Jedro

ZVNDN v drugem odstavku 106. d člena določa, da javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo v skladu s sistemizacijo delovnih mest operativne naloge zaščite, reševanja in pomoči ali so razporejeni na opravljanje takih nalog v Civilni zaščiti več kot deset let, pripada za vsako nadaljnje začeto leto dela dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Čeprav za delovno mesto inšpektor (ki ga je zasedal tožnik) do spremembe akta o sistemizaciji pogoj opravljanja operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči v sistemizaciji ni bil določen, je tožnik do plačila dodatka za stalnost v vtoževanem obdobju upravičen, saj je bil razporejen na opravljanje operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči v Civilni zaščiti več kot deset let. Terjatev iz naslova dodatka za stalnost je dospela v plačilo z izplačilom plače za posamezni mesec, zato je bila tožena stranka v zamudi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in ne šele od vložitve zahteve za izplačilo dodatka za stalnost oziroma od vložitve pritožbe zoper sklep delodajalca.

Izrek

Pritožbi z dne 14. 2. 2014 se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 717,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba z dne 6. 3. 2014 se zavrne in se potrdi dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 60,00 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek za stalnost v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbe, v katerem tožnik primarno zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2011 in razporeditev v 44. plačni razred, izplačilo razlike v plači med 40. in 44. plačnim razredom od 15. 3. 2011 dalje, podrejeno pa uvrstitev tožnika v 42. plačni razred in izplačilo razlike v plači med 40. in 42. plačnim razredom od 15. 3. 2011 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 61,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je sodišča ustavilo postopek tudi v delu tožbe, v katerem tožnik zahteva razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 24. 8. 2011, razporeditev v 42. plačni razred in plačilo razlike v plači med 40. in 42. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2010 do 14. 3. 2011, plačilo dodatka za stalnost za obdobje od 17. 3. 2006 do 25. 5. 2006 ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov dodatka za stalnost od maja 2008 dalje, ki so za posamezen mesec v plačilo zapadle pred 6. v mesecu za pretekli mesec.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in dopolnilni sklep zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik umaknil tožbo v delu, v katerem je zahteval odpravo sklepov tožene stranke z dne 22. 3. 2011 in z dne 24. 8. 2011, zato sta postala dokončna in pravnomočna. S pravnomočnima odločbama tožene stranke je bila zahteva za izplačilo dodatka za stalnost pred 15. 3. 2011 zavrnjena, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je tožniku prisodilo dodatek za stalnost v navedenem obdobju, nezakonito poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke in kršilo določbo 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ker sodišče prve stopnje sklepa komisije za pritožbe niti ni omenilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka meni, da je zmotna ugotovitev sodišča o tem, da je tožnik opravljal naloge na področju zaščite, reševanja in pomoči. Tožnik ni pojasnil, katere naloge z navedenega področja je opravljal niti kdaj naj bi jih opravljal. Tožena stranka poudarja, da mnenje komisije in višina dodatka v plačilni listi ne dokazujeta, da je tožnik te naloge dejansko opravljal. Operativne naloge na področju zaščite, reševanja in pomoči je tožnik opravljal šele od 15. 3. 2011 dalje, kot to izhaja iz priloženega opisa delovnega mesta. Tožena stranka očita sodišču, da v sodbi ni navedlo vrednosti spornega predmeta, zato ni moglo odločati o pravdnih stroških. Navaja, da z izplačilom dodatka ni bila v zamudi, zato tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Ker je tožnik umaknil pretežni del tožbe, bi moralo sodišče z izpodbijanim dopolnilnim sklepom toženi stranki priznati povrnitev ustreznega dela pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuni zavrnitvi ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper dopolnilni sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep vsebujeta ustrezne razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

