Jedro

Postopek vpisa nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine je predlagalni postopek, predlagatelj vpisa je Zavod za varstvo kulturne dediščine. Lastnik nepremičnine pa mora imeti možnost, da svoj pravni interes zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, zato mu je treba priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti polno sodelovanje v postopku.

Določba prvega odstavka 270. člena ZUP ne pomeni, da lahko organ obnovljeni postopek vodi na način, kot bi šlo za nov postopek. Postopek se obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove. Organ v obnovljenem postopku sicer načeloma lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, vendar gre pri tem dopolnjevanju dejanskega stanja za dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, o usodi katere se odloča v obnovljenem postopku. Pozneje spremenjeno dejansko stanje ni stvar obnovljenega postopka.

Nepravilnost oziroma nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe; vsekakor pa mora organ tudi to odločitev obrazložiti, česar v konkretnem primeru ni storil. Toženka v ponovnem postopku ni v celoti upoštevala napotkov iz predhodne sodbe tega sodišča, čeprav je bila po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in bi jo kot tako bilo treba odpraviti. Sodišče namreč ne vidi razlogov, da bi spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v predhodni sodbi, niti ni utemeljenih razlogov za to navedla toženka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 62221-13/2012-MIZKS/49 (zveza: Rkd-07-02-00206, Rkd-07-12-00015) z dne 14. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju Ministrstvo ali tožena stranka) odločilo, da se razveljavi odločba Ministrstva št. Rkd-07-02-00206-03-0 z dne 31. 5. 2007 o vpisu enote dediščine A. – domačija B. (EŠD X.) v register nepremične kulturne dediščine (1. točka izreka), da se v register nepremične kulturne dediščine vpiše enota dediščine EŠD: X., ime enote: A. – B. domačija, opis enote je v prilogi, ki je sestavni del te odločbe (2. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba z dne 31. 5. 2007 izdana na podlagi predloga za vpis v register z dne 3. 12. 2001, ki ga je Ministrstvu skladno z 11. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) in 11. členom Pravilnika o registru nepremične kulturne dediščine (v nadaljevanju Pravilnik) dne 21. 6. 2002 posredoval Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE C. (v nadaljevanju Zavod). S sklepom z dne 7. 11. 2011 pa je nato Ministrstvo ugodilo predlogu drugega tožnika za obnovo postopka, in sicer v takem obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi predlagatelj. Na podlagi predlagateljeve vloge in kulturnovarstvenih pogojev z dne 5. 5. 2006 je Ministrstvo ugotovilo, da je bilo stanje na terenu ob vpisu v register v letu 2007 drugačno od opisanega v predlogu z dne 3. 12. 2001 (po katerem je v sklop enote sodil tudi čebelnjak, ki pa je bil med letoma 1998 in 2006 podrt). Zato je 11. 11. 2011 z dopisom Zavod kot predlagatelja vpisa pozvalo, da preveri stanje na terenu in ponovno strokovno ovrednoti enoto dediščine A. – domačija B. Od Zavoda je prejelo dopis z dne 27. 3. 2012, ki vsebuje dopolnjeno vlogo za vpis obravnavane enote dediščine v register, zaznamek ogleda domačije z dne 10. 2. 2012 in delno spremenjen predlog opisa enote dediščine z dne 28. 3. 2012. Lastnike je seznanilo s prvotnim in dopolnjenim predlogom za vpis in jih pozvalo, da se izjasnijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o vpisu. Tožnika sta zahtevala dodatne podatke in dokumentacijo. Drugi tožnik je podal zahtevo za izločitev uradne osebe mag. Č.Č., ki jo je Ministrstvo zavrnilo s sklepom z dne 20. 5. 2013. Prva tožnica je nato vložila predlog za obnovo postopka izdaje tega sklepa, ki je bil zavržen s sklepom z dne 22. 8. 2013. Dne 8. 8. 2013 je Ministrstvo izvedlo ustno obravnavo, na kateri sta tožnika med drugim zatrjevala, da na domačiji nikoli ni bilo v predlogu in ovrednotenju Zavoda omenjene kašče, kar je Ministrstvo želelo preveriti z ogledom, ki sta ga tožnika zavrnila, Zavod pa je prosil za preložitev. Zato sta uradni osebi Ministrstva 23. 9. 2013 sami opravili ogled domačije, o čemer je bil sestavljen zapisnik.

