Jedro

Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko povsem zanesljivo prepričalo o obstoju vseh relevantnih dejstev, ki tvorijo podlago za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem. Obenem je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni nobene tehtne okoliščine, ki bi dopuščala ukinitev ali utesnitev sporne služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine ID 001, ki je v solasti tožnikov, v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine obstaja po zahodnem delu služeče nepremičnine ID 002, ob parcelni meji z gospodujočo nepremičnino, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 m in v dolžini 32 m, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ta služnost ukine. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnikoma povrniti 1.659,32 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka, brez opredeljenega pritožbenega predloga. Vztraja, da je dejansko stanje drugačno, kot ga zatrjujejo priče in ga je obrazložilo sodišče. Na kraju samem se je izkazalo, da je pot razvožena zgolj v dolžini 11,50 m, gledano od mejnika z javno cesto. Dostop z vozili do vrta in gospodarskega poslopja tožnikov torej ni omogočen. Tožnika ne moreta uveljavljati več, kot sta sama ali po svojih prednikih kadarkoli uživala. Pot se v delu, ki presega dolžino 11,50 m, za potrebe tožnikov že dalj časa ne uporablja. Sicer pa je pot služila potrebam hišniškega stanovanja in ne tudi pravnim prednikom tožnikov.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Pritožbena trditev o neobstoju dela služnostne poti je nedopustna novota. Enako velja za trditev, da dostop z vozili do vrta in gospodarskega poslopja tožnikov ni omogočen. V resnici so celotno pot uporabljali že pravdni predniki tožnikov in se ta tudi danes uporablja za potrebe gospodujočega zemljišča, kar so potrdile zaslišane priče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko povsem zanesljivo prepričalo o obstoju vseh relevantnih dejstev, ki tvorijo podlago za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem. Obenem je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni nobene tehtne okoliščine, ki bi dopuščala ukinitev ali utesnitev sporne služnosti. Svojo odločitev je utemeljilo z izčrpnimi in pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Toženka v pritožbi obrazloženo oporeka le ugotovljenemu obstoju služnostne pravice na delu obstoječe poti, kolikor ta presega dolžino 11,50 m, gledano od mejnika z javno cesto. Ti toženkini pomisleki nimajo zadostne opore v dokaznem gradivu. Na ogledu na kraju samem se je namreč izkazalo, da kolovozna pot ni utrjena samo do roba stanovanjske hiše, ampak tudi naprej, mimo dvorišča in gospodarskega poslopja, in da pot vodi vse do manjše njive tožnikov za gospodarskim poslopjem. Ker je njiva obdelana, ni dvoma, da se pot uporablja tudi za dostop do njive. Dejstvo, da je pot v tem delu manj utrjena, pa je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo manjši frekventnosti voženj v primerjavi s tistimi, ki so namenjene za dostop do stanovanjske hiše in dvorišča. Pritožbena trditev, da se pot v spornem delu že dalj časa ne uporablja, nima nobene opore v izvedenih dokazih, medtem ko je toženkina trditev, da dostop z vozili do vrta (t.j. njive) in gospodarskega poslopja sploh ni mogoč, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki se po prvem odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ne upošteva. Toženka v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj te trditve, ki je sicer v očitnem nasprotju z ugotovitvami ogleda, ki ga je opravilo sodišče na kraju samem, ni mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Tudi toženkina trditev, da je pot služila le za potrebe hišniškega stanovanja in ne pravnih prednikov tožnikov, je ostala nedokazana. Ob neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe, da je pravna prednica tožnikov celo prispevala k vzdrževanju poti (skupaj s hišnikom), ne more biti nobenega dvoma, da je pot tudi dejansko uporabljala.

7. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, drugih kršitev te vrste pa toženka v pritožbi opredeljeno ni uveljavljala. Sodišče prve stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Tudi tožnika morata svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sama. Njun odgovor na vsebinsko prazno toženkino pritožbo namreč ni bil potreben, stroški zanj pa ne smotrni.