Jedro

Meddržavni sporazum, sklenjen med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev Republike Slovenije, ne predstavlja pravne podlage za presojo, ali so v posojilni pogodbi dogovorjene obresti nične, ker za 50 % presegajo obresti, dogovorjene v sporazumu.

Za presojo neveljavnosti pogodbe zaradi zatrjevanega oderuštva morata biti kumulativno izkazana subjektivni in objektivni element.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami v letih 1994 do 1996, nične, zato je tožena stranka dolžna sestaviti nove posojilne pogodbe, v katerih bo upoštevala glede tveganja tečajnih razlik, višine obrestnih mer in dobe vračanja posojila 3. in 4. odstavek 2. člena Sporazuma na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Zvezne Republike Nemčije o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev Republike Slovenije in na tej podlagi izstaviti tožeči stranki listino za izbris zastavne pravice na nepremičninah vl. št. X in Y k.o. C. in predlagati vpis zastavne pravice na iste nepremičnine v višini terjatve, izračunane na podlagi določb mednarodnega sporazuma. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 52.091,76 EUR ter na povrnitev pravdnih stroškov. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.472,22 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika in uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjujeta, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko je upoštevalo vlogo tožene stranke, vloženo v spis po končanju prvega naroka, kar predstavlja kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbama 4. in 5. odstavka 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V navedeni vlogi je namreč tožena stranka navedla nova dejstva o tem, da so bile sklenjene tri pogodbe, da se je z aneksi podaljšal rok vračila in da je zamujen rok iz 141/IV. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o prilagoditvi obveznosti. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je zmotno ugotovilo dejstvo, da tožnika nista bila v stiski, ko sta sklenila posojilne pogodbe s toženo stranko. Dejansko je pri tožnikih obstajala stiska, saj sta nujno potrebovala denar, da lahko začneta delati, bila sta neizkušena glede strokovnih finančnih vprašanj. Ne spoznata se tudi na bančne predpise in poslovne načrte, zato sta verjela, da gre za ugodno posojilno pogodbo z ugodnejšo obrestno mero kot pri ostalih bankah. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ko za njiju ni upoštevalo obrestne mere iz meddržavnega sporazuma. V posojilnih pogodbah dogovorjena obrestna mera več kot 50 % presega predpisano obrestno mero v sporazumu. Stališče prvostopnega sodišča, da sporazum ni podlaga, je zmotno. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ustrezno obrazložilo svojega stališča. Pritožnika zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, prav je uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, postopek na prvi stopnji ali sodba pa nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožena stranka na naroku dne 18.9.2009 obvezala v roku petih dni predložiti sodišču pogodbo z dne 22.3.1993 v zadostnem številu izvodov. To je tudi storila in v pripravljalni vlogi še dodatno pojasnila svoja stališča do že zatrjevanih dejstev in se opredelila do zakonskih določb, na katere sta se sklicevala tožnika oz. bi lahko predstavljale pravno podlago za rešitev konkretnega spornega razmerja. Pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopnega sodišča, da v vlogi z dne 21.9.2009 tožena stranka ni navajala nobenih novih dejstev. Dejstvo, da so bile med pravdnimi strankami sklenjene tri pogodbe in trije aneksi, v katerih je bilo odločeno le o roku odplačila posojil, ni novo in tudi ni bilo med strankami sporno, saj sta tožnika že v tožbi zatrjevala isto. Opozarjanje na potek prekluzivnega roka iz 4. odstavka 141. člena ZOR nima pomena dejanskih navedb, saj mora sodišče na pravilno uporabo materialnopravnih določb paziti po uradni dolžnosti. Očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. člena ZPP, je iz navedenih razlogov neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravdne stranke v letih 1994, 1995 in 1996 sklenile tri posojilne pogodbe, na podlagi katerih sta tožnika pridobila znatna posojilna sredstva za financiranje, adaptacije in dograditve poslovnih prostorov, v katerih sta tožnika nameravala izvajati poslovne dejavnosti. Posojila so bila zagotovljena iz sredstev, ki jih je Republika Slovenija pridobila na podlagi Sporazuma, sklenjenega med Vlado Republike Slovenije in Vlado Zvezne Republike Nemčije o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 7/93, Mednarodne pogodbe št. 2, v nadaljevanju Sporazum), čeprav tožnika nista bila povratnika iz Nemčije. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obširne, jasne in logične zaključke prvostopnega sodišča o tem, da je Sporazum pogodba med dvema državama, ki vzpostavlja pravice in obveznosti le med njima. Z njim sta se državi dogovorili, da bosta kriterije za koriščenje finančne pomoči uredili v 2. in 3. odstavku 5. člena Sporazuma določeni izvajalski organizaciji v svojih smernicah, ki jih morata predložiti pristojnemu organu podpisnic Sporazuma v odobritev (3. odstavek 1. člena Sporazuma). Za izvajanje Sporazuma je Vlada Republike Slovenije določila Ministrstvo za delo, za finančno izvedbo Sporazuma pa toženo stranko (1. in 2. odstavek 5. člena Sporazuma). Na podlagi takšnega dogovora je Ministrstvo za delo sprejelo kriterije, ki jih je tožena stranka upoštevala pri razpisu posojil, na katerega sta se tožnika javila. S sklenitvijo posojilnih pogodb, v katerih so upoštevani kriteriji, ki jih je pripravilo Ministrstvo za delo v skladu z dogovorom držav (3. odstavek 1. člena Sporazuma) in po pooblastilu Vlade Republike Slovenije (1. odstavek 5. člena Sporazuma), sta tožnika prevzela pravice in obveznosti v takšni vsebini, kot so dogovorjene s pogodbami, zato je sklicevanje, da so določbe pogodb glede dolžine odplačilne dobe in višine obrestne mere revalorizacijskih in realnih obresti v nasprotju s Sporazumom, neutemeljeno. Tožnika sta prejela posojilo in soglašala z vsemi kreditnimi pogoji. Eventualno ničnost določb posojilnih pogodb bi bilo zato potrebno presojati po določbi 103. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka obravnavanega obligacijskega razmerja. Razlogov za ničnost posameznih določil posojilnih pogodb, ker bi bile v nasprotju z ustavo ali drugimi prisilnimi predpisi, tožnika niti ne zatrjujeta, saj kot razlog za zatrjevano ničnost navajata le nasprotje z določbami Sporazuma in oderuštvo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sporazum ni prisilni predpis, saj gre za mednarodno pogodbo, ki obvezuje le njeni podpisnici. Nenazadnje pa Sporazum sploh ne določa kriterijev, pod katerimi bi morala Vlada Republike Slovenije dodeljevati finančna sredstva, ki jih je na podlagi sporazuma prejela, neposrednim uporabnikom. Zato je očitek, da so posamezna določila posojilnih pogodb v nasprotju s Sporazumom brez vsake podlage. Ob upoštevanju načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerjih, so tožnika in tožena stranka sklenile posojilne pogodbe, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča niso v nasprotju z ustavo ali zakoni in tudi ne z moralnimi načeli oz. namenom, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Tožnika sta prejela posojila z namenom pomoči, da adaptirata in razširita poslovne prostore. Že iz določb sporazuma izhaja, da ni šlo za pomoč v obliki nepovratnih sredstev, pač pa za pomoč v obliki kreditov z ugodnimi obrestmi (1. odstavek 2. člena Sporazuma). Splošno znano dejstvo je, da so bila posojila s pogodbeno dogovorjeno revalorizacijsko obrestno mero, ki je bila 15 % nižja od stopnje inflacije v Republiki Sloveniji in 4 % ali 6 % realnimi obrestmi, v času sklenitve posojilnih pogodb v letih 1993, 1994 in 1995 zelo ugodna, saj je povsem logično, da so drugi posojilodajalci dajali posojila pod takšnimi pogoji, da je bila z revalorizacijskimi obrestmi ohranjena realna vrednost denarja, ki so ga dali. Zato je bila za določitev višine revalorizacijskih obresti upoštevana dejanska rast inflacije ali rast drobnoprodajnih cen. Višina obrestne mere realnih obresti, ki je predstavljala klasično funkcijo obresti, to je odmeno za uporabo tujega denarja, pa je bila po splošno znanih podatkih bistveno višja od 4 ali 6 %. Zato ni sprejemljiv očitek pritožnikov o nemoralnosti tožene stranke kot pooblaščene organizacije za finančno izvedbo Sporazuma, ki naj bi na račun tožnika služila oz. pridobivala dobiček. Tožena stranka je omogočila tožnikoma koriščenje kredita pod ugodnimi pogoji glede na takratne razmere v Republiki Sloveniji. Če končni cilj tako pogodbenic Sporazuma kot tožnikov, da si uredita prostore in opravljata poslovno dejavnost, ni bil dosežen, to ni posledica določil posojilnih pogodb, ki bi bile v nasprotju z moralo ali z namenom, zaradi katerega so bile sklenjene, pač pa očitno napačnih poslovnih odločitev tožnikov, za katere pa niti tožena stranka, niti država ne moreta biti odgovorni.