Z odločitvijo, da se tožniku prizna dodatek za stalnost v času pred 15. 3. 2011, prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določbe postopka, oziroma poseglo v pravnomočno in dokončno odločitev komisije za pritožbe. V prvi vrsti že zato, ker tožena stranka o dodatku za stalnost v času od maja 2006 do marca 2011 v sklepu z dne 22. 3. 2011, ki je bil potrjen z odločitvijo drugostopenjskega organa (komisije za pritožbe), ni odločala. Toženi stranki je bilo omogočeno, da ob pritožbi tožnika sama predhodno preveri upravičenost do dodatka za stalnost že pred obdobjem, ko mu ga je priznala in o njej odloči. Vendar komisija za pritožbe zahteve za izplačilo dodatka za stalnost pred 15. 3. 2011 ni izrecno zavrnila. Tožnik je pravočasno vložil tožbo v smislu drugega odstavka 42. člena ZDSS-1, na odločitev komisije o zavrnitvi pritožbe pa ni vezan v smislu, da ne more zahtevati pred sodiščem plačilo (dodatne) razlike.

Tožnik v tem sporu zahteva izplačilo konkretnih zneskov dodatka za stalnost že pred obdobjem, ko mu ga je priznala tožena stranka. Na podlagi drugega odstavka 106 d. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/1994 s spremembami) javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo v skladu s sistemizacijo delovnih mest operativne naloge zaščite, reševanja in pomoči ali so razporejeni na opravljanje takih nalog v Civilni zaščiti več kot deset let, pripada za vsako nadaljnje začeto leto dela dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Ob upoštevanju drugega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami) znaša dodatek za stalnost 0,33 %.

Takšna je tudi pritožba tožene stranke glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti od dodatka za stalnost, ki je sestavni del plače. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi prvega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Tožniku pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Terjatev iz naslova dodatka za stalnost je dospela v plačilo z izplačilom plače za posamezni mesec, zato je bila tožena stranka v zamudi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in ne šele od vložitve zahteve za izplačilo dodatka za stalnost oziroma od vložitve pritožbe zoper sklep delodajalca. Takšno stališče tožene stranke nima podlage v zakonu.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožena stranka graja odločitev o pravdnih stroških. Vrednost dela tožbe, ki ga je tožnik umaknil, znaša 13.511,88 EUR, vrednost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalnost pa 8.000,00 EUR ali skupaj 21.511,88 EUR. Tožnik je v tem postopku uspel z zahtevkom za plačilo dodatka za stalnost v višini 6.643,81 EUR. Njegov uspeh v tem sporu znaša torej 31 %, uspeh tožene stranke pa 69 %. Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na drugem odstavku 154. člena ZPP kot prvem odstavku 158. člena ZPP, saj mora tožnik, ki umakne del tožbe, povrniti nasprotni stranki ustrezen del pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je stroške tožnika odmerilo po specificiranem stroškovniku in mu priznalo administrativne stroške (stroške fotokopij in poštnine) v znesku 20,00 EUR ter sodno takso v znesku 41,00 EUR, upoštevaje tožnikov uspeh tako ti znašajo 18,90 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 (1,3 x 419,00 EUR) ali 544,70 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3103 (1,2 x 419,00 EUR) ali 502,80 EUR ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR ali skupaj 1.067,50 EUR, upoštevaje njen uspeh pa 736,60 EUR. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožnik plačati toženi stranki 717,70 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Neutemeljene so navedbe tožene stranke v pritožbi zoper dopolnilni sklep, da bi moralo sodišče v njem odločiti o njenih pravdnih stroških. Prvostopenjsko sodišče je namreč o pravdnih stroških odločilo že v III. točki izreka sodbe z dne 30. 1. 2014, ki jo je tožena stranka izpodbijala že v pritožbi zoper sodbo. O zahtevku za povrnitev stroškov je bilo s sodbo že odločeno, zato ni bilo potrebno dopolnjevati stroškovne odločitve. Ker pritožba zoper dopolnilni sklep ni utemeljena, tožena stranka sama krije stroške te vloge (2. točka 365. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede odločitve o stroških postopka, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve dela pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 60,00 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3220 - 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev - 10 EUR oziroma v vrednosti 20 % nagrade), kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).