3. V vsebinskem pogledu Ministrstvo navaja, da se v tem postopku strokovno presoja, ali ima nepremičnina lastnosti kulturne dediščine. Sklicuje se na določbe 2., 19. in 21. člena ZVKD ter po preučitvi predloga Zavoda za vpis v register ugotavlja, da so bila pri ovrednotenju obravnavane enote dediščine upoštevana zgodovinsko, tipološko, prostorsko ter avtorsko in razvojno strokovno merilo, kar tudi bolj podrobno obrazlaga. Iz predloga in dopolnitve izhaja, da je Zavod predlog pripravil po ustaljeni metodologiji, na osnovi študija navedenih (zgodovinskih) virov, ocene stanja na terenu ter strokovnega znanja zaposlenih. V nadaljevanju se Ministrstvo opredeli glede mnenja izvedenca gradbene stroke in navedb tožeče stranke v dopisu z dne 11. 9. 2013. Pri tem pojasnjuje, da lahko zavod po lastni presoji na osnovi valorizacije dediščine kadarkoli pripravi predlog za vpis v register in da pri tem ni vezan na strokovne podlage za prostorske akte, morebitna nezakonitost le-teh ni predmet postopka za vpis v register. Daljši čas priprave ali nepopolna obrazložitev predloga za vpis še ne pomenita njegove nezakonitosti. S tem, ko je Zavodu naložilo, da preveri stanje na terenu in ponovno strokovno ovrednoti enoto dediščine, je Ministrstvo pridobilo tudi novo obrazložitev predloga, ki utemeljuje vpis v register. Glede ugovora, da po sodbi tega sodišča spremenjeno stanje ni predmet obnove postopka, se sklicuje na 270. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz ugotovitev obnovljenega postopka izhaja, da je bilo v postopku, končanem z odločbo z dne 31. 5. 2007, dejansko stanje objektov, ki sestavljajo domačijo, napačno ugotovljeno, saj sta bila podrta vrtna uta (v času med 2007 in 2012) ter čebelnjak (v času med 1998 in 2006), lastniki so leta 2006 delno rekonstruirali gospodarsko poslopje ob cesti proti D. in po letu 2007 izvedli nekaj nujnih vzdrževalnih del na manjšem gospodarskem poslopju ob cesti proti E. Zato opis, s katerim je bila enota vpisana v register dne 31. 5. 2007, ne more ostati v veljavi. Na osnovi podatkov, zbranih v prejšnjem in obnovljenem postopku, Ministrstvo zaključuje, da ima domačija B. lastnosti kulturne dediščine in da je predlog Zavoda za vpis v register nepremične kulturne dediščine utemeljen. Ker pa je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe z dne 31. 5. 2007 napačno ugotovljeno, se navedena odločba razveljavi in nadomesti z novo, s katero se obravnavana enota dediščine vpiše v register z opisom, kot je bil opredeljen v obnovljenem postopku.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, ker je pristojni organ izdal nov upravni akt v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča oziroma njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek; da ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila ustavno varovane pravice tožeče stranke iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS, ter da toženi stranki naloži, naj tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

5. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in nična. V zadevi obnove obravnavanega postopka sta se vodila že dva upravna spora, prvi se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1274/2008 z dne 21. 9. 2008, drugi pa s sodbo Upravnega sodišča št. I U 944/2012 z dne 19. 2. 2013. Pri izdaji izpodbijane odločbe Ministrstvo ni upoštevalo razlogov navedenih sodb, čeprav je po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje vezano. Ministrstvo ni izdalo sklepa o obnovi zadevnega postopka, čeprav bi ga moralo, in se zato obnova formalno še ni niti začela. Obnova je sicer dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi. Upoštevati je treba tudi, na katero dejstvo je usmerjen obnovitveni razlog. V sodbi št. I U 944/2012 je to sodišče dalo navodila, da je treba zadevo presojati le v okviru in na podlagi dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo odločbe z dne 31. 5. 2007. Ogled, opravljen v obnovljenem postopku, je bil nepotreben in v nasprotju s stališčem iz sodbe. Tožeča stranka izpostavlja še vprašanje, ali se prvotna odločba v obnovljenem postopku odpravi ali razveljavi; meni, da bi jo bilo treba odpraviti.

