Jedro

Sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da zaradi tega, ker je sodišče uporabilo pravno podlago, ki v programu vodenja postopka ni omenjena – in ob tem, ko je toženka tekom postopka neizpolnitev posredniške pogodbe s strani tožnika večkrat zatrjevala – izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja.

Tožnik je glede svoje pravice do plačila provizije trdil, da je edini pogoj za posredniško plačilo, izvedena prodaja nepremičnine. Kakšnih posebnih aktivnosti – razen sodelovanja pri oblikovanju najemne pogodbe – tako niti ni zatrjeval. Razumljivo je, da tožnik vseh storitev, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo, glede na potrebe poslovnega razmerja, ni mogel ali mu vseh aktivnosti niti ni bilo potrebno izvesti. Vendar pa sodišče manjkajoče trditvene podlage tožnika v nobenem primeru ne more nadomestiti. Na tožniku je torej bilo, da konkretno navede katere posredniške storitve je ali ni izvedel oziroma zakaj jih je izvedel v manjšem obsegu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,72 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za plačilo zneska 10.614,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št.: VL 354/2018 z dne 8. 1. 2018 tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) stroške pravdnega postopka v znesku 1.142,90 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal svoje upravičenosti do plačila provizije po Pogodbi o posredovanju pri prodaji nepremičnine št.: NŽ-PPR-3/2017-N (v nadaljevanju: pogodba o posredovanju), na podlagi katere je toženki izstavil račun št. 08/2017 z dne 22. 11. 2017. 2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o (procesnem) dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP in domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP1. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tej zahtevi tožnikova pritožba ni zadostila, saj ne zatrjuje in ne pojasni, kako naj bi kršitev 214. in 215. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zgolj navedba, da bi moral toženec jasno argumentirati in dokazati – glede na podpisano posredniško pogodbo – da ni bil naročnik ter da izpodbijana sodba ne bi mogla uporabiti domneve nespornosti na podlagi njegovega naknadnega zatrjevanja, ne zadostuje, ker iz nje ni mogoče razbrati na kakšen način slednje vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa tožnik pritožbeno v ničemer ne izpodbija dejstva, da sta bili pogodba o posredovanju in prodajna pogodba s kupcem C. d. o. o., sklenjeni istočasno oziroma 26. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč po ugotovitvi predmetne okoliščine, pravilno štelo in še dodatno zaključilo, da tudi to dejstvo2 prepričljivo izkazuje, da tožnik za toženko ni mogel opraviti nobenih storitev posredovanja, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo oziroma, da do sklenitve Prodajane pogodbe z dne 26. 10. 2017 ni prišlo zaradi njegovega posredovanja.

6. Tožnik je uvodoma uveljavljal še očitek, da določba 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni bila navedena v programu vodenja postopka, s čimer je smiselno zatrjeval presenetljivo pravno podlago oziroma sodbo presenečenja. Opredelitev pravne podlage v programu vodenja postopka je potrebno razumeti v kontekstu racionalne priprave na glavno obravnavo. Pravne podlage spora vedno ni mogoče točno predvideti, pogosto pa so mogoče tudi številne pravne podlage. Prav zaradi tega sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti.3 Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da zaradi tega, ker je sodišče uporabilo pravno podlago, ki v programu vodenja postopka ni omenjena – in ob tem, ko je toženka tekom postopka neizpolnitev posredniške pogodbe s strani tožnika večkrat zatrjevala4 – izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Za slednjo bi namreč šlo le tedaj, ko bi sodišče brez ustreznega materialno procesnega vodstva spremenilo torišče spora tako, da bi odločilo na pravni podlagi, ki je pravdni stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni podlagi.5

7. Tožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sta se pravdni stranki ob podpisu prodajne pogodbe med toženko in kupcem C. d. o. o. (prav gotovo) zavedali, da so bile vse dotedanje obveznosti tožnika izpolnjene oziroma to izhaja že iz samega dejstva, da se je prodajna pogodba podpisovala – ter – da ni ugotovilo vsebine pogodbe in ključnih določil (posredniške) pogodbe med tožnikom in družbo C. d. o. o., zato tudi ni moglo ugotoviti vpliva te (domnevne) pogodbe na veljavnost posredniške pogodbe med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo trditveno in dokazno breme glede konkretizacije opravljenih posredniških storitev na tožniku, saj je toženka zanikala, da bi bila katera izmed posredniških storitev opravljenih. Sodišče prve stopnje je izvedlo popolno in povsem prepričljivo dokazno oceno s tem, ko je zaključilo, da tožnik temu bremenu ni zadostil in da je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravnorelevatna dejstva: - da se je tožnik s posredniško pogodbo zavezal, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem (t. j. toženko) tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, katere predmet je nepremičnina, naročitelj pa mu bo plačal za posredovanje v kolikor bo pogodba sklenjena, - da so posli posredovanja, ki se jih je zavezal opraviti tožnik, specificirani v točki 2.3 Splošnih pogojev poslovanja,6 - da so navedbe tožnika v zvezi z njegovimi aktivnostmi pri oblikovanju najemne pogodbe z najemnikom prostora – zaradi česar naj bi se spremenila atraktivnost nepremičnine in prodajni pogoji, posledično pa zainteresiranost predkupnih upravičencev – pavšalne,7 - da aktivnosti tožnika na sestanku 19. 10. 2017,8 glede pogajanj o ceni nepremičnine, ne morejo predstavljati izpolnitve pogodbe o posredovanju, saj je predmetni sestanek potekal pred njeno sklenitvijo, - da je do sklenitve prodajne pogodbe med toženko in kupcem C. d. o. o. prišlo istega dne9 in tik pred podpisom posredniške pogodbe, zato že po naravi stvari in življenjskem izkustvu ni mogoče, da bi tožnik za toženko opravil katero izmed storitev posredovanja, ki se jih je zavezal oziroma toženka ni mogla biti naročnik njegovih storitev, - da je tožnik edini ogled prodajane nepremičnine opravil v posledici posredovanja za družbo C. d. o. o., za katero je tudi iskal primerno nepremičnino in imel z njo sklenjeno pogodbo o posredovanju pri nakupu nepremičnine, - da tožnik ni trdil, niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov, da bi imel s toženko sklenjeno kakšno drugo (ekskluzivno) posredniško pogodbo ali dogovor za plačilo morebnitnih dejanskih stroškov za morebitne enkratne storitve, ki s posredniško pogodbo niso bile dogovorjene.

