Jedro

Iz pravice do sodnega varstva izhaja obveznost sodišča, da tožbene navedbe vsebinsko obravnava ter da se opredeli do bistvenih navedb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti), ni pa mu potrebno odgovarjati na navedbe, ki za odločitev niso pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 992/99-11 z dne 24.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.5.1999, s katero je ta odpravila 1. alinejo 3. točke izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota K. z dne 10.11.1998, s katero je bila odrejena prepoved iz 76. c. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN) in sicer prepoved vpisov in sprememb v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah pri parcelnih številkah 80/1 k.o. P., v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo odločil, da je tožnik dolžan na svoje stroške sanirati poseg v prostor, ki ga je napravil z izvajanjem gradbenih del za izvedbo gozdne ceste iz obstoječe gozdne ceste na planino P. v dolžini cca 570 m in širini 4 m z razširitvami v krivinah do 6m na delu zemljišča s parc. št. 80/1 k.o. P. (1. točka), da mora investitor sanacijo ceste izvesti po navodilih Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota K. (2. točka), za nedovoljeni poseg v prostor iz 1. točke izreka se prepovedujejo vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah pri parcelnih številkah 80/1 k.o. P. ter uporaba gozdne ceste (3. točka). S 4. točko je bilo odločeno, da bo v primeru, če investitor ne bo izvršil naloženega dejanja iz 1. in 2. točke izreka, to storilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, s točko 5, da bo stroške izvršbe plačal investitor na podlagi posebnega sklepa, s 6. točko izreka pa je bilo odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih v sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Dodalo je, da gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po določbi 73. člena ZUN, ki je sledil gradnji, ki se je izvajala brez lokacijskega dovoljenja. Irelevantna je okoliščina, čemu naj bi zgrajeni objekt služil, saj tudi če bi v konkretnem primeru šlo za izgradnjo vlake in ne ceste, čemur pa podatki v predloženih upravnih spisih nasprotujejo, je tudi za tovrsten poseg v gozd skladno z 21. členom Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, ZG) pred začetkom del potrebno pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Dovoljenja za sanacijo ni mogoče enačiti dovoljenjem za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor. Določbo 2. odstavka 73. člena ZUS je treba zato razlagati v povezavi s 1. odstavkom istega člena in sicer tako, da v primeru, če inšpektor odredi ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN, lahko investitorju hkrati odredi tudi pridobitev dovoljenja za sanacijo nezakonitega posega v prostor, to pa le v primeru, če vrnitev v prejšnje stanje predstavlja tak poseg, za katerega je potrebno upravno dovoljenje. Prvostopno sodišče je zavrnilo očitek kršitve pravil postopka. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bil 28.10.1998 opravljen inšpekcijski ogled na kraju samem, ugotovljena je bila narava spornega posega in izmere, kar je predstavljalo podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa. Neupoštevan v postopku pa je tudi dokaz iz cenilnega elaborata, iz katerega naj bi izhajalo, d-a je šlo v obravnavanem primeru za gradnjo vlake, pa ne zgolj zato, ker se zakonitost upravnega akta presoja po pravnem in dejanskem stanju zadeve v upravnem postopku, tožnik pa je navedeni elaborat predložil šele v upravnem sporu, temveč tudi, ker podatki v upravnih spisih kažejo ravno nasprotno.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsebinsko ponavlja razloge iz tožbe, ko navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bil opravljen ogled na kraju samem, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, za kakšen poseg v prostor gre. Odločitev v sporu pa je odvisna od dejanske in pravne opredelitve posega v prostor. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka (2. odstavek 72. člena ZUS), ker je bila izpodbijana sodba izdana, ne da bi bila pred tem opravljena glavna obravnava, s tem pa je bila tožniku odvzeta možnost, da bi podrobneje pojasnil svoje tožbene navedbe in razloge. Nadalje vztraja pri trditvi, da za vlako po ustaljeni praksi ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na ustavno načelo enakosti pred zakonom in načelo pravne države. Navaja, da bi mu bilo potrebno ob pravilni uporabi ZUN dopustiti možnost, da bi pridobil ustrezno dovoljenje. Zavračanje takšne rešitve je namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti in pravne države. Odločba tožene stranke je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj se sklicuje na različne pravne podlage. Tako ne ve, na kakšne pravne temelje je odločba upravnega organa oprta, poleg tega pa razlogi zanjo niso prepričljivi in je bil zaradi neupoštevanja tožbenih razlogov bistveno prikrajšan pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije). Razlaga javne koristi, ki naj bi bila kršena zgolj z dejstvom, da ni pridobljeno dovoljenje, je napačna. Javna korist je namreč prizadeta takrat, ko so prizadete koristi prebivalstva, ko je kršen interes v materialnem smislu. Zato stališče tožene stranke, ki ga potrjuje tudi izpodbijana sodba, da sankcionira tudi tista ravnanja, ki ne dosežejo določene stopnje družbene nevarnosti, vodi v skrajni formalizem, to pa je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli o demokratični, pravni in socialni državi. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi upravni akt, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je vprašanje, ali je imel tožnik za poseg v gozdu, ki je bil izveden na delu zemljišča s parc. št. 80/1 k.o. P., ustrezno upravno dovoljenje in posledično, ali je bil ukrep urbanistične inšpektorice, ki je odredila sanacijo posega, pravilen in zakonit. ZG v 1. odstavku 21. člena določa, da je potrebno za posege v gozd in gozdni prostor dovoljenje za poseg v prostor v skladu s predpisi o urejanju prostora. K dovoljenju za poseg v prostor se mora pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. ZUN v 2. odstavku 50 člena zahteva pridobitev lokacijskega dovoljenja tudi za posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi in krajinske značilnosti. V upravnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je šlo za poseg v gozd (zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ki je bil sestavljen po opravljenem ogledu na kraju samem dne 28.10.1998), da je investitor tega posega tožnik (zapisnik o zaslišanju z dne 6.11.1998 ) in da slednji za sporni poseg ni pridobil ustreznih upravnih dovoljenj. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje in predhodno tožene stranke, da je šlo v konkretnem primeru za gradnjo prometnice in ne vlake, kot to neuspešno, a vztrajno ponavlja tožnik. Takšna ocena ima podlago v upravnih spisih (zapisnik o inšpekcijskem pregledu, izmere posega, fotografije), ni pa bistvena, saj kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tudi v primeru, ko bi šlo za vlako, bilo potrebno dovoljenje za poseg v prostor (21. člen ZG), tožnik pa niti za tak poseg dovoljenja ni imel. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka. Tožnik glavne obravnave v upravnem sporu ni zahteval, ZUS pa v 2. odstavku 50. člena določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni bilo sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Tožniku je tudi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembne, saj je bil pri inšpekcijskem pregledu zaslišan.

