Jedro

S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne.

Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki.

Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je ugotovilo, da od 1. 9. 2021 predlagatelja zastopa novi upravnik (I. točka sklepa). Glede posameznih parcel je ustavilo postopek (II. točka). Predlog šestega nasprotnega udeleženca in sedme nasprotne udeleženke za ustanovitev odkupne pravice je zavrglo (III. točka). Ugotovilo je, katere parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče in s tem splošne skupne dele stavbe z ID znakom 0000-1177 na naslovu P. ulica 9 in 11, X. (IV. točka). Ugotovilo je še, katere parcele predstavljajo posebne skupne dele, ki služijo vsakokratnim etažnim lastnikom posameznih delov stavbe (V. - XI. točka). Odločilo je še, da se na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvedejo posamezni zemljiškoknjižni vpisi (XII. točka).

2. Zoper sklep se pritožujejo druga nasprotna udeleženka ter šesti nasprotni udeleženec in sedma nasprotna udeleženka. Druga nasprotna udeleženka izpodbija sklep v točkah IV do XII izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep v navedenih točkah ter zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je prvo sodišče materialnopravno zmotno rešilo vprašanje ločitve obsega javnih površin od zasebnih v stanovanjski soseski B. Tudi v obravnavani soseski je obstajal problem javne površine. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) ne upošteva konteksta soseske, to je potreb skupnosti pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča. Tako prihaja do konflikta med zasebnim in javnim interesom. Pritožnica je med postopkom glede javnih površin ob obravnavani stavbi izpostavila, da novonastale parcele predstavljajo zemljišča, ki so po elaboratu koncesionarja C. d.d., kateri bazira na dokumentaciji iz časa gradnje, predlagane za grajeno javno dobro, saj v naravi predstavljajo javne površine. Prvo sodišče je spregledalo javne površine, načrtovane iz časa gradnje. Napačno je sledilo zaključkom sodne izvedenke, da modifikacija zazidalnega načrta loči med „javnim“ in „zasebnim“ v smislu, da zasebno pomeni površine v uporabi izključno ene družine, javno pa površine v skupni rabi celotnega bloka ali več blokov. Vprašljivo je graditi urbanistične standarde pripadajočega zemljišča na parcelacijskem načrtu za obravnavano stavbo, ki sodi v grupo A, ko ni bila razvidna namembnost parcel. Tudi ni pravilno graditi urbanističnega standarda pripadajočega zemljišča na prostorskih ureditvenih pogojih iz leta 2000, pri čemer že sodna izvedenka ugotavlja, da ti pogoji niso merodajni za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Izvedenka bi se lahko naslonila na dolgoročni plan, ki je na splošno določil namensko rabo zemljišč, tu pa bi se lahko našlo elemente, ki jih v upravnih odločbah glede pripadajočega zemljišča ni bilo nedvoumno ugotoviti. Če pripadajoče zemljišče obravnavane stavbe ni bilo nedvoumno določeno, tudi izvedenka ne more ugotoviti, da je bila meja pripadajočega zemljišča nedvoumno opredeljena v obsegu, da posamezni atrijski vrtovi posameznih stanovanj predstavljajo površine v rabi teh stanovanj. Zaključki sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, so sami s seboj v nasprotju, kar kaže primerjava 30. in 32. točke obrazložitve. Napačna je ugotovitev sodišča, da je najbolje predlagati mejo pripadajočega zemljišča do razmejitvenih – povezovalnih potk med členjenima blokoma, še posebej zato, ker pripadajoče zemljišče v tem primeru pomeni omejitve dostopa za ostale prebivalce soseske in tretje osebe. Obrazložitev med javnim in zasebnim je lahko razumeti tudi tako, kot da gre v konkretnem primeru soseske B. za geto, v katerem imajo zgolj etažni lastniki te soseske izključno na vseh zemljiščih pravico izvrševanja lastninskopravnih upravičenj. Za sodišče bi moralo biti pravno pomembno, da je bilo omrežje javnih odprtih površin v soseski načrtovano tako, da predstavlja smiselno in povezano celoto, ne glede na to, ali so posamezni deli v javni ali zasebni lasti. Zato je vprašljiv tudi zaključek, da P. ulica predstavlja interno ulico, ki je namenjena le za nujni dovoz in vodi le v posamezno skupino blokov. Sodišče se ni opredelilo do pripomb udeležencev v smeri površine atrijev in njihove širitve glede na dokumentacijo iz časa gradnje. Izostala je tudi dejanska in pravna obrazložitev točk V do XI izreka, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti.

