Jedro

Med upravičenimi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga velja omeniti, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.

Ne glede na to, da v 2.9. točki prvega odstavka 5. člena SP AZ ni posebej pojasnjen namen, ki ga ima obvestilo policiji, je le-ta jasen - da se ugotovijo dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača 2.456,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 9. 2016 do plačila (I. točka izreka sodbe) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 12,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano odločitev v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. Priglasila je stroške postopka po pritožbi in zahtevala njihovo povrnitev.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

_O zavrnitvi dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A._

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za zaslišanje A. A., zakonitega zastopnika tožeče stranke1 v obravnavanem primeru kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ustavno sodišče RS v svojih odločbah govori o načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar pa ta načelna obveznost ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Med upravičenimi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga velja omeniti, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem)2. 8. Prav ta razlog je v obravnavanem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje. V 4. točki obrazložitve je zapisalo, da je _ostale dokazne predloge_ (med drugim tudi predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A.) _kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, v zadostni meri razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov._ Prvostopenjsko sodišče dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A. ni izvedlo (ker med pravdnima strankama dejstvo, da tožeča stranka ob nastanku zavarovalnega primera (ko je voznik tožeče stranke B. B. dne 20. 8. 2016 okoli 5.45 ure zjutraj z levim delom vozila zadel srno) ni takoj obvestila policije kot ji to nalagajo Splošni pogoji za avtomobilsko zavarovanje ...3, sploh ni bilo sporno, in) ker je že zaslišana priča B. B. (tj. voznik - dostavljalec, zaposlen pri tožeči stranki) izpovedala,4 da je po nesreči poklicala A. A., ki ji je naročil, da glede na to, da je vozilo v voznem stanju, z vožnjo nadaljuje (prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S predlaganim dokazom se je sodišče prve stopnje torej seznanilo in ga obravnavalo, ker pa je bilo dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnica, da je zakoniti zastopnik A. A. vozniku naročil, da naj z vožnjo nadaljuje in da se bodo z vsemi posledicami prometne nesreče ukvarjali kasneje, že dokazano, in ker je bil dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A. predlagan za dokazovanje tega dejstva, ga je pravilno (kot nepotrebnega) zavrnilo. Vprašanje, zakaj voznik B. B. ni takoj po nesreči poklical policije, je bilo razjasnjeno že v okviru njegovega zaslišanja (ker mu je tako naročil zakoniti zastopnik). Pravica do izjavljanja v dokaznem postopku z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeči stranki glede na vse obrazloženo torej ni bila kršena. Dejstvo, da se je imela možnost izjasniti o vseh dejstvih in okoliščinah, pa izhaja tudi iz pravilne uporabe določb 30. poglavja ZPP (Postopek v sporih majhne vrednosti5; 451., 452. in 453. člen ZPP).

9. Pri tem pa je potrebno pojasniti še sledeče. Z vprašanjema, zakaj je zakoniti zastopnik tožeče stranke vozniku B. B. takšna navodila in zakaj je bilo vozilo v uporabi še nadaljnje 4 dni, se sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ukvarjalo. Kot pravno relevantno je pravilno izpostavilo, da bi se zakoniti zastopnik tožeče stranke kot zastopnik stranke (zavarovalne) pogodbe6 moral zavedati svojih pogodbenih dolžnosti in sankcij za njihovo kršitev (med drugim tudi možnosti izgube zavarovalnih pravic) in da tožeča stranka v tem postopku niti zatrjevala ni, da se teh dolžnosti morda ni zavedala ali da ni imela možnosti, da takoj po nesreči pokliče policijo, kot ji je nalagala Pogodba. Prav tako ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila čez nekaj ur oziroma kasneje, ob začetku delovnega dne, če tega takoj ob voznikovem telefonskem klicu okoli 6. ure zjutraj ni bila sposobna - tožeča stranka je namreč gospodarski subjekt in kot takšna zavezana k višji stopnji skrbnosti ravnanja. Nasprotno. Zatrjevala je le, da je vozniku naročila, da naj zaključi z dostavo in da bodo poškodbe ugotavljali naknadno, da pa so vozilo na Policijsko postajo X. odpeljali šele 12. 9. 2016, tj. po tem ko je tožena stranka prijavo škode iz tega naslova zavrnila. Drugih relevantnih okoliščin, ki bi torej lahko vplivale na presojo vprašanja glede izmikanja preiskave alkoholiziranosti, tožeča stranka sploh ni navedla. Pri presoji je namreč pomembno, ali je (voznik oziroma) zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način (prim. II Cp 2175/2017).