6. Mag. Č.Č., ki je odločala v zadevi, je šele v tretje ugotovila, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, kar pomeni, da so bili v predlog Zavoda za vpis vpisani ponarejeni oziroma prirejeni podatki. Imenovana uradna oseba bi morala biti izločena, saj njena stališča kažejo na nestrokovnost in nezakonito postopanje, dokument v spisu pa tudi na prijateljsko razmerje s. F.F., zaposlenim na Zavodu, ki je predlagatelj vpisa. Gre za zavestno kršenje 14., 33., 67. in 120. člena Ustave, ki bi lahko imelo elemente kaznivega dejanja. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na razlog za ničnost odločbe po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, opozarja pa tudi na ničnostne razloge po 3., 4. in 5. točki iste določbe. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zoper koga učinkuje. Meni, da Zavod sploh ne more biti stranka v tem postopku, saj za to ne izkazuje aktivne oziroma stvarne legitimacije, ampak nastopa kot uradni organ, ki opravlja naloge javne službe, kar izhaja tudi iz primerjave z inšpekcijskim postopkom. Glede na določbe ZVKD in Pravilnika Zavod uvede upravni postopek in ga vodi do faze odločanja, odloči pa Ministrstvo, tako gre za dvofazni upravni postopek. Zavod v tem postopku ne more biti stranka tudi glede na to, da v nadaljnjih postopkih nastopa kot upravni organ (ZVKD mu v 47. členu daje pristojnost za izdajo kulturno-varstvenih pogojev in soglasja).

7. Ministrstvo ni pojasnilo, v katerih zakonskih oziroma podzakonskih določbah so določeni kriteriji za opredelitev nepremične kulturne dediščine. Glede pojasnila, da je Zavod predlog za vpis pripravil po ustaljeni metodologiji, tožeča stranka opozarja, da so navodila za pripravo tovrstnega predloga akt interne narave, ki ni bil objavljen v uradnem listu. V predlogu Zavoda je navedeno, da je enota dediščine vključena v strokovne podlage za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana za območje občine G.; vendar pa je določanje varstvenih ukrepov glede kulturne dediščine pri sprejemanju in izvajanju prostorskih aktov možno šele na podlagi pravnomočne odločbe o vpisu v register. Omejevanje lastninske pravice v prostorskih aktih občine G. brez izdane odločbe o vpisu v register pomeni kršitev 33. in 67. člena Ustave RS. Sicer pa že sama odločitev o vpisu pomeni omejevanje lastninske pravice tožeče stranke, ki glede na razloge izpodbijane odločbe temelji na lastni presoji, torej diskrecijski pravici F.F., zaposlenega na Zavodu. Pri ugotovitvi javne koristi se je upravni organ skliceval na elaborat Evidentiranje in inventariziranje nepremične etnološke dediščine v občini G., pri katerem pa ne gre za nikakršen elaborat, ampak za pripravniško nalogo F.F. Razlastitev je možna samo pod pogoji in na način, določen z zakonom, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni (69. člen v zvezi s 33. in 15. členom Ustave ter Zakon o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-1). Ugotovitveni postopek v tem upravnem postopku v celoti temelji na ugotovitvah F.F., ki pa ni uradna oseba. Tožeča stranka zato sprašuje, ali je bil postopek voden na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, ali je Zavod kot uradni organ v nadaljnjih postopkih pri izdaji strokovnih podlag, kulturnovarstvenih pogojev in soglasij lahko stranka v tem postopku, kdaj gre za ugotovitveni postopek in kdo ga vodi (Ministrstvo ali Zavod), ali je predlog Zavoda zahteva ali dokument, s katerim je bil izveden ugotovitveni postopek, in ali v zadevnem postopku veljajo določbe 6. do 9. ter 11. člena ZUP.

