Jedro

Izvajalec storitve pogodbeno sicer lahko prevali plačilo DDV na naročnika, vendar sme ta plačilo DDV uveljavljati kot škodo samo in šele takrat, ko plača račun (ki vključuje tudi DDV) – ko torej pride do zmanjšanja premoženja.

Odškodnina bi tožniku pripadala zaradi izgubljenega dobička, ki bi ga z vozilom ustvaril v času, ki presega potrebni (normalni) čas zasega, vendar tožnik ni dokazal, da bi bil ta čas presežen, toženka pa je nasprotno dokazala, da je vse potekalo relativno hitro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka) potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku v še spornem delu in toženki naložilo, da tožniku plača 5.433,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2004 dalje do plačila (1. točka). V presežku do zneska 8.592,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka) in odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 747,85 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2) Proti delu zavrnilnega dela (2. točka), in sicer za 1.386,11 EUR, se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del prve sodbe spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še ta znesek, z obrestmi od 23. 3. 2004 dalje. Meni, da bi mu moralo sodišče kot škodo priznati še znesek 301,15 EUR DDV, ki ga bo je A., d. d., navedel na predračun, sodišče pa je kot škodo upoštevalo le neto znesek popravila po tem predračunu. Ne strinja pa se tudi z zavrnitvijo dela zahtevka zaradi izgubljenega zaslužka, češ da je to škoda zaradi zasega vozila, za kar pa mu odškodnina ne pripada. Vztraja, da bi lahko policisti sumljive podatke o vozilu preverili v bistveno krajšem času (npr. 14 dni, ne pa v treh mesecih). Identifikacija vozila je namreč možna v bistveno krajšem času. Izvedenec navaja, da ob ustreznem sodelovanju pooblaščenih zastopnikov to traja približno 14 dni. To prvo sodišče prezre in nekritično sledi izpovedbi priče V., češ da podatke iz Italije dobijo v enem letu, iz Nizozemske pa v roku petih ali šestih let. Tožnik je bil tako prikrajšan v mesecu avgustu za 150.000 tedanjih SIT (625,94 EUR) in v septembru 2003 za 459,02 EUR. Končno se tožnik pritožuje tudi proti odločitvi o stroških, češ da so izračunani napačno, saj je njegov uspeh v pravdi večji od priznanega. Po temelju je v celoti uspel, skupni njegov uspeh pa je po njegovem izračunu 89,5 %.

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek v delu, ki ga je ta opredelil kot DDV od predračuna za popravilo vozila, čeprav iz napačnih razlogov. Tožnik neutemeljeno zahteva plačilo davka na dodano vrednost, ki bi bil ga ob popravilu dolžan plačati tisti, ki bi storitev izvedel (A., d. d..). Ta bi sicer pogodbeno to svojo obveznost smel prevaliti na tožnika. A odločilno je dejstvo, da do zmanjšanja tožnikovega premoženja iz tega naslova še ni prišlo, ker računa za popravilo, ki bi obsegal tudi sporni znesek davka, tožnik še ni plačal. Še več, iz ugotovitev prvega sodišča, oprtih na mnenje izvedenca, izhaja, da tožnik vozila niti popravil še ni. Obstoj „načrtovanega“ dolga pa še ne pomeni zmanjšanje premoženja dolžnika (132. čl. Obligacijskega zakonika Ur. l. RS, št. 83/01; OZ), pač pa se to zgodi šele s plačilom dolga. Zato je tožnikov zahtevek v tem delu najmanj preuranjen, z drugimi besedami pa: neutemeljen.

(6) Pritožbeno sodišče pa kot prepričljivo sprejema dokazno oceno prvega sodišča o tem, da so delavci oziroma organi tožene stranke glede časovne komponente zasega tožnikovega vozila ravnali z ustrezno skrbnostjo. Tožniku zato škoda, ker v času zasega ni mogel uporabljati vozila, ne pripada, ker je bil to le čas, ki je bil za dopusten poseg potreben. Pri tem je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo izvedencu glede njegove ocene, da se identifikacija vozila preveri pri pooblaščenih zastopnikih (Mercedez Benz v Sloveniji) v roku 14 dni, in pritožbeno sodišče to razlago sprejema kot pravilno. Očitana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) torej ni podana, saj ima izpodbijana sodba dovolj razlogov o tem odločilnem dejstvu. Ni šlo namreč zgolj za identifikacijo v tehničnem smislu, pač pa so morali policisti preko Interpola od tujih varnostnih organov pridobiti vse ustrezne podatke, ki bi lahko potrdili (ali ovrgli) sum, da je vozilo predmet kaznivega dejanja, kot je to ugotovilo prvo sodišče. Priča je torej implicite ocenila, da je bil čas v konkretni zadevi (dva meseca in dvajset dni) relativno kratek, na podlagi česar je sodišče utemeljeno zaključilo, da glede hitrosti postopkov v zvezi z zaseženim predmetom delavci tožene stranke niso kršili standardov ustrezne skrbnosti. Odškodnina tožniku tudi iz tega naslova – izgubljenega dobička, ki bi ga z vozilom ustvaril v času, ki presega potrebni, normalni čas zasega - ne pripada.

(7) Tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških ni v škodo tožniku. Tožnika bremeni neuspeh tožbe v celoti, torej tudi v prvem delu sojenja, saj je bila odločitev o stroških postopka (glede prve tožene stranke) pridržana za končno odločbo. Tožnik je uspel s 5.433,79 EUR od skupaj zahtevanih 28.392,50 EUR, kar je približno 19 %. Uspeh po temelju mu tega uspeha ne more povečati, saj je z večjim delom svojega zahtevka propadel, tudi po temelju (za celotno zahtevano nematerialno škodo in tudi za izgubljeni dobiček). Tožnik torej ugodnejše odločitve o stroških zase ne more doseči, pri čemer ne izpodbija (ne)priznanja posameznih postavk opravljenih odvetniških storitev in uporabe tarife, pritožbeno sodišče pa tudi v tem ne vidi nobene napake v škodo tožnika.

(8) Pritožbeni očitki tožnika torej niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo v izpodbijanem delu pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(9) Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, ki so mu pri tem nastali (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).