3. Šesti nasprotni udeleženec in sedma nasprotna udeleženka vlagata pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navajata, da ju je prvo sodišče s svojo odločitvijo dejansko razlastilo, ko je njune parcele določilo kot del pripadajočega zemljišča. Prvo sodišče je zavrglo njun predlog, podan na podlagi 53. člena ZVEtL-1, pri tem pa ni prekinilo postopka ter udeležencev napotilo na pravdo. Sodišče ne bi smelo iti mimo dejstva, da sta predlagatelja lastnika zemljišča. Opozarjala sta na 271. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), prvo sodišče pa se do tega stališča ni opredelilo. Pozvala sta sodišče, naj se pogodbeno uredi ustanovitev stavbne pravice, sodišče pa ne pojasni, zakaj tega predloga ni upoštevalo. Zakon ne omogoča določanja pripadajočega zemljišča na podlagi priposestvovanja. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerega zakona je bilo pritožnikoma odvzeto premoženje. Sklicuje se na določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), pri čemer ne opredeli, na kakšen način naj bi predlagatelji izkazali predpostavke po zakonu. Pritožnika sta prerekala trditve predlagateljev o priposestvovanju, zato so protispisne navedbe sodišča, da nista prerekala dobrovernosti predlagateljev. Namesto določb ODZ bi bile za vprašanje priposestvovalne dobe merodajne določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Do sprejetja Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je bila tudi nepremičnina pritožnikov v družbeni lastnini, zato priposestvovanje vsaj do leta 1996 ni moglo teči. V obravnavanem sklepu ni mogoče preveriti pogojev, potrebnih za priposestvovanje. Sodišče ne pove, kdaj je pričelo priposestvovanje teči in kdaj je bil izpolnjen potreben čas za priposestvovanje.

4. Predlagatelji in ostali nasprotni udeleženci ter drugi udeleženci niso odgovorili na vročeni pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi druge nasprotne udeleženke**

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče zmotno odločilo o vprašanju ločitve obsega javnih površin od zasebnih v stanovanjski soseski B. Pravno nepomembno je, da naj bi bile (novonastale) nepremičnine, navedene v 8. točki pritožbe, ki so zajete v elaboratu koncesionarja C., temelječem na dokumentaciji v času gradnje (pritožba ne pojasni, za katero dokumentacijo naj bi šlo), predlagane za grajeno javno dobro, kar naj bi bilo načrtovano že v času gradnje. Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost teh nepremičnin kot javne dobrine (dobrine v splošni rabi) z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003 (sklep VSL II Cp 760/2018), kar pa ni bila.

7. Prvo sodišče je svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke D. D. z dopolnitvami. Izčrpno in prepričljivo je obrazložilo, zakaj sprejema strokovne ugotovitve in pojasnila izvedenke, na njihovi podlagi pa je nato ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča, v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Razlogi izpodbijanega sklepa so skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da parcelacijskega načrta več ne upošteva, čemur je sledilo tudi prvo sodišče, saj je parcelacijski načrt omenilo le kot primerjavo obrobnega pomena v zvezi z atriji (31. točka obrazložitve). Tudi prostorski ureditveni pogoji iz leta 2000 niso predstavljali podlage, na kateri je sodišče ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča (tudi izvedenka jih ni upoštevala). Tudi te pogoje je prvo sodišče omenilo le za primerjavo v zvezi z današnjim razumevanjem občine kot nosilke urejanja prostora, kako pojmuje javne površine v navedeni soseski (31. točka obrazložitve). Pritožba ne pojasni, katere elemente v zvezi s pripadajočim zemljiščem bi se lahko našlo v dolgoročnem planu; gre za pavšalno trditev, ki ni upoštevna.

8. Pritožba nekonkretizirano graja tudi ugotovitev izvedenke, da je bila s prostorskimi akti in upravnimi dovoljenji meja pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča nedvoumno opredeljena v obsegu v zvezi s posameznimi atrijskimi vrtovi in emisijskimi zelenicami ter glede delov ploščadi. Pritožnica nasprotuje tem ugotovitvam izvedenke, pri tem pa ne ponuja nobenih argumentov, ki bi omajali izvedenkina pojasnila. Glede delov ploščadi izvedenka ni trdila, da je bila meja nedvoumno opredeljena, kot protispisno trdi pritožba, ampak je pojasnila, kakšna razmejitev je najbolj smiselna (32. točka obrazložitve), te ugotovitve pa pritožba obrazloženo ne graja. Neopredeljen in zato neupošteven je očitek, da si zaključki sodišča v 30. in 32. točki obrazložitve nasprotujejo. Neargumentirana je tudi trditev, da pripadajoče zemljišče pomeni omejitev dostopa za ostale prebivalce soseske in tretje osebe. Primerjava (tega dela) soseske z getom je neresna, saj ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki.

9. Pritožba ne pojasni, do katerih pripomb in katerih udeležencev glede površine atrijev ter njihove širitve se prvo sodišče ni opredelilo, zato pritožbenemu sodišču tudi na to trditev ni potrebno odgovarjati. Ne glede na to pritožnica v tem pogledu ne more imeti pravnega interesa za presojo, kje poteka razmejitev med zemljišči atrijev ter pripadajočim zemljiščem. Pravnega interesa ne more imeti niti v zvezi z grajo ugotovitve prvega sodišča o posameznih parcelah kot posebnih skupnih delih, ki služijo vsakokratnim etažnim lastnikom posameznih delov stavbe (V. do XI. točka sklepa), saj gre pri tem lahko le za medsebojna razmerja med etažnimi lastniki, ki se pritožnice ne tičejo.