Upoštevano pa ne more biti niti uveljavljanje kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Iz pravice do sodnega varstva izhaja obveznost sodišča, da tožbene navedbe vsebinsko obravnava ter da se opredeli do bistvenih navedb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti), ni pa mu potrebno odgovarjati na navedbe, ki za odločitev niso pomembne. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje bistvene tožbene navedbe obravnavalo, se do njih opredelilo in jih pravilno argumentiralo, zato je moralo pritožbeno sodišče ta pritožbeni ugovor zavrniti.

Kritika tožnika, da bi bilo ob pravilni uporabi ZUN potrebno dopustiti možnost, da si pridobi ustrezno dovoljenje, je ne samo neutemeljena, temveč je tudi v nasprotju s tistim, kar sicer zatrjuje (da za izvršeni poseg dovoljenje sploh ni potrebno). V predmetni zadevi je, kot je bilo že navedeno, obveznost pridobitve upravnega dovoljenja podana ne glede na dejansko in pravno opredelitev posega. Bistveno je, da bi ga tožnik moral pridobiti pred pričetkom gradnje in ne naknadno, ko je bil poseg že opravljen. Sklicevanje na načelo (ne)sorazmernosti in razlaga javne koristi v primeru, ko gre za inšpekcijski ukrep zaradi nezakonitega posega v prostor, katerega namen je vzpostavitev prejšnjega stanja, zato ne more biti uspešno in tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prav tako pa ni našlo nobene kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.