo toženca, izdano v tistem postopku, v katerem je bila izdana navedena dokončna odločba. V konkretnem primeru je toženec izdal dokončno odločbo 16.4.1997 in vse prej navedeno pomeni, da je sodišče pristojno presojati zadevo po dejanskem stanju, kot je bilo podano v času do zaključka toženčevega postopka - do 16.4.1997. V nasprotnem primeru, pritožba se zavzema, da bi sodišče upoštevalo tudi kasneje nastalo dejansko stanje, vse do 15.9.2000, bi sodišče brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. O vseh novotah mora namreč glede na vse obrazloženo najprej v novem postopku odločiti toženec, seveda, če je pri njem vložena takšna zahteva. Ta je v konkretnem primeru tudi bila in je toženec v novem postopku s prvostopenjsko odločbo z dne 19.4.1999, potrjeno z drugostopenjsko odločbo z dne 26.10.1999, kar vse je razvidno iz njegovega spisa, št. I-808.047, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznal pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami glede na zdrastveno stanje od 19.4.1999 dalje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da dokončna in očitno pravnomočna odločba z dne 26.10.1999, ki ni predmet tega sodnega postopka, ni pravno irelevantnan ni nesmiseln, kot to meni pritožba. Ker je bil tožnik v kasneje uvedenem postopku pri tožencu, ki kot že rečeno, ni predmet tega sodnega postopka, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti ter če je dokončna odločba toženca o tem pravnomočna, je že iz tega razloga nelogično, da bi bil za obdobje pred 19.4.1999 (datum nastanka III. kategorije invalidnosti) s strani sodišča spoznan oz. razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pri invalidskih postopkih pri tožencu, uvedenih za istega zavarovanca v različnih časovnih obdobjih, tudi ne gre za vodenje dveh identičnih postopkov v isti zadevi in z isto dejansko ter pravno podlago, kot to meni pritožba, pač pa za dva, ne samo časovno, pač pa tudi vsebinsko različna postopka, saj se naslednji invalidski postopek uvede tedaj, ko zavarovanec razpolaga z novo medicinsko dokumentacijo o zatrjevanem poslabšanju zdravstvenega stanja ter lečeči zdravnik z novo medicinsko dokumentacijo vloži pri tožencu nov predlog za oceno invalidnosti. Zato tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) v določbah 30., 31. ter 33. člena določa, da se tožba, tudi v invalidskih sporih, vloži zoper dokončno odločbo. Vse navedeno pomeni, da mora zavarovanec, če z katerokoli dokončno odločbo v invalidskih postopkih pri tožencu ni zadovoljen, vložiti tožbo zoper vsako od dokončnih odločb, v predpisanih rokih seveda. Ne more pa z eno tožbo, vloženo po zaključku toženčevega postopka, končanem z dokončno odločbo leta 1997, izpodbijati tudi kasneje izdano dokončno odločbo toženca, konkretno v letu 1999, za kar se smiselno zavzema tožnik šele v pritožbi.

Če ima pritožba pri tem, ko navaja, da se IK I. v oceni delazmožnosti tožnika omejuje izključno le na njegov vid, v mislih mnenje IK v Celju z dne 2.7.1996, izdano v toženčevem postopku, v katerem je bila v letu 1997 izdana dokončna odločba, zoper katero je vložena tožba v tem sodnem postopku, za takšno pritožbeno stališče ni podlage. Iz mnenja izhaja, da ni bil obravnavan le tožnikov vid, pač pa tudi ortopedsko stanje, za kar tudi pritožba smiselno meni, da bi moralo biti obravnavano. To izhaja tako iz izvida osebnega pregleda tožnika pod točko 5 na strani 2 mnenja, ko se ugotavlja ohranjena gibljivost ledvene hrbtenice, lassegue preskus negativen, brez izpadov na spodnjih okončinah, tožnik pa navaja občutljivost ledvene hrbtenice na otip, pa tudi iz diagnoze, navedene v mnenju - lumbalgija. V senatu pa je sodeloval med drugim tudi specialist fiziater. Mnenje IK II. z dne 6.1.1997 pa obširno navaja vso medicinsko dokumentacijo, dotlej predloženo, senat, v katerem sta med drugim sodelovala tudi ustrezna specialista za tožnikova obolenja - specialist fiziater in specialist okulist - pa temeljito obrazlaga tako stanje vida, obrazloži pa tudi, da gre za ortopedsko normalno funkcijo lokomotornega aparata, ki jo ugotavlja ortoped v izvidu februarja 1996 ter da internist v istem obdobju ne ugotovi bolezni notranjih organov, zaradi česar tudi s teh dveh vidikov pri tožniku v času podaje navedenega mnenja ni bilo omejitev pri delu. Pritožbena izvajanja glede priznanja I. kategorije invalidnosti tožniku na podlagi smiselne uporabe določb 55. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) glede na to, da je bil šele v že navedenem kasnejšem postopku, ki ni predmet tega sodnega postopka, spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, pa zaradi vsega že prej obrazloženega, v tem sodnem postopku ne morejo biti upoštevna. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo.