Jedro

Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 32.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, in povrnitev pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.674,45 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče na prvem naroku ni izvajalo dokazov, zato je neutemeljen očitek, da tožnik ni že v tožbenih navedbah izpovedal o tem, kako je do poškodbe prišlo. Izpovedba tožnika pomeni le konkretizacijo splošnih tožbenih navedb, saj bi sicer bilo zaslišanje brez potrebe. Sodišče je z zaključkom, da je tožnik v izpovedbi navedel drug vzrok nezgode kot je bilo zatrjevano do tedaj, storilo bistveno kršitev določb postopka. Bistvene okoliščine nesreče se od tožbe niso spreminjale, šlo je le za konkretizacijo. Tožnik je utrpel škodo zaradi dela pri toženi stranki, in zato mora tožena stranka dokazati, da za to škodo ni kriva. Prvostopenjsko sodišče je dokazno breme zmotno naložilo tožniku. Sodišče ni vezano na predloge strank o objektivni ali krivdni odgovornosti. Sodišče bi zato moralo izvesti dokaze tako glede objektivne kot krivdne odgovornosti delodajalca, ki ni priskrbel dovolj velikega kamiona, da bi se lahko naložilo blago in viličar. Pojem krivdne odgovornosti se v primeru delovnega spora presojajo v korist delavca kot šibkejše stranke v postopku in delovnem procesu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se trditvena podlaga tožbenega zahtevka in izpovedba tožnika razlikujeta glede ključnih okoliščin - glede vzroka za nezgodo in njenega poteka. Tožnik je v tožbi navajal, da je padel pri privezovanju cerade pri nakladanju blaga ob nakladalni rampi, nato pa v prvi pripravljalni vlogi navedel, da naj bi pri nakladanju blaga bočno nameščal letve pod cerado ob nakladalni rampi. Nato pa je tožnik v izpovedal, da se je nezgoda zgodila ob nakladanju ročnega viličarja. Tožnik je o ključni okoliščini izpovedal šele na drugem naroku za glavno obravnavo, za svojo izpovedbo, ki šteje kot dokaz, pa ni pravočasno podal trditvene podlage. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika o nerazumevanju med odvetnikom in stranko, saj je navedba dejanskega stanja s strani odvetnika in uskladitev pravilnosti tega stanja s stranko temelj njunega razmerja. Navedbe iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 18. 6. 2013 se štejejo za resnične in utemeljene, saj se tožnik do njih ni opredelil ali jih prerekal. Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno podlago strank, podprto s predlaganimi dokazi. Slednji pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Tožnik je navedbe o vzroku in poteku škodnega dogodka do konca prvega naroka za glavno obravnavo večkrat spremenil, zato njegova izpovedba ne more pomeniti konkretizacije njenih navedb. Tožnik ni navedel, iz katerega dela obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prekršilo materialno pravo s tem, ko je dokazno breme glede krivdne odgovornosti tožene stranke naložilo tožniku. Sodišče je v 17. točki obrazložitve jasno utemeljilo, da bi moral tožnik za odločanje o krivdni odgovornosti tožene stranke zatrjevati njeno nedopustno ravnanje, ki je bilo vzrok škod, oziroma bi moral podati trditve o tem, da je delo opravljal v nevarnih okoliščinah. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni priskrbela dovolj velikega kamiona, da bi se lahko naložilo blago in viličar, so pritožbena novota in zato nerelevantne. Neutemeljena pa je tudi trditev tožnika, da bi moralo sodišče pojem krivdne odgovornosti v delovnem sporu presojati v korist delavca, ki je šibkejša stran v postopku.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zaradi česar je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 15. 11. 2006 na delovnem mestu utrpel pri nakladanju tovora pri družbi A.. Pri zapiranju tovornega vozila s stranskimi letvami in zaščitno ponjavo je zdrsnil iz stranice prikolice in padel približno 1,5 metra nižje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da parkiran tovornjak ni premikajoče se motorno vozilo, ki sicer po sodni praksi šteje za nevarno stvar, prav tako pa odpiranje in zapiranje kesona tovornjaka ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka tožniku za nastalo škodo ne odgovarja po načelih objektivne odgovornosti. Nadalje je zaključilo, da je tožnik s svojo izpovedjo spremenil opis poteka spornega dogodka in navedel drug vzrok za nezgodo od tistega, ki ga je zatrjeval do tedaj. Poudarilo je, da tožnik ni podal trditev, da je bil kritičnega dne tovornjak tako polno naložen, da nanj skozi zadnja vrata ni mogel naložiti viličarja. Zaključilo je, da zato ni relevantna obveznost tožene stranke, da bi mu zagotovila ustrezno obutev in lestev za nameščanje prečnih letev na stranici tovornjaka, zaradi česar ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka, dne 15. 11. 2006, zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila. Tožnik je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je tožnik navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in presoditi, ali je podana krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo tožnikovo poškodbo. Sodišče prve stopnje naj med drugim razišče, kako se na tovornjak naloži ročni viličar, če je na njem naloženih že 19 palet, kot je bilo v tožnikovem primeru, in presodi, ali je tožnik ravnal pravilno. V primeru, da bo ugotovljen temelj tožnikovega zahtevka (odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavano nesrečo pri delu), naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožniku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.