_**O uporabljenem materialnem pravu**_

10. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da Splošni pogoji za avtomobilsko zavarovanje (v nadaljevanju: SP AZ, B1 spisa) v 4. členu določajo, da lastnik vozila izgubi svoje pravice iz zavarovanja zaradi nastopa okoliščin ali razlogov iz prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: SP AO), in sicer ne glede na to, ali so te okoliščine v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom. Lastnik vozila (tj. tožeča stranka) tako med drugim izgubi pravice iz zavarovanja, če je voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (4. točka prvega odstavka 7. člena SP AO). Pri tem se upoštevaje isto določilo SP AO (podtočka f) šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni, uživa alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. 11. V 2.9. točki prvega odstavka 5. člena SP AZ je določeno, da je ob nastanku zavarovalnega primera zavarovana oseba (tj. v konkretnem primeru tožeča stranka) dolžna takoj obvestiti policijo - med drugim tudi, če pride do škodnega dogodka po po kritju 'dotik živali'.

12. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je dokazni postopek v konkretnem primeru potrdil, da se je toženka (pravilno: tožnica) izmaknila preiskavi voznikove alkoholiziranosti. Izpostavilo je, da je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam konkretnega primera. Načeloma je po njegovem mnenju sicer mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost, vendar pa je v sodni praksi zaslediti tudi stališče, da ima dolžnost obvestiti policijo (kot izhaja iz SP AZ) jasen namen - ugotoviti dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Obveznost zavarovanca, ki mu jo nalagajo Splošni pogoji, je po njegovem stališču tudi logična, saj bi bilo v primeru prometnih nesreč, kjer ni drugih udeležencev, zavarovalnici onemogočeno uveljavljati izgubo zavarovalnih pravic v primeru alkoholiziranosti voznikov (prim. II Cp 2175/2017).

13. Z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče soglaša. V sodbi VSL II Cpg 2175/2017 z dne 12. 4. 2018, na katero se pritožnica sicer izrecno ne sklicuje (iz nje pa selektivno citira), je res zapisano, da kršitev obveznosti, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, glede na kogentno določilo 942. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Vendar pa iz omenjene odločbe izhaja še en bistveni poudarek (ki ga tožeča stranka v obravnavani pritožbi izpusti), in sicer da je glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo7, to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Točno v tem oziru pa je omenjeno okoliščino (opustitev dolžnosti iz 2.9. točki prvega odstavka 5. člena SP AZ) presojalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

14. Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v SP AO niso definirani, je sodišče tisto, ki mora, upoštevajoč okoliščine vsakokratnega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Nobenega dvoma ne more biti, da je za takšno presojo pomembno tudi dejstvo, ali je voznik (v tem primeru tudi zakoniti zastopnik tožnice) poklical policijo. Ne glede na to, da v 2.9. točki prvega odstavka 5. člena SP AZ ni posebej pojasnjen namen, ki ga ima obvestilo policiji, je le-ta jasen - da se ugotovijo dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Tega, da zavarovana oseba (tj. tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik) o nesreči policije ni obvestila, zato pri tej presoji ni mogoče spregledati - tožeča stranka tega niti ne zatrjuje (izrecno celo navaja, da jo je o dogodku telefonsko obvestil voznik in da mu je naročila, da naj zaključi z dostavo in da bodo poškodbe na vozilu ugotavljali kasneje ter da je na Policijsko postajo X. vozilo odpeljala šele dne 12. 9. 2016, tj. po tem ko ji je tožena stranka zavrnila zahtevo za izplačilo zavarovalnine). Prav tako ne zatrjuje, da se te dolžnosti morebiti ni zavedala ali da ni imela možnosti, da takoj po nesreči pokliče policijo (kot so ji nalagali SP AZ). Ne zatrjuje pa niti razlogov, zakaj tega ni storila nekaj po nesreči, npr. ob začetku delovnega dne, če tega takoj ob voznikovem telefonskem klicu okoli šeste ure zjutraj zakoniti zastopnik policije še ni bil sposoben poklicati.

15. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožena stranka pritožbeno neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je dokazni postopek potrdil, da se je tožnica izmaknila preiskavi voznikove alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo (in ugotavljalo) navedbe, da je voznik po nesreči poklical A. A. in da mu je ta naročil, da glede na to, da je vozilo v voznem stanju, z vožnjo nadaljuje. Takšno ravnanje voznika B. B. je tudi ocenilo kot povsem naravno glede na okoliščine, sploh ob upoštevanju dejstva, da je zaradi naleta srne nastala le manjša materialna škoda. Je pa kot eno od pomembnih okoliščin v okviru presoje izmikanja preiskave voznikove alkoholiziranosti upoštevalo dejstvo, da o prometni nesreči policije ni obvestil zakoniti zastopnik tožeče stranke. S tem (tj. s kršitvijo pogodbe) je tudi zakrivil, da o zatrjevani nealkoholiziranosti voznika B. B. nima merodajnega dokaza (objektivnega preizkusa voznikove ne/alkoholiziranosti). Ker ni bil dovolj skrben, pa si ni zagotovil niti drugega verodostojnega dokaza o voznikovi nealkoholiziranosti.

16. K temu pa je dodati še sledeče. V postopku v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, pritožnica z grajo dokaznega postopka tudi sicer ne more uspeti. Gre namreč za nedovoljen pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). Poleg tega tožeča stranka nekaterih navedb, ki jih je podala v prvem (in predzadnjem) odstavku na 3. strani pritožbe, ni podala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Slednjemu torej ne more očitati, da bi v zvezi z dejstvi, ki jih navaja v okviru teh navedb, moralo zaslišati zakonitega zastopnika A. A. in mu dati možnost, da se o teh izjasni Zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče B. B., da ni vozil pod vplivom alkohola, pa je obširno pojasnjeno v točkah 13 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogom prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

17. Ker SP AZ v 4. členu določajo, da lastnik vozila izgubi svoje pravice iz zavarovanja zaradi nastopa okoliščin ali razlogov iz prvega odstavka 7. člena SP AO (med drugim če je voznik zavarovanega vozila zavarovano vozilo upravljal pod vplivom alkohola), in sicer ne glede na to, ali so te okoliščine v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom, in ker to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, očitek pritožnice, da se sodišče prve stopnje do vzročne zveze med domnevno alkoholiziranostjo in nastankom škode sploh ni opredelilo, ni utemeljen, navedbe, da je bila v tem primeru nesreča zaradi trka srnjadi neizogibna, pa brezpredmetne. Prav take so tudi navedbe, da se sodišče prve stopnje v celoti pridružuje navedbam tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da ji je sploh nastala zatrjevana škoda na vozilu. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek zavrnilo (že) iz razloga, ker tožeča stranka po oceni prvostopenjskega sodišča ni uspela ovreči domneve o voznikovi alkoholiziranosti (in je torej nastopil dejanski stan iz 4. člena SP AZ, ki določa, da tožnica v primeru (neovržene domneve o) alkoholiziranosti voznika izgubi zavarovalne pravice. Z obstojem škode se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi torej sploh ni ukvarjalo.

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ki je bil na narok dne 13. 11. 2018 pravilno vabljen v svojstvu stranke in ne priče kot zmotno zatrjuje pritožnica. 2 Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 56. 3 Nesporno med strankama je bilo dejstvo, da je tožeča stranka nesrečo z dne 20. 8. 2016 policiji prijavila šele 12. 9. 2016. 4 In s tem potrdila navedbe tožeče stranke. 5 Kot že obrazloženo je obravnavani spor spor majhne vrednosti. 6 Četudi se je bal nastanka gospodarske škode v primeru, da pekovski izdelki spornega dne ne bi bili (pravočasno) dobavljeni tožničinim strankam - opom. pritožbenega sodišča. 7 Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (in se pri tem sklicevalo na relevantno sodno prakso), toženka svojim zavarovancem v tej smeri nalaga aktivno ravnanje zato, da se ugotovijo dejstva, ki jih potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Sama namreč nima objektivnih možnosti, da bi jih ugotovila. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Na kraju nesreče niti ni prisotna. Za ugotavljanje alkoholiziranosti veljajo tudi posebna pravila, preiskava pa je časovno omejena. Po drugi strani takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotoviti policist, ki je o prometni nesreči obveščen. Tako se je policist dolžan odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče in priti na kraj sam ter nato ugotoviti in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, neposrednemu udeležencu nesreče pa odrediti tudi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola in to tudi v primeru, če je v nesreči nastala le materialna škoda (glej 109. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP). V primeru, da bi tožnik policijo o prometni nesreči obvestil, bi bil tak preizkus opravljen in s tem odpravljen vsak dvom o tem, ali je vozilo upravljal pod vplivom alkohola ali ne.