**O pritožbi šestega nasprotnega udeleženca in sedme nasprotne udeleženke**

10. Pritožnika sicer navajata, da se pritožujeta zoper sklep v celoti, vendar pa iz pritožbe izhaja, da izpodbijata tisti del sklepa, ki se nanaša nanju (III., IV. točka – glede ugotovitve parcele št. 410/13 kot pripadajočega zemljišča in XII. točka – glede zemljiškoknjižnega vpisa pri parceli št. 410/13). Preostale nepremičnine, zajete v IV. do XI. točki sklepa, niso last pritožnikov. Zato je pritožbeno sodišče presojalo njuno pritožbo le v tem delu.

11. Odločitev prvega sodišča v III. točki sklepa je pravilna. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (18. točka obrazložitve). ZVEtL-1 ne daje nobene podlage za prekinitev postopka in napotitev na pravdo v tovrstnih primerih.

12. Sklicevanje pritožnikov na 271. člen SPZ ni utemeljeno. Iz ugotovitev sodišča in izvedenih dokazov izhaja, da sta pritožnika vknjižena kot lastnika parcele št. 410/13. Gre za zemljišče v izmeri 12 m², ki predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe P. ulica 9 in 11, X. Stavba stoji na drugih zemljiščih, ki so njeni splošni skupni deli (kot izhaja iz sklepa II N 473/2008 z dne 28. 7. 2015), ne pa tudi na parceli št. 410/13. Že iz tega razloga ne gre za situacijo iz drugega odstavka 271. člena SPZ.

13. Pritožbene trditve, da je z izpodbijanim sklepom prišlo do protipravne razlastitve pritožnikov, so neutemeljene. Prvo sodišče je obrazložilo, na kateri podlagi so imeli etažni lastniki pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem (pripadajočem) zemljišču, ki se je na podlagi ZLNDL preoblikovala v solastninsko pravico etažnih lastnikov (20. in 21. točka obrazložitve), kar velja tudi za obravnavani primer. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo tudi na ODZ in priposestvovanje (34. točka obrazložitve), so materialnopravno napačni, saj ne predstavljajo upoštevne podlage za ugoditev predlogu predlagateljev glede ugotovitve parcele št. 410/13 kot pripadajočega zemljišča. Ne glede na to je odločitev prvega sodišča pravilna iz razlogov, navedenih v 20. in 21. točki obrazložitve, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

14. Tudi pritožnika priznavata, da je bila njuna nepremičnina (današnja parcela št. 410/13) v družbeni lastnini do uveljavitve ZLNDL v letu 1997. Parcela št. 410/13, ki je nastala z delitvijo parcele 410/10, se nahaja na območju mesta X. V letu 1958 je bil sprejet Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je v drugem odstavku 1. člena določal, da se v mestih in naseljih mestnega značaja nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina tudi gradbena zemljišča (takšen status je imela tudi sedanja parcela št. 410/13). Ta parcela je bila v naravi nezazidano gradbeno zemljišče, ki je v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZNNZ ostalo v posesti prejšnjega zemljišča (pravnega prednika pritožnikov), na tem zemljišču pa je imel pravico uporabe.

15. Soseska B. je bila zgrajena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šlo je za družbeno usmerjeno stanovanjsko gradnjo, kot izhaja iz samoupravnega sporazuma z dne 15. 3. 1977 (priloga B 15), pri čemer je šlo predvsem za solidarnostno gradnjo (priloga B 17). Parcela št. 410/13 je v naravi, ko je bila zgrajena stavba P. ulica 9 in 11, prav tako predstavljala del funkcionalnega zemljišča te stavbe (to je zemljišča, potrebnega za njeno redno rabo, torej pripadajočega zemljišča). Etažni lastniki v stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini (tako tudi stavba P. ulica 9 in 11), so že po samem zakonu imeli skupno trajno pravico uporabe tudi na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb – ZPDS). Tudi ta pravica je bila nedeljivo povezana s posameznimi deli stavbe (drugi odstavek 7. člena ZPDS). S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami). Predlagatelji oziroma njihovi morebitni predhodniki (prejšnji etažni lastniki) so tako imeli skupno trajno pravico uporabe tudi na sedanji parceli št. 410/13, in sicer po samem zakonu. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne, saj je imel ta vpis tedaj zgolj deklaratoren, ne pa konstitutiven pomen.

16. Za lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini je bilo odločilno, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe, ne pa, kdo je bil (zgolj) vknjižen kot imetnik te pravice. Pritožnika (oziroma pravni prednik) sta bila sicer vknjižena kot imetnika pravice uporabe, vendar pa so bili dejanski imetniki pravice uporabe (tudi) parcele št. 410/13 predlagatelji (ali njihovi pravni predniki – prejšnji etažni lastniki v stavbi P. ulica 9 in 11). Zato se je pravica uporabe predlagateljev preoblikovala v njihovo solastninsko pravico na parceli št. 410/13 na podlagi samega zakona, po prvem odstavku 2. člena ZLNDL. Ne glede na zemljiškoknjižni vpis pritožnika kljub vknjižbi na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZLNDL zato nista veljavno pridobila lastninske pravice na tej nepremičnini.

17. Ker uveljavljani in uradno upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanih delih potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).