8. V nadaljnjih vlogah tožeča stranka vztraja pri tožbenih stališčih in jih še dopolnjuje. Iz odgovora tožene stranke na tožbo oziroma revizijo v zadevi št. I U 1538/2013, ki se nanaša na vprašanje ničnosti kulturnovarstvenih aktov, izhaja, da sta bila za zadevno nepremičnino podana dva predloga: predlog za vpis v register nepremične kulturne dediščine z dne 21. 6. 2002 ter predlog oziroma dopolnitev predloga za vpis, voden pod EŠD Y., ki pa ne obstaja. Zavod je torej strokovne podlage varstva kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine G. izdelal (maja 2002) ne le brez odločbe o vpisu v register nepremične kulturne dediščine, ampak tudi na podlagi neobstoječega predloga za vpis. Iz dopolnitve strokovnega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke H.H. z dne 8. 2. 2014 izhaja nestrokovnost F.F. in mag. Č.Č. Ne ta in ne pravnica I.I. nista usposobljeni za strokovno odločanje o tem, kdaj gre za nepremično kulturno dediščino. Pogoj za izdajo zakonite odločbe je tudi zakonita izvedba upravnega postopka, tožeča stranka pa opozarja tudi na standard obrazložitve odločbe po 214. členu ZUP. Meni, da je odločba o vpisu v register nepremične kulturne dediščine (11. člen ZVKD) primerljiva aktu o razglasitvi kulturnega spomenika (12. člen ZVKD), in se zato sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-318/06-13. Že iz sodbe Vrhovnega sodišča št. U 1274/2008 pa tudi izhaja, da so določbe (11. ter posledično 10. in 21. člena) ZVKD, po katerih lastnik ne sodeluje v postopku vpisa v register, protiustavne, ker strankam jemljejo pravice, ki jih zagotavlja Ustava v 33. in 67. členu. Izpostavlja še vprašanje, kdaj je postala odločba z dne 31. 5. 2007 izvršljiva, ter opozarja na nerazumno dolg postopek njene izdaje, saj je bila izdana na podlagi predloga z dne 3. 12. 2001, ki ga je poleg tega podpisala neznana oseba in je zato vprašanje, ali je bila za to pooblaščena, kar pomeni dodatno kršitev določb postopka in Ustave.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Prereka tožbene navedbe in poudarja, da je tožeča stranki imela možnost sodelovati v postopku. Vprašanje dvofaznosti postopka na odločitev ne vpliva, saj bi se ne glede na to, ali se postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti, dejansko stanje ugotavljalo na enak način in bi bila sprejeta enaka odločitev. Tudi v nadaljnjih vlogah navedbe tožeče stranke zavrača kot neutemeljene. Med drugim pojasni, da je bil postopek za vpis v register začet na osnovi predloga Zavoda z dne 3. 12. 2001, ki ga je Zavod v obnovljenem postopku dopolnil s prilogo z dne 28. 3. 2012. V tem postopku ne gre za razlastitev, vsaka omejitev lastninske pravice še ne pomeni razlastitve. Predmet obnove je postopek vpisa v register nepremične kulturne dediščine in ne izdaja kulturnovarstvenih aktov. Pripominja, da je nepremičnina v registru nepremičnin dne 13. 3. 2014 imela kot dejansko rabo vpisano kulturni spomenik.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je presodilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. V tem upravnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe z dne 14. 10. 2013, s katero je Ministrstvo za kulturo odločilo, da se razveljavi odločba tega Ministrstva z dne 31. 5. 2007 o vpisu enote dediščine A. – domačija B. (EŠD X.) v register nepremične kulturne dediščine ter da se v register nepremične kulturne dediščine vpiše enota dediščine EŠD: X., ime enote: A. – domačija B., z opisom, ki je kot priloga sestavni del odločbe.

