Jedro

Pri agrarnih skupnostih je skozi celotno zgodovino v ospredju načelo nedeljivosti in ohranitve premoženja. To načelo odraža poseben pomen tovrstne lastnine, saj je agrarna skupnost dolžna ohraniti lastnino, gozdove in pašnike za bodoče rodove. Skozi vsa obdobja je člane agrarnih skupnosti prevevala zavest, da gojijo do zemlje globoko spoštovanje, ker jo morajo ohraniti za otroke in vnuke táko, kakršno so prejeli od očetov in dedov. Prav zaradi tega namena se premoženje naj ne bi odtujilo ali delilo.

Neprepričljivo je pritožbeno razlogovanje, da namen ne bi bil v ničemer ogrožen, ker bi tudi po izločitvi nepremičnin ostala v agrarni skupnosti velika količina zemljišč, saj je predlagatelj solastnik le do 5/64. Glede na prej izpostavljen namen agrarnih skupnosti in Pravila ne more biti vsakemu posamičnemu članu agrarne skupnosti prepuščeno, kdaj se bo odločil za izstop in s tem povezano izločitev dela nepremičnin, ki ustrezajo njegovemu deležu. Ker preostali člani z delitvijo premoženja agrarne skupnosti ne soglašajo in želijo ohranitev agrarne skupnosti, je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za delitev nepremičnin s parc. št. 1688/1, 1867, 1883, 1974/3, 2009, 2081, 2010 in 2375, vse k. o. X, katerih solastniki so predlagatelj do 5/64, nasprotni udeleženci A. A. do 1/16, B. B. do 1/16, C .C. do 1/16, D .D. do 3/32, E. E. do 1/8, F. F. do 5/64, G. G. do 2/16, H. H. do 1/16, I. I. do 1/16, J. J. do 1/16, K. K. do 1/16 in L. L. do 1/16 (I. točka izreka). Predlagatelja je zavezalo k povračilu stroškov nasprotnih udeležencev v skupnem znesku 586,10 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Poudarja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga Pravila Agrarne skupnosti X (v nadaljevanju: Pravila) in določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ki se nanašajo na družbo civilnega prava (societas). Zmotno je zatrjevanje sodišča, da bi lahko prišlo do fizične delitve nepremičnin, združenih v agrarni skupnosti, le v primeru prenehanja agrarne skupnosti. Prav tako je zmoten zaključek, da delitev takšne solastnine po stvarnopravnih pravilih ni mogoča, vse dokler societas ne preneha. Nikjer ni določeno, da posameznik iz družbe ne bi mogel izstopiti na način, da bi iz premoženja družbe prejel del, ki ustreza njegovemu deležu. Pravila tega ne urejajo, kar pa ne pomeni, da to ni možno. V takšnem primeru je treba uporabiti splošna določila glede societas in glede delitve solastnine. V danem primeru izstop predlagatelja na obstoj societas ne vpliva. Preostali člani agrarne skupnosti so lahko še vedno združeni v njenem okviru, predlagatelj pa ne sme biti v celoti onemogočen pri pridobitvi svojega deleža oz. pri upravičenju, da predlaga delitev solastnega premoženja. Agrarni skupnosti bi tudi po izločitvi premoženja, za katerega se zavzema pritožnik, ostalo še veliko zemljišč, ki več kot zadoščajo za zadostitev namenu, zaradi katerega je bila agrarna skupnost ustanovljena. Izstop enega družbenika bi povzročil le to, da bi agrarna skupnost obstajala naprej z manjšim številom članov oz. solastnikov ter nekoliko manj zemljišči, kar pa bi še vedno več kot zadoščalo za namen, zaradi katerega je bila ustanovljena. Namen v Pravilih ni določen. Zato ni moč očitati predlagatelju, da je njegovo ravnanje, ko zahteva delitev solastnine na način, da postane izključni lastnik dela zemljišč, ki ustrezajo njegovemu solastninskemu deležu, v nasprotju z namenom, če pa ga v pogodbi sploh ni. Sicer pa splošni namen, zaradi katerega so se agrarne skupnosti v zgodovini ustanavljale, s predlagano delitvijo solastnine ni v ničemer ogrožen. Predlagatelj je solastnik nepremičnin do 5/64 in bi torej prejel le tolikšen delež zemljišč. Pravila načina izstopa člana izrecno ne urejajo, ampak omenjajo le razdelitev premoženja ob prenehanju. To pa ne pomeni, da predlagana delitev ni možna. Uporabiti je treba določbo splošnega predpisa, ki ureja societas, to pa je ODZ. Slednji ne določa, da izstop družbenika na način, da prejme pripadajoči del premoženja, ni možen. Zato je treba uporabiti splošne določbe glede delitve solastnine – od 841. do 849. paragrafa ODZ. V teh določbah je delitev solastnine urejena podobno kot v Stvarnopravnem zakoniku. Temu pritrjuje tudi nova ureditev Zakona o agrarnih skupnostih, ki izrecno predvideva delitev solastnine na zahtevo posameznega člana, čeprav podaja stroge omejitve. Iz tega je moč sklepati, da je bila že pred uveljavitvijo tega zakona delitev premoženja v naravi na zahtevo posameznega solastnika zagotovo dopustna, novi zakon pa jo je omejil. Opozorilo sodišča o predlagateljevem namenu za pridobitev deleža na nepremičninah agrarne skupnosti, ki naj bi bil v legalizaciji neskladne gradnje, je povsem irelevantno. Pritožnik oporeka stroškom postopka, ki so določeni v nasprotju s 35. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). V nepravdnem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške, zato so bili predlagatelju neupravičeno naloženi v plačilo stroški pooblaščenke nasprotnih udeležencev in povračilo sodne takse. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za delitev solastnine ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnim udeležencem, ki pa se nanjo niso odzvali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilno stališče izpodbijane sodbe je, da je premoženje agrarne skupnosti podvrženo režimu družbene pogodbe, in to vse do trenutka, ko se zaradi prenehanja družbe lahko razdeli med družbenike v skladu s Pravili in pravili ODZ, ki veljajo za delitev premoženja v tovrstnih primerih. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da so nepremičnine, združene v Agrarni skupnosti X, podvržene specifičnemu režimu. Pravila kot razlog prenehanja agrarne skupnosti določajo primere, ko tako odločijo vsi člani agrarne skupnosti; če ni več interesa po obstoju agrarne skupnosti, kar ugotovi občni zbor s posebnim sklepom in se sprejme sklep o razdelitvi solastnih nepremičnin; če si člani agrarne skupnosti razdelijo solastne nepremičnine, tako da vsak postane solastnik posamezne parcele, nastale v postopku razdružitve solastnih nepremičnin in v drugih primerih, določenih z zakonom ali drugim predpisom.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in argumentirano pojasnilo odločitev o zavrnitvi predloga za delitev nepremičnin, ki tvorijo Agrarno skupnost