Iz zgoraj ugotovljenih dejanskih ugotovitev, je nato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do sklenitve Prodajne pogodbe z dne 26. 10. 2017 ni prišlo zaradi tožnikovega posredovanja.Res je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine posredniške pogodbe, sklenjene med tožnikom in družbo C. d. o. o., vendar slednje niti ni moglo, saj tožnik predmetne pogodbe, potem ko ga je toženka na to pozvala, ni predložil, poleg tega pa navedeni dokaz niti ni bil potreben – in te odločitve sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija – saj tožnik dejstev v zvezi s predmetno pogodbo ni zanikal. 8. Glede na obrazloženo v prejšnji točki te sodbe, je neutemeljeno tudi nadaljnje pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da toženka ni izkazala, da tožnik ni izvedel kakšne aktivnosti h kateri je bil pozvan. Ob tem pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je tožnik glede svoje pravice do plačila provizije – kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje10 – trdil, da je edini pogoj za posredniško plačilo, izvedena prodaja nepremičnine. Kakšnih posebnih aktivnosti – razen sodelovanja pri oblikovanju najemne pogodbe – tako niti ni zatrjeval. Razumljivo je, da tožnik vseh storitev, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo, glede na potrebe poslovnega razmerja, ni mogel ali mu vseh aktivnosti niti ni bilo potrebno izvesti. Vendar pa sodišče manjkajoče trditvene podlage tožnika v nobenem primeru ne more nadomestiti. Na tožniku je torej bilo, da konkretno navede katere posredniške storitve je ali ni izvedel oziroma zakaj jih je izvedel v manjšem obsegu. V zvezi s pritožbeno navedbo, da gre pri obeh prodajnih pogodbah za enoten posel posredovanja, pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje presojalo natančno tako kot sam pritožbeno zatrjuje, saj je za bistvene štelo njegove aktivnosti v zvezi s (prvo) Prodajno pogodbo z dne 26. 10. 2017, ne glede na to, da ta pogodba ni imela učinka zaradi neizpolnitve odložnega pogoja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da toženka – upoštevaje določbo prvega odstavka 101. člena OZ – ni dolžna plačati posredniške provizije, ker tožnik svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, kaj drugega pa ni bilo dogovorjeno in tudi ne izhaja iz narave posla. Razlog zavrnitve tožnikovega zahtevka je tako posledica dejstva, da v dvostranskih pogodbah, nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je tudi druga stranka ne izpolni.

10. Pritožbene trditve – glede toženkinih želj o sodelovanju tožnika v postopku uveljavljanja predkupne pravice, opustitve obveščanja s strani toženke in glede njenega prevzema posla s predkupnim upravičencem – so v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Ker pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od drugih postopkovnih kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške sestave pritožbenega odgovora v višini 500 točk (tar. št. 21/1 OT), kot je to uveljavljala v specificiranem stroškovniku, povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV. Tožnik je tako dolžan toženki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

1 T.j. domneve, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. 2 T. j. dejstvo, da sta bili posredniška pogodba in prodajna pogodba sklenjeni istega dne. 3 Primerjaj Galič A., Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2018, stran 45. 4 Gre za t. i. procesno skrbnost stranke oziroma njenega pooblaščenca, da tudi sam preuči pravne vidike spora. 5 Primerjaj sodba Višjega sodišča v Celju opr. št.: Cpg 94/2019 z dne 28. 8. 2019. 6 Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da ne drži tožnikova trditev, da je edini pogoj za posredniško plačilo izvedena prodaja. 7 Tožnik v zvezi z navedenim ni predložil niti e-poštnih sporočil na katera se je skliceval na prvem naroku za glavno obravnavo. 8 Ki sicer s strani tožnika niso bile niti konkretizirane. 9 Časa sklenitve posredniške pogodbe tožnik pritožbeno ne izpodbija. 10 18. točka sodbe sodišča prve stopnje.