13. Izpodbijana odločba je bila, kot je razvidno iz njene obrazložitve in predloženih upravnih spisov zadeve, izdana v obnovljenem postopku, ki je bil prvotno končan z odločbo z dne 31. 5. 2007. Drugi tožnik je nato predlagal, da se ta postopek obnovi, ker mu v njem ni bila dana možnost udeležbe. Ministrstvo je najprej ta predlog s sklepom z dne 24. 4. 2008 zavrglo. To sodišče je takšen sklep potrdilo s sodbo U 1274/2008-22 z dne 4. 5. 2010, ki pa jo je Vrhovno sodišče s sodbo št. X Ips 330/2010 (v spisu Upravnega sodišča in zato tudi v tožbi označeno s št. U 1274/2008-33) z dne 21. 9. 2011 spremenilo, sklep Ministrstva z dne 24. 4. 2008 odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ministrstvo je nato s sklepom št. 6221-9/2008/25 z dne 7. 11. 2011 predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 31. 5. 2007, ugodilo, in sicer je dovolilo obnovo v obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi drugi tožnik.

14. V obnovljenem postopku je Ministrstvo enkrat že odločilo, in sicer je z odločbo št. 6221-9/2008/42 (zveza: Rkd-07-12-00015) z dne 22. 5. 2012 odločilo, da odločba z dne 31. 5. 2007 ostane v veljavi. Tožnik je zoper odločbo z dne 22. 5. 2012 vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri je to sodišče razsodilo s sodbo št. I U 944/2012 z dne 19. 2. 2013, s katero je tožbi ugodilo, odločbo z dne 22. 5. 2012 odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da bi moralo Ministrstvo kot upravni organ, ki je obnavljal postopek, končan z odločbo z dne 31. 5. 2007, v obnovljenem postopku presojati zgolj upravičenost izdaje odločbe z dne 31. 5. 2007, glede na predlog za vpis v register kulturne dediščine z dne 3. 12. 2001, in ne ponovno izvajati vrednotenja in strokovne presoje za vpis nepremičnine v register. Izredno pravno sredstvo - obnova postopka je namreč namenjeno zgolj ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti izdane odločbe (z dne 31. 5. 2007), glede na dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku njene izdaje. Namen obnove postopka je ta, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba, in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči v isti upravni zadevi, v kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo. V postopku obnove bi tako morala tožena stranka obravnavati predlog za vpis v register kulturne dediščine z dne 3. 12. 2001, s sodelovanjem tožnika oziroma vseh drugih solastnikov, in na tej podlagi (predloga in listinskih dokazil) ter pripomb, ki bi jih v postopku dali solastniki, ponovno odločiti, ali je bila odločba z dne 31. 5. 2007 upravičeno izdana, glede na ugotovljeno dejansko stanje in določbe ZVKD ter podzakonskih predpisov, ki so veljale ob njeni izdaji. Novo izvedeno vrednotenje in strokovna presoja, narejena šele v postopku obnove, po današnjem stanju, ne moreta opravičiti izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register z dne 31. 5. 2007 ter dopolniti oziroma nadomestiti morebitno vsebinsko nepopolnega predloga z dne 3. 12. 2001, glede na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP.

15. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku po citirani sodbi tega sodišča z dne 19. 2. 2013. Pri tem pa ni upoštevala pravnega mnenja oziroma stališč, ki jih je sodišče izrazilo v sodbi, vsaj ne v celoti. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je tožena stranka odločbo ponovno oprla na (v letu 2012) dopolnjen predlog za vpis in posledično tudi na dejstva, za katera ni mogoče ugotoviti, da so obstajala že v času izdaje odločbe z dne 31. 5. 2007. Tako v predzadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, ko utemeljuje zaključek, da je bilo v postopku, končanem z odločbo z dne 31. 5. 2007, dejansko stanje objektov, ki sestavljajo domačijo, napačno ugotovljeno, navaja med drugim tudi, da je bila v času med 2007 in 2012 podrta vrtna uta ter da so lastniki po letu 2007 izvedli nekaj nujnih vzdrževalnih del na manjšem gospodarskem poslopju ob cesti proti E. in da zato opis, s katerim je bila enota vpisana v register dne 31. 5. 2007, ne more ostati v veljavi. Že iz navedenega sledi, da tožena stranka ni v celoti upoštevala napotkov iz predhodne sodbe tega sodišča, čeprav je upravni organ v ponovnem postopku po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in jo je zato treba odpraviti. Sodišče namreč ne vidi razlogov, da bi spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi št. I U 944/2012, niti ni kakšnih utemeljenih razlogov za to navedla tožena stranka.