7. Pritožba izpostavlja, da ni predpisa, ki bi izrecno določal, da posameznik iz družbe ne more izstopiti na način, da iz premoženja družbe prejme del, ki ustreza njegovemu deležu. Takšna ugotovitev je sicer pravilna, vendar pa ob upoštevanju namena agrarnih skupnosti in njenih Pravil izhaja pravilnost zaključka prvega sodišča. Pri agrarnih skupnostih je že skozi celotno zgodovino v ospredju načelo nedeljivosti in ohranitve premoženja. To načelo odraža poseben pomen tovrstne lastnine, saj je agrarna skupnost dolžna ohraniti lastnino, gozdove in pašnike za bodoče rodove. Skozi vsa obdobja je člane agrarnih skupnosti prevevala zavest, da gojijo do zemlje globoko spoštovanje, ker jo morajo ohraniti za otroke in vnuke táko, kakršno so prejeli od očetov in dedov. Prav zaradi tega namena se premoženje naj ne bi odtujilo ali delilo. Pri agrarnih skupnostih je še posebej poudarjeno načelo avtonomnosti, saj člani prosto urejajo razmerja med seboj. Že iz zgodovinskega gledišča so imele agrarne skupnosti pri kreiranju notranjih pravil in sprejemanju odločitev veliko svobode, pri odločanju o gospodarjenju s skupnim nepremičnim premoženjem niso bili omejeni s stvarnopravnimi pravili, ampak je bilo to prepuščeno dispozitivnemu urejanju.(2) Glede na prej vzpostavljen namen agrarnih skupnosti v povezavi s Pravili je mogoč zaključek, da slednja ne dopuščajo takšne delitve, za katero se zavzema pritožnik. Razdelitev solastnine na predlagan način bi bila v nasprotju z namenom agrarne skupnosti in Pravili, saj slednja ne omogočajo, da posamezni član izstopi iz agrarne skupnosti ter obdrži določen del zemljišč. Pri tem je povsem nepomembno, da Pravila namena agrarne skupnosti izrecno ne določajo, saj le-ta izhaja iz same narave in zgodovinskega pogleda na agrarne skupnosti. Pritožnik pa ima možnost razpolagati s svojim deležem, ne more pa iz premoženja družbe prejeti dela, ki ustreza njegovemu deležu, saj bi bilo to v nasprotju z namenom agrarnih skupnosti ter duhom njenih Pravil. 8. Neprepričljivo je pritožbeno razlogovanje, da namen ne bi bil v ničemer ogrožen, ker bi tudi po izločitvi nepremičnin ostala v agrarni skupnosti velika količina zemljišč, saj je predlagatelj solastnik le do 5/64. Glede na prej izpostavljen namen agrarnih skupnosti in Pravila ne more biti vsakemu posamičnemu članu agrarne skupnosti prepuščeno, kdaj se bo odločil za izstop in s tem povezano izločitev dela nepremičnin, ki ustrezajo njegovemu deležu. Tudi zato je nov Zakon o agrarnih skupnostih ta vprašanja oz. situacije podrobneje uredil. Toda tudi v novem zakonu je delitev premoženja agrarne skupnosti povezana z njenim prenehanjem. Ker preostali člani z delitvijo premoženja agrarne skupnosti ne soglašajo in želijo ohranitev agrarne skupnosti, je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga pravilna.

9. Stališče pritožbe, da bi moralo sodišče o stroških odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP, je zmotno. V postopku za delitev stvari in skupnega premoženja veljajo posebna pravila (126. člen ZNP), ki izključujejo uporabo splošne določbe. Načeloma velja, da mora praviloma vsak udeleženec sam nositi svoje stroške, skupni stroški pa se porazdelijo med udeležence postopka sorazmerno z njihovim solastnim deležem. Če pa pride do zavrnitve predloga, in interes predlagatelja, ki je v tem, da se njegovo pravno razmerje uredi in da pride do delitve solastne stvari, ni uresničen, uporaba 126. člena ZNP ne bi bila primerna. V takšnem položaju je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe 154. člena ZPP. V skladu s slednjo pa mora stranka, ki ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Predlagateljev predlog je bil zavrnjen, zato je stroške dolžan nositi on, kot je pravilno odločilo že prvo sodišče. 10. Ob pojasnjenem pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče – v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj predlog Zakona o agrarnih skupnostih, št. 00715-23/2015/18 z dne 28. 5. 2015.