Iz navedenih razlogov so očitki pritožnikov o tem, da je obrestna mera, dogovorjena s posojilnimi pogodbami, oderuška in posledično nična, ker je 50 % višja od dogovorjene v Sporazumu, neutemeljeni. Povsem pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da sklenjene posojilne pogodbe niso oderuške v smislu določbe 141. člena ZOR, saj je ob upoštevanju okoliščin, da sta se tožnika sama javila na razpis tožene stranke za kreditiranje projektov posameznikov, da sta se že pred tem ukvarjala s podjetništvom, da financiranje dejavnosti s krediti zanju ni bilo tuje in da sta bila seznanjena s pravno in podjetniško kulturo v Sloveniji, saj v tujini sploh nista živela ali delala, ni izkazan že prvi subjektivni pogoj iz 1. odstavka 141. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede navedenih pomembnih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo. S celovito dokazno oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na jasne in logične razloge v izpodbijani sodbi. Tožnika sta sprejela ponujene kreditne pogoje, sklenila posojilne pogodbe in anekse in prejela denar kot posojilna sredstva za financiranje njune dejavnosti. Posojilne pogodbe so veljavne, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni nobenih razlogov za ničnost. Pogodbene stranke so ob upoštevanju določbe 17. člena ZOR dolžne izpolniti prevzete obveznosti tako kot je bilo dogovorjeno, zato tudi ni razlogov za zahtevano spreminjanje pogodbenih določil glede tveganja tečajnih razlik, višine obrestnih mer in dobe vračanja posojil. Povsem brez podlage je tudi zahtevek po izbrisu zastavne pravice na nepremičninah tožnikov, saj nedvomno denarna terjatev tožene stranke na podlagi posojilnih pogodb obstoji, po stališču tožnikov je le nižja, zato ni razlogov za prenehanje zastavne pravice. Ta bi lahko prenehala le v primeru, če bi bila terjatev v celoti poravnava.

Pravilna je tudi pravna presoja prvostopnega sodišča, da ni utemeljen niti odškodninski zahtevek tožnikov, saj tožnika nista dokazala, da bi bila odškodninska odgovornost tožene stranke sploh podana oz. da bi šlo za pravno priznano škodo.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov po povrnitvi pritožbenih stroškov. Te stroške na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP nosita sama, saj s pritožbo nista uspela.