16. Prvi odstavek 270. člena ZUP, na katerega se sklicuje Ministrstvo v izpodbijani odločbi, sicer res določa, da pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka obnove, izda na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Citirana določba pa ne pomeni, da lahko organ obnovljeni postopek vodi na način, kot bi šlo za nov postopek. Postopek se obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove (prvi odstavek 268. člena ZUP). Ministrstvo je s sklepom z dne 7. 11. 2011 ugodilo predlogu za obnovo zadevnega postopka v obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi drugi tožnik. V konkretnem primeru je torej bil izdan sklep, ki pomeni sklep o dovolitvi obnove postopka (ko tožeča stranka zatrjuje nasprotno, ji zato sodišče ne more slediti), Ministrstvo pa je v obnovljenem postopku vezano na ta sklep tudi v pogledu obsega dovoljene obnove. V tej zvezi je treba pojasniti, da organ v obnovljenem postopku sicer načeloma lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, vendar pa gre pri tem dopolnjevanju dejanskega stanja za dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, o usodi katere se odloča v obnovljenem postopku. Takšno stališče je logično tudi zato, ker se v obnovljenem postopku odloča na podlagi materialnega predpisa, veljavnega v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove, kar izhaja tako iz pravne teorije (V. Androjna, E. Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 573, ter J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 853) kot iz sodne prakse (prim. sodba Vrhovnega sodišča št. U 201/94). Tako je Ministrstvo za materialnopravno podlago pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno vzelo zakon, ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 31. 5. 2007, to je ZVKD (in ne v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVKD-1). Skladno s tem pa bi moralo tudi za dejansko podlago odločitve vzeti (le) tista dejstva, ki so obstajala že v času izdaje odločbe z dne 31. 5. 2007. Naknadno spremenjeno dejansko stanje, kot je pojasnilo to sodišče že v sodbi št. I U 944/2012, ni stvar obnovljenega postopka.

17. Nadalje sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložena odločitev, da se odločba z dne 31. 5. 2007 razveljavi. Že citirana določba 270. člena ZUP, po kateri organ prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, če je ne pusti v veljavi, odpravi ali razveljavi, namreč organu ne daje proste presoje pri odločanju o tem, ali bo odločbo odpravil ali razveljavil. Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 281. člena ZUP, se v primeru odprave odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (odprava učinkuje ex tunc), če pa se odločba razveljavi, se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (razveljavitev učinkuje ex nunc). Nepravilnost oziroma nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe; vsekakor pa mora organ to odločitev obrazložiti, česar v konkretnem primeru ni storil. 18. V zvezi z ostalimi ugovori tožeče stranke pa sodišče pojasnjuje, da Ustava zagotavlja pravico do zasebne lastnine (33. člen); daje pa tudi podlago za to, da se z zakonom določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen) ter varstvo kulturne dediščine (73. člen) in podlago za razlastitev, to je odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini (69. člen). Pri obravnavanem postopku ne gre za postopek razlastitve in zato s tem povezani ugovori na odločitev ne morejo vplivati. Drži pa, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 330/2010 (U 1274/2008-33) z dne 21. 9. 2008, da že vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v lastninsko pravico, katere varstvo je zajamčeno z Ustavo, saj pomeni določitev pravnega statusa nepremičnine kot kulturne dediščine, kar je prvi pogoj za to, da se v nadaljevanju zaradi varstva te dobrine določijo lastninske omejitve, in sicer v postopkih sprejemanja prostorskega akta in se konkretizirajo z upravno določbo. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, in zato mu je treba priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti polno sodelovanje v postopku. To je bilo v obravnavanem primeru v obnovljenem postopku tudi storjeno.

19. Glede vprašanja, ali se postopek vpisa nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine po ZVKD začne po uradni dolžnosti ali na predlog, se je to sodišče izreklo že v sodbi št. I U 944/2012 in od tega stališča ne odstopa: gre za predlagalni postopek, predlagatelj vpisa je v skladu z 11. in 19. členom ZVKD Zavod, ki je tako tudi stranka postopka, solastniki nepremičnine pa so bili v postopku ustrezno obravnavani kot stranke z interesom, glede na določbo 43. člena ZUP. To po drugi strani pomeni, da Zavod v tem postopku nima položaja organa, ki vodi postopek. Posledično je pravilno stališče, da F.F., zaposlen na Zavodu, ni uradna oseba, zoper katero bi se lahko v postopku vpisa enote dediščine v register nepremične kulturne dediščine zahtevalo izločitev. Seveda pa glede na povedano ni (bilo) pravilno postopanje tožene stranke, kolikor je posamezna dejanja v postopku nalagala oziroma prepustila Zavodu, kajti upravni postopek je, ko je vložen predlog, v rokah Ministrstva. Ministrstvo je tisto, ki mora po vložitvi predloga za vpis izpeljati postopek, tudi ugotovitveni, in odločiti o zadevi. Torej tudi ne gre za dvostopenjski, ampak za enostopenjski upravni postopek. Drugi postopki, na katere se obsežno sklicuje tožeča stranka, kot so inšpekcijski postopki, postopki izdaje kulturnovarstvenih aktov, postopki glede sprejemanja prostorskih aktov in tudi postopek razglasitve za kulturni spomenik (kar je Ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. U-I-318/06 z dne 8. 11. 2007 in se pri tem med drugim izreklo, da sta vpis v register dediščine in akt o razglasitvi spomenika ukrepa, s katerima se zagotavlja varstvo dediščine, ki pa medsebojno nista primerljiva), so samostojni postopki drugačne narave. Pravilnost in zakonitost odločitev, sprejetih v teh postopkih, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Kolikor pa posamezne v tej zvezi podane navedbe lahko pomenijo del dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev v obravnavani zadevi, se bo o njih tožena stranka morala izreči v ponovnem postopku. Pri tem se bo morala izreči tudi glede vseh ostalih relevantnih ugovorov tožeče stranke.

20. Ugovorom, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala izločitev uradne osebe mag. Č.Č., sodišče ni moglo slediti. Tudi po presoji sodišča namreč, kot je navedlo že Ministrstvo v sklepu št. 62221-13/2012/18 z dne 20. 5. 2013, s katerim je zavrnilo predlog za izločitev imenovane uradne osebe, niso podani izločitveni razlogi, navedeni v 35. in 37. členu ZUP. Izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, se nanaša na odločanje na drugi stopnji v dvostopenjskem upravnem postopku. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski postopek, ki je obnovljen, in v obnovljenem postopku uradna oseba, ki je sodelovala v prvotnem postopku na isti stopnji, glede na določbe ZUP lahko sodeluje. Prav tako niso izkazane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti mag. Č.Č. v smislu 37. člena ZUP. Korespondenca med imenovano in F.F. v upravnih spisih se nanaša izključno na konkretni postopek in ne izkazuje prijateljskega odnosa, ki bi kazal na pristranskost uradne osebe. Nestrinjanje stranke z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe ne pomeni razloga za izločitev, ampak je to razlog za izpodbijanje sprejete odločitve s pravnimi sredstvi. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da ZUP tudi ne zahteva, da bi morala imeti uradna oseba, ki vodi postopek, oziroma oseba, ki odloča v zadevi, vse za konkretno odločitev potrebno strokovno znanje. Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, namreč ZUP (člen 189 in naslednji) omogoča dokazovanje z izvedencem. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na izločitev uradne osebe, sodišče pripominja še, da izdaja izpodbijane odločbe ne pomeni že tretjega odločanja v obnovljenem postopku. Pri odločitvi, na katero se je nanašala sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 330/2010 (I U 1274/2008), je šlo šele za odločitev o predlogu za obnovo postopka in enako kot Ministrstvo je takrat odločilo tudi prvostopenjsko sodišče, šele Vrhovno sodišče je zavzelo drugačno stališče. Res pa Ministrstvo pri odločanju v obnovljenem postopku, kot se ugotavlja v tej sodbi, ni sledilo sodbi št. I U 944/2012, kar pa je mogoče pripisati napačnemu razumevanju sodbe oziroma v njej zavzetih stališč sodišča. Bo pa sodišče navedeno lahko presodilo v drugačni luči, če bo upravni organ vztrajal pri nespoštovanju stališč sodišča, ki pri tem pripominja še, da morata tako predstavnik Zavoda kot predlagatelja vpisa kot uradna oseba, ki vodi postopek oziroma v njem odloča, upoštevati, da v konkretnem postopku ne gre za dokazovanje oziroma izpodbijanje njune strokovnosti, ampak za to, da se sprejme pravilna in zakonita odločitev v zadevi, ki ima pomembne posledice za pravni položaj tožeče stranke ter mora zato slednja imeti vse možnosti, da zavaruje svoj pravni interes.

21. Izpodbijana odločba je sicer glede na predhodno povedano nezakonita, ugovori, s katerimi tožeča stranka uveljavlja, da je nična, pa niso utemeljeni. Ni namreč argumentirane podlage za zaključek, da bi takšna odločba s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, da je ni mogoče izvršiti, da je bila izdana brez zahteve oziroma privoljenja stranke in tudi ne, da je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; pa tudi noben drug ničnostni razlog iz prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan.

22. Po navedenem je sodišče iz razlogov, ki izhajajo iz 12. do 17. točke te obrazložitve, tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

23. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka, upoštevaje pravno mnenje oziroma stališča sodišča, navedena v obrazložitvi te sodbe, postopek po potrebi dopolniti in nato ponovno odločiti v zadevi in s tem o usodi odločbe z dne 31. 5. 2007. Če ne bo mogla utemeljiti zaključka, da je bil vpis v register glede na predlog, na podlagi katerega je bila navedena odločba izdana, upravičen ter zato pustiti odločbe z dne 31. 5. 2007 v veljavi in če tudi ne bo mogla utemeljiti odločitve, da se navedena odločba odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (upoštevaje pravno in dejansko stanje na dan izdaje prvotne odločbe), pa tudi ne odločitve, da se odločba z dne 31. 5. 2007 razveljavi z učinkom za naprej, ji preostane le še odprava odločbe z dne 31. 5. 2007. Po njeni izdaji nastalo oziroma sedanje spremenjeno stanje na terenu pa, kot je bilo povedano že v sodbi št. I U 944/2012, ni stvar obnovljenega postopka. To je lahko kvečjemu stvar novega predloga in s tem novega postopka, ki pa ga je treba voditi in v njem odločiti na za tak primer veljavni zakonski podlagi in ne na podlagi ZVKD kot zakona, veljavnega ob izdaji odločbe z dne 31. 5. 2007. 24. Predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, ker podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, tožeča stranka pa tudi ni argumentirano izkazala, da bi ji nov postopek pri toženi stranki prizadejal težko popravljivo škodo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Tožena stranka je po zakonu ponovnem postopku dolžna spoštovati pravno mnenje sodišča oziroma njegova stališča, ki se tičejo postopka. Z vidika učinkovitega varstva pravic strank je nespoštovanje citiranega določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 s strani upravnega organa lahko podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

25. Prav tako sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila ustavno varovane pravice tožeče stranke. V zvezi s tem pojasnjuje, da je poseben upravni spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave ter prvi odstavek 4. člena v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1), dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožeči stranki pa je v zvezi z izpodbijano odločbo zagotovljeno drugo sodno varstvo, in to v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem je tudi uspela.

26. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, se ji po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in ker tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 80,00 EUR. Za obravnavani primer so namreč relevantne določbe Pravilnika, objavljenega v Uradnem listu RS št. 24/07, in ne spremembe tega Pravilnika, objavljene v Uradnem listu 107/03, in sicer glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi št. X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014, po katerem je treba uporabiti določbe Pravilnika, veljavne v času začetka postopka na prvi stopnji, saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika, ki velja od 21. 12. 2013 in znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov, bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Stroške je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku tožeči stranki pripadajo tudi zakonske zamudne obresti. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožeči stranki vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.